Jedro

Na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Murska Sobota (v nadaljevanju tudi: FURS), je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4934-112217/2022-1 z dne 14. 9. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan 14. 9. 2022 znaša 41.605,42 EUR (glavnica), 24.004,61 EUR (obresti) in 10,00 EUR (stroški sklepa), kar znaša skupaj 65.620,03 EUR (I. točka izreka). Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri A., d.d. (II. točka izreka). Izvršba se opravi v obsegu in na način, kot je določeno v izpodbijanem sklepu.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da po knjigovodski evidenci davčnega organa dolžnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa (po 1252 različnih izvršilnih naslovih), zato je bilo zoper njega treba začeti davčno izvršbo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti, te pa se ne zaračunavajo od neplačanih zamudnih obresti, od denarnih kazni, glob in stroškov postopka pobiranja davka.

3.Zoper navedeni sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-29-513/2022-2 z dne 10. 3. 2023 kot neutemeljeno zavrnilo.

4.Drugostopenjski organ navaja, da je sklep o odpustu obveznosti konstitutivne narave, s pravnomočnostjo le-tega pa preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero odpust obveznosti učinkuje. Iz sodne prakse izhaja, da trenutek, ki je odločilen za presojo katero materialno določbo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 - UPB, 10/15-popr., 27/16, 31/16-odi. US, 38/16-odi. US, 63/16-ZD-C in 54/18-odi. US in 69/19 - odi. US; v nadaljevanju: ZFPPIPP) mora sodišče uporabiti, ni trenutek začetka postopka osebnega stečaja ali trenutek izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, temveč trenutek izdaje sklepa o odpustu obveznosti (tako npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 4891/2014 z dne 25. 2. 2015 in opr. št. Cst 635/2016 z dne 11. 10. 2016). Prvi odstavek 408. člena ZFPPIPP je v času izdaje sklepa o odpustu obveznosti določal, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku tega člena drugače določeno. V skladu z drugim odstavkom tega člena pa odpust obveznosti med drugim ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru je bil sklep o odpustu obveznosti izdan dne 27. 12. 2021, kar je po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, ki je začela veljati dne 26. 4. 2016. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP je od začetka uporabe zakona določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Z novelo ZFPPIPP-G, veljavno od dne 26. 4. 2016, pa je bila omenjena določba spremenjena tako, da se v postopkih zaradi insolventnosti kot prednostne terjatve štejejo tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, torej ne da bi bilo to obdobje časovno omejeno. V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati spremenjeno določbo, saj se je postopek osebnega stečaja nad pritožnikom začel po 26. 4. 2016, in sicer dne 12. 7. 2019. Iz navedenega tako izhaja, da po zaključku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom ni bilo ovire za začetek postopka izvršbe, saj tožniku obveznosti iz naslova prispevkov niso bile odpuščene.

5.Glede pritožnikovega ugovora zastaranja drugostopenjski organ pojasnjuje, da ZDavP-2 opredeljuje zastaranje v petem podpoglavju VII. poglavja z naslovom "izpolnitev davčnih obveznosti". V tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 je določeno, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tožnik je bil obveznosti dolžan plačati na podlagi obračunov, tako da teče relativni zastaralni rok od izvršljivosti posameznega obračuna. Iz razloga postopka osebnega stečaja se je v konkretnem primeru zastaralni rok podaljšal za 1.096 dni (od začetka stečajnega postopka do pravnomočnega zaključka le- tega, torej za čas od 12. 7. 2019 do 12. 7. 2022). Podlago za takšno stališče daje (dodana) določba petega odstavka 126. člena ZDavP-2, in sicer za tiste obveznosti, za katere ob začetku veljavnosti te določbe (1. 1. 2014), še ni nastopilo zastaranje, kar velja tudi glede predmetnih obveznosti. Najstarejša terjana obveznost je postala izvršljiva dne 17. 8. 2010. Od izvršljivosti slednje in ostalih obveznosti do začetka veljavnosti navedene določbe še ni preteklo niti pet let, hkrati pa je bilo zastaranje pretrgano.

