Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba in sklep U 341/2004

ECLI:SI:UPRS:2004:U.341.2004 Upravni oddelek

dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Upravno sodišče
12. maj 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Upravne enote A št. ... z dne .... 2003. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da ureja dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, 87/02, v nadaljevanju: ZTuj-1), ki določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena ZTuj-1 (1. odstavek 41. člena ZTuj-1). Tožena stranka navaja, da je iz podatkov uradnih evidenc razvidno, da tožnica prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999 dalje in zato ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka se je opredelila tudi do časa, ki ga je tožnica preživela v Republiki Sloveniji na podlagi priznanega začasnega zatočišča in pri tem navedla, da je po 2. odstavku 8. člena Zakona o zatočišču (Uradni list RS, št. 20/97 in 67/02, v nadaljevanju: ZZZat) izrecno določeno, da se čas, v katerem se v Republiki Sloveniji osebam daje začasno zatočišče, ne šteje za bivanje, ki je potrebno za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca po Zakonu o tujcih in tudi ne za prebivanje, predpisano za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Nadalje še navaja, da je organ prve stopnje na podlagi 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) tožnico zaslišal in ji tako omogočil, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo odločbe in ji tako tudi omogočil, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Tožena stranka tudi navaja, da v pritožbenem postopku ni ugotovila zatrjevanega diskriminatornega obravnavanja tožnice in da bi bilo s tem kršeno določilo 14. člena Ustave RS in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožena stranka dodaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dovoljenje za stalno prebivanje tudi v primeru, če bi se njen zahtevek opiral na določbe Zakona o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču. Tožnica v tožbi navaja, da meni, da je odločba nepravilna in nezakonita, ker dejansko stanje v ponovljenem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zaradi tega pa so bile kršene tudi določbe mednarodnih konvencij. Organ prve stopnje se ni opredelil do časovnega obdobja, ki ga je tožnica preživela kot vojna begunka v Sloveniji in to je posebej naročilo Upravno sodišče RS. Nadalje navaja, da so v vseh evropskih državah vojni begunci iz Bosne in Hercegovine pridobili pravico do izdaje začasnega ali stalnega prebivanja ter tudi do državljanstva in sicer po treh do petih let bivanja. V Sloveniji se je začasnim beguncem iz Bosne in Hercegovine ponudila ta priložnost šele po desetih letih prebivanja v Republiki Sloveniji in imajo sedaj pravico do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Tožnica pa je obravnavana neenakopravno, ker si je želela svoj položaj rešiti z lastnim delom in plačuje tudi davke, te pravice stalnega prebivanja nima kljub temu, da dejansko prebiva že deset let v Sloveniji. Tožnica se sklicuje tudi na poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2002, iz katerega izhaja, da je tožena stranka na sestanku z nevladnimi organizacijami zatrdila, da se osebam čas, ki so ga v Sloveniji preživele na podlagi priznanega začasnega zatočišča, všteva v čas, ki je potreben za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Tožnica predlaga, da se izda sodba, v kateri se naloži toženi stranki, da se izda dovoljenje za stalno prebivanje od 3. 12. 2001 dalje. Hkrati predlaga, da se jo oprosti plačila sodne takse, ker se zelo težko preživlja in prejema neto plačo v višini 55.359,50 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi in zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 3. 12. 2001 vložila prošnjo tujca za stalno prebivanje po 41. členu ZTuj-1. Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 300/2003 z dne 9. 4. 2003 pravilno uporabila materialni predpis na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je upoštevala tudi napotila in pravna mnenja sodišča (3. odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

Tožena stranka je oprla svojo odločitev na določilo 1. odstavka 41. člena ZTuj-1, na podlagi katerega se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje tujcu, ki osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Tožena stranka tudi zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dovoljenje za stalno prebivanje na drugi pravni podlagi in sicer na podlagi Zakona o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču, vendar v zvezi s tem tožnica v tožbi niti ne navaja, da želi, da se njena vloga obravnava po določilih ZZZat oziroma niti ne zatrjuje in tudi ne dokazuje, da bi izpolnjevala pogoje po 24. a členu ZZZat. Tožnica tudi očita, da je v Republiki Sloveniji obravnavana neenakopravno, svoj položaj je želela rešiti z lastnim delom po tem, ko je prebežala iz svoje države, kjer je bila vojna. Kot že poudarja tožena stranka v izpodbijani odločbi, je potekal upravni postopek pred organom prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 138. člena ZUP. Iz upravnega spisa in tudi izpodbijane odločbe pa izhaja, da je bilo v upravnem postopku varovano načelo materialne resnice in zaslišanja stranke (8. in 9. člen ZUP), sama odločba organa prve stopnje in tudi tožene stranke pa je sestavljena tako kot je določeno v ZUP (210., 213. in 214. člen v zvezi s 1. odstavkom 254. člena ZUP). Tožena stranka je v svoji obrazložitvi navedla razloge zaradi katerih je sprejela svojo odločitev in kateri materialni predpis je uporabila, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na veljavno zakonodajo, zato ni bilo poseženo v pravice tožnice, ki so varovane z Ustavo RS in Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Tožnica je tožbi priložila podatke o višini izplačane mesečne plače za obdobje oktober do december 2003, na podlagi katerih izhaja, da prejema na mesec 55.359,50 SIT. Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo njeni navedbi, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, zato je njenemu predlogu ugodilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia