Jedro

Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti. Pri njem ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in s tem prve kategorije invalidnosti v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kot podlage za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1, za kar se zavzema pritožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 28. 4. 2011, v odločbi št. ... z dne 12. 7. 2010 pa je v izreku dodalo 2. odstavek, ki se glasi: „Zavarovanec je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 7. 2010 dalje.“ Obenem je odločilo, da v ostalem ostane odločba z dne 12. 7. 2010 nespremenjena.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da so posledice njegove prve bolezni takšne, da ni zmožen za kakršnokoli delo in je invalid I. kategorije invalidnosti. To potrjujejo vsi zdravniški izvidi in najnovejši z dne 24. 4. 2014, v katerem je navedena njegova diagnoza F 33.3. Poudarja, da je njegovo zdravstveno stanje težko in da ni zmožen za kakršnokoli delo tako, da pride v poštev upokojitev zaradi invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 28. 4. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 7. 2010, sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 60. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju z Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 - MP 10/08). Ta je celotno dokumentacijo, vključno z medicinsko dokumentacijo, odstopil v reševanje tožencu. V predsodnem postopku je mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti najprej podala invalidska komisija I. stopnje dne 11. 5. 2010, nato pa dne 21. 10. 2010 še invalidska komisija II. stopnje. Obe komisiji sta podali enotno mnenje, da so pri tožniku potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njem invalidnosti ni. Na podlagi priložene medicinske dokumentacije je invalidska komisija menila, da so potrebni dodatni pregledi oziroma izvidi, iz katerih bo razvidna preostala funkcija grla ter stanje s strani pljuč. Ugotovila je, da so pri tožniku leta 2009 ugotovili invazivni ploščato celični rak leve glasilke. Po operaciji 13. 4. 2009 je bil napoten še na obsevanje. Med zdravljenjem oziroma opazovanjem osnovne bolezni so ugotavljali specifičen proces na pljučih. Zdravi se tudi zaradi depresije.

V sodnem postopku je sodišče prve stopnje najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, nato pa še izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B.. Ta je dne 29. 10. 2013 menila, da je bilo do dneva izdaje dokončne odločbe toženca z dne 28. 4. 2011 zdravljenje pri tožniku zaključeno do te mere, da je bilo mogoče pri njem ugotoviti invalidnost in sicer je ugotovila trajno spremenjeno delazmožnost ter ga ocenila kot invalida III. kategorije invalidnosti od 27. 7. 2010 dalje in da ni sposoben za težje fizične aktivnosti in delo v slabih mikroklimatskih razmerah.

Izvedenski organ je kot vzrok tožnikove invalidnosti določil bolezen, to je stanje po karcinomu grla, pljučni TBC in reaktivno pogojeni anksiozno-depresivni motnji, brez podatkov o stanju v času ocenjevanja. Iz specialističnih izvidov je povzel, da je pri tožniku glas hripav, vendar v nobenem izvidu ni izrecno navedeno, da govorna komunikacija ne bi bila možna. Izvedenski organ je ocenil, da je glas, čeprav hripav, ohranjen in da tožnik tudi nima motenj požiranja. Glede prebolelega specifičnega procesa na pljučih je ugotovil, da nikjer ni zapisa o tem, da bi bila dihalna funkcija pomembneje okrnjena. Glede zdravljenja pri psihiatru pa je ugotovil, da po letu 2009 ni več zapisa o zdravljenju pri tem specialistu in je zato zaključil, da te težave niso bile v ospredju.

Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega zdravstvenega stanja, ki ga je ugotovil izvedenski organ in temelji na razpoložljivi medicinski dokumentaciji, utemeljeno sprejelo izvedensko mnenje ter pravilno zaključilo, da pri njem ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in torej prve kategorije invalidnosti v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Sodišče je mnenje izvedenskega organa posredovalo obema strankama, pri čemer na mnenje toženec ni imel pripomb, tožnik pa je kot pripombe poslal tri izvide. Sodišče prve stopnje je na podlagi posredovanih izvidov ugotovilo, da se je izvid z dne 31. 5. 2010 že nahajal v spisu in je bil tudi upoštevan pri izdaji mnenj invalidskih komisij ter v mnenju izvedenskega organa, ostala dva izvida pa datirata iz leta 2013 in torej izkazujeta tožnikovo zdravstveno stanje po dokončni odločbi, ki pa ni relevantno za odločanje v tem sporu. V tem sporu se namreč ugotavlja dejansko stanje, t.j. zdravstveno stanje tožnika do dokončne odločbe, to je do 28. 4. 2011. Takšne dokaze, ki jih je tožnik predložil k pripombam, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ne gre za argumentirane pripombe, to je takšne pripombe, zaradi katerih bi obstajal dvom v pravilnost podanega mnenja. Izvedensko mnenje je podala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista otorinolaringologa in specialista interne medicine, torej ustreznih specialistov glede na tožnikova obolenja.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni zmožen za kakršnokoli delo in da je invalid I. kategorije invalidnosti in da to potrjujejo vsi zdravniški izvidi ter se pri tem sklicuje na najnovejši izvid z dne 24. 4. 2014, v katerem naj bi bila po njegovih navedbah navedena diagnoza F 33.3. Gre za izvide, ki jih je tožnik prvič predložil šele v pritožbi in so že zato neupoštevni, poleg tega pa očitno izkazujejo stanje na dan 24. 4. 2014, to pa je stanje po dokončni odločbi in tudi zato, tudi če bi bili predloženi pravočasno, v tem postopku ne bi mogli biti upoštevani. Zmotno in brez podlage je izražen tožnikov dvom v objektivno odločitev, ker naj bi zaradi okvare avtomobila zamudil eno uro in pol. Sodišče prve stopnje je kljub tožnikovi odsotnosti pravilno opravilo obravnavo potem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik pravilno vabljen in da se obravnave ni udeležil ter po tem, ko je vpogledalo in prebralo listine v upravnem in sodnem spisu, dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 8. 7. 2013 in izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 29. 10. 2013, pravilno odločilo. Pri tem pa tožnikova odsotnost na glavni obravnavi ni vplivala na samo odločitev. Razloge za takšno odločitev, ko je tožnikov tožbeni zahtevek, ker je v ostalem odločbo z dne 12. 7. 2010 pustilo nespremenjeno v veljavi, torej v delu, v katerem je toženec odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, zavrnilo, tudi ustrezno obrazložilo in obrazložilo razloge, zaradi katerih je ugotovilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti in ne I. kategorija invalidnosti v smislu popolne delovne nezmožnosti, za kar se zavzema pritožba, kot podlago za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.