Jedro

Za odvzem nepremičnine mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno zemljišče ali plačati odškodnino.

Zagotovitev drugega enakovrednega zemljišča je sicer primarna dolžnost upravičenca razlastitve, vendar le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se v javno korist za potrebe razlastitvene upravičenke Mestne občine N. nasprotnemu udeležencu odvzame lastninska pravica na delu parcele št... - travnik v izmeri 541 m2 in na delu parcele št... - travnik v izmeri 1493 m2, pri čemer sta obe parceli vpisani v vl. št... k.o... Odškodnino za razlaščena dela nepremičnin je določilo v skupnem znesku 1,088.951,00 SIT, predlagateljici pa je naložilo, da mora to odškodnino nasprotnemu udeležencu plačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1997 dalje do plačila. Razlaščencu - nasprotnemu udeležencu je naložilo, da mora v 30 dneh po plačilu odškodnine zemljišča izročiti predlagateljici, tej kot razlastitvenemu upravičencu pa je naložilo, da mora poskrbeti za geometrsko odmero razlaščenega dela nepremičnin.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi nasprotnega udeleženca. Štelo je, da je sodišče prve stopnje z razlastitvijo dela parcel št... in ... k.o... smiselno hkrati zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za odvzem obeh celotnih parcel proti plačilu odškodnine v vrednosti njune celotne površine. Tako vsebinsko zavrnitev predloga nasprotnega udeleženca je razveljavilo - glede preostalih delov parcel št... in ... k.o... in odškodnine zanje - v tem obsegu pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje v obsegu zavrnitve pritožbe je nasprotni udeleženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njeno razveljavitev ter razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Razlaščenec je sicer tuj državljan, vendar pa bi mu bilo mogoče zagotoviti drugo enakovredno zemljišče, saj bi s tem bilo nadomeščeno le zemljišče, ki bi ga izgubil zaradi prisilnih ukrepov. Določba 25. člena zakona o razlastitvi ne loči tujega državljana od domačega. Sklicevanje na ustavne določbe, po katerih bi tujci ne mogli pridobivati nepremičnin v Republiki Sloveniji, dokler ni izdan poseben zakon, je torej pravno nepravilno. Ko je odlok Mestne občine N. uvrstil sporni zemljišči v področje, na katerem bo zgrajen suhi zadrževalnik na reki V., sta zemljišči, poprej sicer kmetijski, postali stavbni. Razlaga določbe 11. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, na kateri temelji izpodbijani sklep, je zato nepravilna.

Predlagateljica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Lastninska pravica na nepremičnini se ob izkazani javni koristi zaradi gradnje objektov javne infrastrukture odvzame v korist občine ali države, vendar proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine (18. do 24. člen zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ - Ur. list RS, št. 44/97). Pravna presoja izpodbijanega sklepa v reviziji ni grajana zaradi ugotovitve o obstoju javne koristi in zaradi odločitve o tem, da občinski odlok o izgradnji zadrževalnika vode V. predstavlja prostorski izvedbeni načrt po drugem odstavku 22. člena ZSZ. Nasprotna stranka kot razlaščenec presojo v tej smeri, ki jo tudi revizijsko sodišče šteje za pravilno, sprejema. Ne sprijazni pa se z odločitvijo, da bo namesto druge enakovredne nepremičnine v last, dobil le denarno odškodnino; ta pa je po njegovem gledanju prenizka, ker izhaja iz cenitve, ki razlaščeni nepremičnini vrednoti kot kmetijsko zemljišče. Presoja na revizijski stopnji je po povedanem zožena. Razlaga določbe prvega odstavka 24. člena ZSZ ne pripelje do sklepa, ki ga predlaga revizija. Za odvzem nepremičnine mora razlastitveni upravičenec lastniku zagotoviti drugo enakovredno zemljišče ali plačati odškodnino. Zagotovitev drugega enakovrednega zemljišča je sicer primarna dolžnost upravičenca razlastitve, vendar le, če je tako zemljišče na razpolago. Če ga ni, mora plačati odškodnino. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da bi drugo zemljišče bilo na razpolago: predlagateljica je med postopkom podala izjavo, da drugega zemljišča ne more pridobiti. V poštev prihaja torej le denarna odškodnina - glede na delno razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje morda celo za neokrnjeni sporni zemljiški parceli.

Revizija ima prav, da ZSZ v določbi prvega odstavka 25. člena ne loči tujega državljana od domačega. S pridobitvijo nadomestnega zemljišča namreč razlaščenec, tudi tuji državljan, ne dobi več, kot je imel. Vendar pa navedena zakonska določba velja za primer, ko razlastitveni upravičenec z nadomestnim zemljiščem razpolaga in ga ponudi, pa se temu razlaščenec ne more upreti, če je nadomestno zemljišče "enakovredno in primerno". Predlagateljica pa s takim zemljiščem ne razpolaga in ga zato ne ponuja.

Sicer pa sporni zemljišči ne moreta imeti statusa stavbnih zemljišč. Nezazidano stavbno zemljišče je po določbi prvega odstavka 2. člena ZSZ zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za gradnjo objektov. V obravnavanem primeru je sprejet za gradnjo vodnega zadrževalnika le izvedbeni načrt. Sporni zemljišči tako ostajata kmetijski zemljišči. Sodišče druge stopnje je odločilo pravilno, ko je uporabilo določbi 6. in 11. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. list RS, št. 59/96). Določbe omenjenega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč ter odškodnin se uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom sicer določena za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano gradbeno dovoljenje. To pomeni, da sporni zemljišči v formalnem smislu, pa tudi po dejanski rabi, še nista izgubili statusa kmetijskega zemljišča. Odškodnina za njun odvzem je torej določena pravilno.

Izpodbijanemu sklepu tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti (393. člen ZPP).