Jedro

Dejstvo, da so tožencu usahnili dohodki iz delovnega razmerja, ni okoliščina, ki bi toženca opravičevala, da sprejete obveznosti vračila kredita ne izpolni, saj so udeleženci obligacijskega razmerja svoje obveznosti dolžni izpolniti in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 17400/2013 z dne 11.2.2013 vzdržan v veljavi za znesek 978,28 EUR z obrestmi in glede izvršilnih stroškov z obrestmi (I. točka izreka). Sklep o izvršbi je bil razveljavljen in postopek ustavljen le glede obrestovanja zneskov 20,85 EUR, 20,59 EUR in 15,00 EUR pred vložitvijo predloga za izvršbo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 68,00 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se toženec, ki je bil s sodbo poučen, da mora pritožbo vložiti v roku 8. dni na Okrajno sodišče v Ljubljani. Pritožbo je vložil v okviru pritožbenega roka, vendar ne na Okrajno sodišče v Ljubljani, ampak na pritožbeno sodišče – Višje sodišče v Ljubljani. Le-to je pritožbo posredovalo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki jo je prejelo po izteku pritožbenega roka (30.4.2014). V sodbi vsebovan pravni pouk je sicer pravilen in jasen, vendar se poleg razpravljajočega sodišča, pri katerem je pritožbo treba vložiti, omeja tudi Višje sodišče v Ljubljani, ki bo pritožbo reševalo. Iz dejstva, da je pritožnik pritožbo tudi naslovil (in ne samo poslal) na Višje sodišče v Ljubljani, je sklepati, da je vložitev pritožbe na nepristojno sodišče posledica pritožnikovega nepravilnega razumevanja pravnega pouka oziroma pritožnikove nevednosti. Pritožnik pooblaščenca nima. Ker je vložitev pritožbe na nepristojno sodišče posledica pritožnikove nevednosti, jo pritožbeno sodišče obravnava kljub dejstvu, da je na pristojno sodišče prispela šele po izteku pritožbenega roka (osmi odstavek 112. čl. ZPP).

3. Pritožnik izpodbija obsodilni del sodbe v celoti. Predlaga spremembo sodbe tako, da se sklep o izvršbi razveljavi in terjatev poplača iz rezervnega sklada banke, tožeča stranka pa krije vse pravdne stroške. Trdi, da je nastanek terjatve zakrivila tožeča stranka, ker ni preverila njegove kreditne sposobnosti, kot to predvideva Zakon o potrošniških kreditih – ZPotK-1. Kredit je odobrila na osnovi mnenja kreditnega odbora, ki je imel vpogled v vso dokumentacijo; brez kakršnegakoli zavarovanja, zgolj na osnovi zagotovil, da ostaja zaposlen za nedoločen čas. Ker je prišlo do redne odpovedi delovnega razmerja, se tožencu kredit odpiše. V času sklepanja kreditne pogodbe je bil sicer zaposlen, vendar kljub temu ni izpolnjeval pogojev za sklenitev kreditne pogodbe. Riziko poplačila nosi tožeča stranka ali pa se dolg pokrije iz rezerv banke. Razen tega je kreditna pogodba nična, ker je bila sklenjena ob toženčevi plači, manjši od minimalne plače, ki je takrat znašala 748,10 EUR bruto. Poziva k izdaji sodbe na osnovi pravičnosti, kar pomeni, da tožeča stranka ne more uspeti. Vzrok za neizpolnjevanje obveznosti je na strani tožeče stranke. Sporno je sklepanje kreditnih pogodb pod zajamčeno plačo, kaj šele pod minimalno zajamčeno plačo. Tako sklepanje kreditnih pogodb pomeni s strani kreditodajalcev izvedeno plenjene premoženja z nastalimi obrestmi, kar je v nasprotju z načelom pravičnosti. Navaja, da bi bilo v socialni stiski, v kateri se je znašel sam in posledično njegov otrok, krivično povečevanje stroškov z izvršilnimi stroški. Krivičen bi bil tudi rubež premičnin.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S pritožbenim stališčem, da je izključno tožeča stranka tista, ki bi morala presojati toženčevo sposobnost vračila najetega kredita, ni mogoče soglašati. Vsak od udeležencev obligacijskega razmerja mora namreč v obligacijska razmerja vstopati premišljeno in pri tem ravnati skrbno (6. čl. Obligacijskega zakonika). Toženec, ki je s svojim finančnim in premoženjskim stanjem najbolje seznanjen, je sam presodil, da bo poleg svojih ostalih obveznosti zmogel tudi vračilo kredita v višini 1.450,00 EUR v 24 mesečnih obrokih po 63,43 EUR.

6. Očitek, da tožeča stranka ni ocenila toženčeve kreditne sposobnosti, je neutemeljen, saj je tožeča stranka pred odobritvijo kredita pridobila potrdilo toženčevega delodajalca o toženčevih dohodkih. Potrdilo vsebuje tudi delodajalčevo zavezo, da bo izvršil od toženca prejeto upravno administrativno prepoved izplačila dela plače. Iz delodajalčevega potrdila z dne 24.3.2011 (dokaza A2) je razvidno: – da je toženec od 1.1.2001 dalje za nedoločen čas zaposlen v velikem podjetju; – da njegova povprečna plača v zadnjih treh mesecih znaša 871,37 EUR; – da plača ni obremenjena s kreditnimi, upravno-administrativnimi ali sodnimi prepovedmi. Z odstopno izjavo z dne 24.3.2011 (dokaz A3) je toženec nepreklicno dovolil, da delodajalec del njegovega dohodka odvaja za poplačilo kredita. Tudi sam je očitno ocenil, da vračilo kredita v višini 1.450,0 0EUR v mesečnih zneskih po 64,93 EUR ne presega njegovih finančnih sposobnosti. Da bi imel tudi druge obveznosti, iz navedenih listin ni razvidno, toženec pa je bil z njimi očitno seznanjen, saj ne zatrjuje, da bi nastale kasneje.

7. Dejstvo, da je bilo tožencu iz poslovnih razlogov odpovedano delovno razmerje, katerega je imel sklenjenega za nedoločen čas, je okoliščina, ki za nobeno od strank ni bila gotovo dejstvo, obe pa sta jo kot možnost lahko predvideli. Dejstvo, da so tožencu usahnili dohodki iz delovnega razmerja, ni okoliščina, ki bi toženca opravičevala, da sprejete obveznosti vračila kredita ne izpolni, saj so udeleženci obligacijskega razmerja svoje obveznosti dolžni izpolniti in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. čl. in 1. odstavek 239. čl. Obligacijskega zakonika).

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. Zakona o pravdnem postopku.