Jedro

Stališče sodne prakse je, da ima tujec izbirno pravico, ali zahteva plačilo odškodnine v devizah ali v tolarjih, če gre za odškodninsko terjatev, ki predstavlja pristno valutno terjatev. Pristna valutna terjatev je denarna terjatev, pri kateri je dolžna vsota izražena v tuji valuti, plačilo pa je potrebno izvršiti v plačilnih sredstvih, ki se glasijo na tujo valuto. Pristna valutna terjatev pa bi bila v spornem primeru lahko le zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pa po svoji naravi ne more biti pristna valutna terjatev. Nepremoženjska škoda namreč ne more nastati v tuji valuti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je po svojem bistvu zadoščenje in jo sodišče odmeri v skladu z določbami materialnega prava, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Po Zakonu o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.17/91) je treba v skladu z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.17/91) v Republiki Sloveniji kot plačilno sredstvo uporabljati bankovce in kovance, ki se glasijo na tolarje in stotine, zato lahko sodišče dosodi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo le v tolarjih in stotinih. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo, da je primarni tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v tuji valuti neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je uveljavljala dva tožbena zahtevka in sicer tako, da je v prvem zahtevku od sodišča prve stopnje zahtevala, naj odloči, da ji mora toženec plačati odškodnino v višini 64.150,00 DEM z obrestmi, podrejeno pa, da ji mora plačati odškodnino v tolarski protivrednosti 64.150,00 DEM. Sodišče prve stopnje je njenemu prvemu zahtevku delno ugodilo. Odločilo je, da ji je toženec dolžan plačati 35.000,00 DEM z zakonitimi obrestmi od 23.8.1995 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnica in toženec. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v nemški valuti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, glede odškodnine za premoženjsko škodo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v reviziji predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni odločitev sodišča druge stopnje tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, ali pa naj izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica v reviziji navaja, da je bil zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo postavljen v nemških markah zato, ker toženec in tožnica že ves čas živita in delata v Nemčiji. Tožnica meni, da je sodišče ne namerno, temveč po pomoti ravnalo nezakonito, ker je ves čas sojenja molčalo o tem, da mora biti zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo postavljen v slovenskih tolarjih in ne v nemških markah. Zato je tudi odločba sodišča druge stopnje nezakonita.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji zatrjuje, da je sodišče s tem, ko tožeče stranke ni opozorilo, da mora biti zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo postavljen v slovenskih tolarjih in ne v nemških markah, ravnalo nezakonito, torej v nasprotju z določbami ZPP.

Tožnica je postavila dva zahtevka, prvega v nemških markah, podrejenega pa v slovenskih tolarjih. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvi tožbeni zahtevek utemeljen, zato o naslednjem tožbenem zahtevku sploh ni odločalo. Sodišče druge stopnje pa je odločilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker plačila odškodnine za negmotno škodo ni mogoče zahtevati v tuji valuti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prvi tožbeni zahtevek, postavljen v nemških markah zavrnilo kot neutemeljen. S tem v ničemer ni prekršilo določb Zakona o pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je sodišče druge stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi 188. člena ZPP odločati o podrejenem tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen v postopku pred sodiščem prve stopnje, točneje v njegovih mejah, kolikor ne bo z modifikacijo (bolje) opredeljen v smislu kot nakazuje revizija. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožnica v reviziji navaja, da bi moral biti tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki je bil postavljen v nemških markah, dovoljen, ker tako tožnica kot tudi toženec živita in delata v Nemčiji. Stališče tožnice je pravilno le glede tistega dela njenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na povrnitev gmotne škode. Po določbi 3. odstavka 6. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur.l.RS, št.1-16/91-I) so fizične osebe s stalnim prebivališčem v tujini tuje osebe. Stališče sodne prakse pa je, da ima tujec izbirno pravico, ali zahteva plačilo odškodnine v devizah ali v tolarjih, če gre za odškodninsko terjatev, ki predstavlja pristno valutno terjatev. Pristna valutna terjatev je denarna terjatev, pri kateri je dolžna vsota izražena v tuji valuti, plačilo pa je potrebno izvršiti v plačilnih sredstvih, ki se glasijo na tujo valuto. Pristna valutna terjatev pa bi bila v spornem primeru lahko le zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pa po svoji naravi ne more biti pristna valutna terjatev. Nepremoženjska škoda namreč ne more nastati v tuji valuti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je po svojem bistvu zadoščenje in jo sodišče odmeri v skladu z določbami materialnega prava, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Po Zakonu o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.17/91) je treba v skladu z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.17/91) v Republiki Sloveniji kot plačilno sredstvo uporabljati bankovce in kovance, ki se glasijo na tolarje in stotine, zato lahko sodišče dosodi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo le v tolarjih in stotinih. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo, da je primarni tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v tuji valuti neutemeljen.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.