6.Drugostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je bil tožnik terjan s sklepom o izvršbi št. DT 42914-6853/2014-1 10- 3201-02 z dne 17. 7. 2014, ki mu je bil vročen dne 23. 7. 2014 ter nadalje s sklepom o izvršbi št. DT 4934-161837/2016-1 10-710-17 z dne 11. 11. 2016, ki mu je bil vročen dne 24. 11. 2016. Od izvršljivosti najstarejše terjane obveznosti do vročitve sklepa z dne 17. 7. 2014 in nato od vročitve slednjega do vročitve sklepa z dne 11. 11. 2016 ni preteklo pet let. V navedenem obdobju, torej do vročitve sklepa z dne 11. 11. 2016, zastaranje ni nastopilo. Od vročitve slednjega do začetka postopka osebnega stečaja je preteklo 961 dni ter od pravnomočnosti zaključka postopka osebnega stečaja (12. 7. 2022) do vročitve izpodbijanega sklepa pritožniku (21. 9. 2022) 72 dni. Navedeno pomeni, da je skupno (1.073 dni) preteklo manj kot pet let (najmanj 1.825 dni) od vročitve sklepa z dne 11. 11. 2016 do vročitve izpodbijanega sklepa. Pri tem drugostopenjski organ pripominja, da tudi za obveznosti izvršljive dne 16. 11. 2016 in nadaljnje, ki s sklepom z dne 11. 11. 2016 niso bile terjane, ni nastopilo relativno zastaranje. Zaradi zadržanja teka zastaralnega roka med postopkom osebnega stečaja je preteklo od izvršljivosti obveznosti, zapadle 15. 11. 2016 (izvršljiva dan kasneje), do vročitve izpodbijanega sklepa 13 dni več kot glede obveznosti, ki so bile terjane s sklepom z dne 11. 11. 2016, kar je še vedno manj kot pet let.

7.Kar se tiče absolutnega zastaranja, se je desetletni zastaralni rok podaljšal za čas, ko zastaranje ni teklo zaradi postopka osebnega stečaja, torej za že omenjenih 1.096 dni. Navedeno pomeni, da najstarejša terjana obveznost, ki je postala izvršljiva dne 17. 8. 2010, ni absolutno zastarala dne 17. 8. 2020, temveč bo to 17. 8. 2023. Navedeno pa tudi pomeni, da ni nastopilo ne relativno in ne absolutno zastaranje za nobeno izmed terjanih obveznosti.

8.Drugostopenjski organ tako zaključuje, da v času vročitve izpodbijanega sklepa še ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje za terjane obveznosti, prav tako pa predmetne obveznosti tožniku v postopku osebnega stečaja niso bile odpuščene.

Tožbene navedbe

9.Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da tudi organ druge stopnje ne zanika, da v času izdaje sklepa o odpustu ne bi veljal 408. člen ZFPPIPP. Na podlagi tega določila pa odpust učinkuje na vse obveznosti, nastale do začetka stečajnega postopka. Odpust izrecno ne učinkuje le na terjatve iz 21. in 390. člena ZFPPIPP. Med temi obveznostmi pa ni terjatev, ki so razvidne iz izpodbijanega sklepa. Izvršba je tako po mnenju tožnika neutemeljena oziroma bi bila kvečjemu utemeljena za 6 mesecev v skladu z 21. členom ZFPPIPP, kot je navedel že v pritožbi. Vztraja tudi, da je že potekel 10-letni rok, v katerem bi bilo možno voditi izvršbo.

10.Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko odločbo.

Navedbe tožene stranke

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodaja še, da je bilo glede odpusta obveznosti v stečajnem postopku kakor tudi glede ugovora zastaranja (pravilnost in zakonitost se namreč presoja po stanju izdaje odločbe) tožniku že pojasnjeno v odločbi z dne 10. 3. 2023. Izpostavlja, da tožnik v tožbi svojega stališča v zvezi z zastaranjem ne konkretizira oziroma se ni mogoče strinjati z njegovimi stališči glede odpusta, ki ga povezuje s 6 meseci. Iz določbe drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP namreč ne izhaja, da bi se nanašala zgolj na prispevke za 6 mesecev, ta določba pa nesporno opredeljuje terjatve, glede katerih velja izjema učinkovanja odpusta, ki izhaja iz 408. člena ZFPPIPP. Odpust namreč, med drugim, ne učinkuje na terjatve po drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP, torej na splošno na prispevke.

Odločitev brez glavne obravnave

12.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za presojo, med strankama ni bilo sporno; sporna je bila zlasti uporaba 408. člena v zvezi z 21. členom ZFPPIPP in vprašanje zastaranja obveznosti, torej je šlo za presojo pravnih vprašanj. V takšnih situacijah pa prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču daje izrecno pooblastilo, da odloči brez glavne obravnave.

