Jedro

Tožena stranka ima prav, da je lex specialis za urejanje pravnega režima dolgov v družbi pravno pravilo par. 1203 ODZ, ki določa, da je vsak družbenik udeležen v dolgovih družbe le v sorazmerju s svojim deležem na premoženju družbe (toženec glede na število članov družbe tedaj le do 1/4). Nima pa tožena stranka prav, da pravno pravilo par. 1203 ODZ izključuje uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o pogodbeni kazni in solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.

Škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi protipogodbenega ravnanja članov ansambla "X" (ali pa enega od njih), je tedaj tožeči stranki povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so med seboj povezane. Zato te osebe (v konkretnem primeru člani ansambla "X") za povzročeno škodo odgovarjajo solidarno (četrti odstavek 206. člena ZOR). Ni izključeno, da je tožencu z izpodbijano sodbo naloženo večje plačilo, kot pa znaša njegov delež v notranjem razmerju dolžnikov. Če je temu tako, lahko od vsakega od ostalih solidarnih dolžnikov (ostalih članov ansambla "X") zahteva, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (208. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 in ji povrniti 27.450 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.10.1997 dalje do plačila. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in znesek, ki ga je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki iz naslova stroškov postopka, znižalo na 22.050 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Sodišče bi moralo uporabiti določbe Zakona o avtorski pravici in ugotoviti, kdo je avtor skladbe. Ni namreč izključeno, da skladba, ki je bila predmet s tožečo stranko dne 14. 12. 1990 sklenjene pogodbe in skladba, ki je na kaseti RTV Slovenije, sploh nista identični in da skladba na kaseti RTV Slovenije ne predstavlja povsem novega (drugega) avtorskega dela. Sicer pa je toženec le eden od družbenikov. Zato ne more biti odgovoren za več kot 1/4 pogodbene kazni. Določb ZOR o solidarni odgovornosti v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Sicer pa je bila pogodba z dne 14.12.1990 zaradi ravnanja tožeče stranke razvezana. Zato je tožena stranka lahko sklenila posel z RTV Slovenija. Reviziji naj se ugodi, sodbi obeh sodišč razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Revizijska trditev, da skladba, ki je bila predmet med pravdnima strankama sklenjene pogodbe in skladba, ki je izšla na kaseti RTV Slovenija, nista isto avtorsko delo (da gre tedaj za dve različni skladbi), predstavlja v revizijskem postopku nedovoljeno novoto (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Enako velja za revizijsko trditev, da je bila pogodba, ki sta jo dne 14.12.1990 sklenili pravdni stranki, razvezana zaradi neizpolnitve tožeče stranke.

Revizijske trditve, da je bilo v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, pa niso utemeljene.

Tožena stranka ima prav, da je lex specialis za urejanje pravnega režima dolgov v družbi pravno pravilo par. 1203 ODZ, ki določa, da je vsak družbenik udeležen v dolgovih družbe le v sorazmerju s svojim deležem na premoženju družbe (toženec glede na število članov družbe tedaj le do 1/4). Prav tako stališče sta materialnopravno pravilno zavzeli tudi obe nižji sodišči (sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na drugi strani sodbe, sodišče druge stopnje pa na tretji strani razlogov sodbe). Nima pa tožena stranka prav, da pravno pravilo par. 1203 ODZ izključuje uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o pogodbeni kazni in solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.

Obe sodišči sta na podlagi jasnih pogodbenih določil ugotovili, da se je ansambel "X.", katerega član je toženec, zavezal, da bo tožeči stranki plačal odškodnino v znesku 200.000 SIT, če bo v času veljavnosti pogodbe skladbo "P.", ki je bila predmet pogodbe, odstopil "za eksploatacijo" drugemu založniku. V postopku je bilo ugotovljeno, da je ansambel "X." skladbo "P." v času trajanja med pravdnima strankama sklenjene pogodbe, odstopil tudi RTV Slovenija, ki jo je izdala na svoji kaseti.

Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja (10. člen ZOR). Svoje obveznosti so dolžni izpolniti (17. člen ZOR). V tretjem členu pogodbe z dne 14.12.1990 so se člani ansambla "X." (tedaj tudi toženec) zavezali, da bodo v primeru kršitve pogodbenih obveznosti tožeči stranki povrnili škodo, ki sta jo pogodbeni stranki vnaprej ovrednotili z 200.000 SIT. Ni dvoma, da je lahko skladbo "P." v času trajanja med pravdnima strankama sklenjene pogodbe, drugemu založniku odstopil le eden od članov ansambla "X.". Tudi toženec ni zatrjeval, da naj bi to storil nekdo, ki ni član ansambla. Zatrjeval je le, da bi se lahko ugotovilo, kdo od članov ansambla je to bil, vendar pa njegovega imena ni nikoli navedel. Škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi protipogodbenega ravnanja članov ansambla "X." (ali pa enega od njih), je tedaj tožeči stranki povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so med seboj povezane. Zato te osebe (v konkretnem primeru člani ansambla "X.") za povzročeno škodo odgovarjajo solidarno (četrti odstavek 206. člena ZOR). Ni izključeno, da je tožencu z izpodbijano sodbo naloženo večje plačilo, kot pa znaša njegov delež v notranjem razmerju dolžnikov. Če je temu tako, lahko od vsakega od ostalih solidarnih dolžnikov (ostalih članov ansambla "X.") zahteva, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (208. člen ZOR).

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).