Jedro

Revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu sama po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja v posamezni zadevi, nista razloga za dovoljenost revizije.

Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) ni mogoča presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.

Za presojo zatrjevanih zelo hudih posledic izpodbijane odločitve mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča posledice izpodbijane odločitve, ki jih navaja, tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 5. 2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo vlogo za podelitev izkaznice zasebnega varovanja za varnostnika na podlagi 36. a člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV). Tožena stranka je namreč (med drugim) ugotovila, da je bil revidentu večkrat izrečen ukrep ukora zaradi storitve prekrškov zoper javni red in mir z elementi nasilja, zaradi česar je ocenila, da pri revidentu obstajajo zadržki javnega reda po določbi prvega odstavka 36. člena ZZasV.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi.

9. Revident navaja, da je obrazložitev odločbe tožene stranke pomanjkljiva, saj ne daje odgovora na vprašanje, ali je predmetni ukrep nujen glede na okoliščine obravnavane zadeve, tako da je teža posledic za tožnikovo pravico iz tretjega odstavka 49. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Ustave sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja. Ob tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani U 766/2008 z dne 14. 1. 2009. 10. Navedbe, s katerimi revident utemeljuje dovoljenost te revizije, po vsebini predstavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa sama po sebi, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na zadevo, nista razloga za dovoljenost revizije.

11. Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa ni mogoča niti presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, ki jo revident uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in jo utemeljuje s sklicevanjem na sodbo sodišča prve stopnje U 766/2008. 12. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (5. in 6. točka te obrazložitve) najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, opraviti primerjavo za odločitev v tej zadevi pomembnega pravnega vprašanja in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, s katero utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, in utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede tega vprašanja. Navedeno sodbo pa bi moral glede na določbo petega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 za uspešno uveljavljanje tega pogoja reviziji priložiti (tako sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 107/2010 z dne 22. 4. 2010, sklep X Ips 85/2004 z dne 19. 8. 2009 in X Ips 159/2009 z dne 5. 7. 2010), česar pa revident ni storil. 13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Revident v obravnavani zadevi navaja, da ima izpodbijana sodba zanj zelo hude posledice, saj izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje predstavlja močan poseg v njegove ustavno zagotovljene pravice (49. in 50. člen Ustave RS). Navaja, da je zaradi izpodbijane odločitve brezposeln že dve leti, zaradi česar se težko preživlja, posledično pa ima tudi psihične težave, kot so nemir, depresivnost in nespečnost. 15. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega vsebino je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presojalo, bi moral revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati.

16. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu je Vrhovno sodišče presodilo, da revident s svojimi navedbami zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Za svoje navedbe namreč ni predložil nobenega dokaza. Zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

17. Glede na obrazloženo revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).