Jedro

Tožeča stranka ni navedla, kakšno vrsto pravnega posla sta sklenila P d.o.o. in je glede tega podala le svoje domneve. Navedla je, da je bila verjetno sklenjena prodajna pogodba. Če je ta trditev točna, je bila dogovorjena odmena za preneseno lastninsko pravico. Nujno potrebnih trditev, da je ta bila prenizka, in še drugih trditev, pa tožeča stranka ni niti postavila. Prvostopenjsko sodišče je iz tega pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala verjetnosti obstoja svoje terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila hkrati tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Prvostopenjsko sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožeča stranka v pritožbi meni med drugim, da bi prvostopenjsko sodišče ne smelo presojati utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Odplačnost ali neodplačnost izpodbijanega posla je po njenem mnenju nepomembna za postopek izdaje začasne odredbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka ima po lastnih navedbah terjatev do družbe P. d.o.o., ki sicer ni stranka tega postopka. Ta družba je odsvojila 4 nepremičnine družbi E d.o.o., ki je nova lastnica nepremičnin, sicer pa v tem postopku tožena stranka. Katera pogodba je bila pravni temelj za prenos lastninske pravice, tožeča stranka ni vedela. Domnevala je, da prodajna pogodba.

6. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugotovitev, da je pravno dejanje P d.o.o., to pa je prodajna pogodba s toženo stranko in vknjižbeno dovolilo v korist tožene stranke za te štiri nepremičnine, brez pravnega učinka zoper toženo stranko. Zahtevala je poleg tega, da je tožena stranka dolžna dovoliti izvršbo na teh štirih nepremičninah, ki so bile predmet domnevne prodajne pogodbe. Svoj zahtevek je izrecno oprla na določbe OZ o zunajstečajnem izpodbijanju (255. člen in nasl. OZ).

7. Z začasno odredbo je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

8. Tožeča stranka je torej v gospodarskem sporu postavila nedenarni zahtevek na izpodbijanje pravdnega dejanja.

9. Za izdajo začasne odredbe v takšnem sporu morata biti verjetno izkazana obstoj sedanje ali prihodnje nedenarne terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ) in pa ena od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

10. Ker je upnik uveljavljal izpodbojnostni zahtevek, bi torej moral verjetno izkazati, da so podane predpostavke za ta zahtevek. Določata jih skupaj 1. odstavek 255. člena in 1. odstavek 256. člena OZ. V vsakem primeru pa se lahko izpodbija pravno dejanje, če je bilo storjeno v škodo upnika. Če je torej dolžnik v s tretjim sklenjenim pravnim poslom prejel primerno odmeno za svojo lastno dajatev ali storitev, je zahtevek za zunajstečajno izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja v vsakem primeru neutemeljen. To jasno izhaja iz 1. odstavka 255. člena ZIZ.

11. Tožeča stranka ni navedla, kakšno vrsto pravnega posla sta sklenila P d.o.o. in je glede tega podala le svoje domneve. Navedla je, da je bila verjetno sklenjena prodajna pogodba. Če je ta trditev točna, je bila dogovorjena odmena za preneseno lastninsko pravico. Nujno potrebnih trditev, da je ta bila prenizka, in še drugih trditev (glede na 1. odstavek 256. člena OZ), pa tožeča stranka ni niti postavila.

12. Prvostopenjsko sodišče je iz tega pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala verjetnosti obstoja svoje terjatve. Presojo, ali je verjetno izkazan obstoj terjatve je vsekakor moralo opraviti, saj to od njega zahteva 1. odstavek 272. člena ZIZ. Tožeča stranka sicer očita prvostopenjski sodbi, da je storilo kršitev določb pravdnega postopka. Očitno pa je, da jih prvostopenjsko sodišče ni kršilo, temveč je ravnalo v skladu z ZIZ in ZPP.

13. Pritožba navaja med drugim, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da ni podala navedb o plačilni nesposobnosti P d.o.o.. Navaja med drugim tudi novo dejstvo, za katero trdi, da ga prej ni mogla, in sicer, da je Okrajno sodišče v Radovljici dovolilo izvršbo zoper toženo stranko in P d.o.o.. Pritožba podaja še druge navedbe v zvezi z denarno terjatvijo tožeče stranke do P d.o.o..

14. Pritožbeno navajanje, da je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj svoje denarne terjatve do P d.o.o., je brez vsake povezave s tem postopkom in tudi brez pomena za odločitev v tej zadevi. Tožeča stranka namreč ni uveljavljala terjatve na plačilo denarnega zneska, ki ga je posodila P d.o.o.. Obrazloženo je že bilo, da je tožeča stranka uveljavljala materialnopravno terjatev na izpodbijanje dejanja tožene stranke. Le zavarovanje te terjatve lahko zahteva z začasno odredbo.

15. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker so nebistvene. V nobenem primeru namreč ne bi mogle vplivati na odločitev v tej zadevi, saj že verjetnost obstoja terjatve ni izkazana.

16. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. in 1. odstavek 366. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Navedene določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo na temelju 15. člena ZIZ.