Sodna presoja

13. Tožba ni utemeljena.

14.Predmet presoje v obravnavani zadevi je sklep, s katerim je bila zoper tožnika zaradi izterjave dolgovanih zneskov dovoljena davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva na podlagi 1252 izvršilnih naslovov, ki po vsebini predstavljajo obračune davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja (REK-1) oziroma obračune prispevkov za socialno varnost za zasebnike -OPSVZ, z datumi izvršljivosti od 17. 8. 2010 do 22. 8. 2019.

15.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil zoper tožnika s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. St ... z dne 12. 7. 2019 začet postopek osebnega stečaja, ki se je pravnomočno končal dne 12. 7. 2022. S sklepom navedenega sodišča opr. št. St ... z dne 27. 12. 2021 je bilo odločeno, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 12. 7. 2019, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. Sporno pa je vprašanje, ali so terjane obveznosti (obračuni prispevkov za socialno varnost za zasebnike) terjatve, za katere odpust obveznosti učinkuje ali ne, pri čemer tožnik meni, da se lahko davki in prispevki terjajo od izplačevalca le za zadnjih 6 mesecev pred začetkom postopka insolventnosti. Prav tako je med strankama sporno vprašanje zastaranja obveznosti.

16.Skladno s 143. členom ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo, če dolg ni plačan v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, med katerimi so tudi izvršljiva odločba o odmeri davka, izvršljiv obračun davka in izvršljiv sklep davčnega organa (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Obračun davka postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom (tretji odstavek 145. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

17.Po presoji sodišča je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pravilno izdan v skladu z zgoraj citiranimi določbami, ki so navedene v prvostopnem sklepu, pritožbene navedbe tožnika, ki jih ponavlja v tožbi, pa so bile iz razlogov, s katerimi se strinja tudi naslovno sodišče, v odločbi drugostopnega organa pravilno zavrnjene. Ker sodišče sledi obrazložitvi drugostopnega organa, le-to v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

18.K temu sodišče še dodaja, da tudi po stališču Upravnega sodišča RS, zavzetem v sodbi opr. št. III U 205/2019-18 z dne 23. 11. 2023, za presojo, katero materialno določbo ZFPPIPP mora sodišče uporabiti, ni odločilen trenutek začetka postopka osebnega stečaja ali trenutek izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, temveč trenutek izdaje sklepa o odpustu obveznosti. V obravnavani zadevi je zato potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti ni učinkoval na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnika. Povedano drugače, na obveznosti iz naslova prispevkov, ne glede na to, kdaj so nastale (v konkretnem primeru se izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, nanašajo na celotno obdobje od avgusta 2010 do avgusta 2019), odpust obveznosti v okviru pravnomočno zaključenega postopka osebnega stečaja skladno s 408. členom ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP ne vpliva.

19.Po presoji sodišča tožnik ne more uspeti niti z ugovorom o zastaranju. Kot je pojasnil drugostopenjski organ, je bil zoper tožnika začet postopek osebnega stečaja (kar med strankama ni sporno), zaradi česar je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. Skladno s petim odstavkom 126. člena ZDavP-2 se namreč zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe; čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Pri tem je drugostopenjski organ podrobno pojasnil, kako se v obravnavanem primeru šteje zastaralni rok, tožnik pa ni konkretizirano ugovarjal nasprotnega, torej ni podal konkretnih navedb, ki bi utemeljevale nasprotno. Sodišče tako ugotavlja, da tožnikovim pavšalnim navedbam glede zastaranja ni moč ugoditi, saj je upravni organ ustrezno utemeljil, da do izdaje izpodbijanega sklepa predpisani zastaralni rok za zastaranje pravice do izterjave še ni potekel, takšna presoja pa je tudi po stališču sodišča pravilna. K temu sodišče dodaja še, da (morebitno) zastaranje obveznosti po (določenih) izvršilnih aktih na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, saj se v upravnem sporu odloča glede na stanje na dan izdaje izpodbijanega akta (v konkretnem primeru na dan 14. 9. 2022).

20.Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Zveza:

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 126, 126/5, 143 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 21, 21/2, 21/5, 408, 408/1, 408/2 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2016) - ZFPPIPP-G - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.