Jedro

Organ prve stopnje je v ponovljenem postopku odločal o višini pripadajočih obresti, ob upoštevanju ob predhodnem postopku ugotovljene tožnikove obveznosti plačila DDV. Pri izračunu je pravilno upošteval tožnikova preplačila in za navedena preplačila ni obračunal obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku za obdobje od 1. 5. 2004 do 30. 4. 2005 v ponovnem postopku dodatno odmeril pripadajoče obresti od premalo plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), obračunane od poteka roka za plačilo davka do dneva izdaje odločbe v znesku 519.07 EUR (točka I/1 izreka); ugotovil, da je tožnik na podlagi odločbe št. 46202-674/05-04-0894/318 z dne 9. 9. 2005 plačal pripadajoče obresti od dodatno odmerjenega DDV za obdobje od 1. 5. 2004 do 30. 4. 2005 v znesku 1.005,40 EUR dne 19. 10. 2005 (točka I/2 izreka); razlika med odmerjeno obveznostjo pod točko I /1 in že plačano obveznostjo, ugotovljeno v točki I/2 izreka te odločbe v znesku 486,33 EUR se tožniku vrne skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dneva plačila do dneva vračila, v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe na transakcijski račun, ki ga navaja (točka I/3 izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da se zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrne ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) DDV za obdobje od 1. 5. 2004 do 30. 4. 2005 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 23. 6. 2009. Tožnik je na ugotovitve v zapisniku podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Iz slednje je razviden potek postopka. Tožniku je bila najprej izdana odločba z dne 9. 9. 2005, ki pa jo je pritožbeni organ v delu, ki se nanaša na pripadajoče obresti v višini 240.933,00 SIT, odpravil ter v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Iz obrazložitve pritožbenega organa izhaja, da je iz izračuna ugotovljenih obveznosti iz naslova DDV v navedeni višini razvidno, da so bila pri tem upoštevana tudi preplačila tožnika v mesecu decembru 2004 v višini 2.976.703,00 SIT in v mesecu aprilu 2005 v višini 4.104.316,00 SIT, ki so bila odšteta od premalo plačanih obveznosti v drugih mesecih, iz česar izhaja, da je davčni organ ugotovljena preplačila DDV v navedenih dveh mesecih štel kot delno poplačilo ugotovljenih premalo plačanih obveznosti, kar tudi vpliva na obračun obresti. Obresti se namreč ugotavljajo do dneva dejanskega plačila oz. če tega ni, do dneva izdaje prvostopenjske odločbe. Prvostopenjski organ je opravil izračun obresti od dneva zapadlosti ugotovljene razlike DDV (prenizkega plačila) za posamezno davčno obdobje do datuma izdaje odločbe. Po presoji drugostopenjskega organa je bila zato pritožba tožnika glede izračuna obresti utemeljena.

V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ upošteval preplačila tako, da je osnovo za obračun obresti od premalo plačane glavnice DDV za mesec oktober 2004 v času od 2. 2. 2005 do datuma izdaje izpodbijane odločbe, zmanjšal za preveč plačani znesek DDV v višini 2.976.703,00 SIT. Prav tako je osnovo za obračun obresti od premalo plačane glavnice DDV za mesec marec 2004 v času od 1. 6. 2005 do datuma izpodbijane odločbe zmanjšal za preveč plačani znesek DDV v višini 4.040.512,00 SIT. Tako je izračunal obresti od premalo plačanega DDV, kot je razvidno iz tabele na strani 3 izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da znašajo obračunane obresti skupaj 124.390,51 SIT oziroma 519,07 EUR. Prvostopenjski organ tožnikove pripombe zavrača in se pri obračunu obresti sklicuje na 30.a člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1) in 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Navaja, da se v obravnavani zadevi kot sporno vprašanje postavlja pravilen izračun obresti od dolgovanih obveznosti iz naslova DDV. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ sledil napotkom drugostopenjskega organa ter obresti ugotavljal od dneva dejanskega plačila obveznosti (glavnice) iz naslova DDV oz. če tega ni bilo do dneva izdaje odločbe v prvotnem postopku (9. 9. 2005). Ne drži zato trditev tožnika, da so bile v vseh primerih obračunane obresti od dolgovanih zneskov od dneva zapadlosti do 9. 9. 2005, temveč je prvostopenjski organ upošteval v ponovnem postopku preveč plačane zneske davka, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in spodnje tabele na strani 3 izpodbijane odločbe.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija prvostopenjsko odločbo, ki vsebuje meritorni izrek o dodatni odmeri obresti od DDV, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku opravil nov izračun obresti od premalo plačanega DDV in svoje ugotovitve povzel v tabeli. Te ugotovitve pa so napačne, saj je prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku pri pripravi obračuna upošteval napačno obdobje in obresti obračunaval od zapadlosti do dneva izdaje odločbe. Obračunavanje, kot ga je v ponovljenem postopku izvedel davčni organ je nepravilno, saj je tožnik spremembo upošteval že pri naslednjem obračunu DDV, ko je bil ta dejansko tudi plačan. Iz navedenega razloga bi se vsakokratne obresti od premalo plačanega davka lahko obračunavale le za obdobje 30 dni (torej do dneva plačila DDV), ne pa za celotno obdobje do izdaje odločbe. Tožnik je vsak mesec plačal svojo obveznost za predhodni mesec. S plačilom v mesecu novembru 2004 je torej poplačal svojo obveznost iz meseca oktobra 2004, s preplačilom v mesecu decembru 2004 pa novembrsko obveznost, pri čemer je ostal še v precejšnem preplačilu. S tem preplačilom je plačal tudi eventualne zamudne obresti, zato je njegov dolg v decembru prenehal. Ostalo pa je zgolj preplačilo. S preplačilom v mesecu decembru je tožnik pokril tudi svojo domnevno obveznost v mesecu januarju in februarju 2005 ter bi tako eventualno lahko ostala zgolj obveznost v mesecu marcu 2005, seveda ob upoštevanju, da je v aprilu 2005 tožnik ponovno imel preplačilo. Že matematični izračun torej kaže, da so zaključki davčnega organa, ki dolg le kumulira, povsem napačni, saj je tožnik svoj dolg že sproti poplačeval, v skladu s pravili obligacijskega prava. Glede na navedeno tožnik ugotavlja, da so ugotovitve davčnega organa glede izračuna pripadajočih obresti napačne tako s stališča materialnega prava, kakor tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopenjske odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna višina in način izračunavanja pripadajočih obresti od premalo plačanega DDV, ki je po izpodbijani odločbi tožniku odmerjena v višini 519,07 EUR. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku in ob upoštevanju napotil drugostopenjskega organa iz odločbe št. DT. 499-16-167/2005 z dne 31. 3. 2009. Iz navedene odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da je bilo tožniku z odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 9. 2005 naloženo, da mora zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 5. 2004 do 30. 4. 2005 plačati razliko DDV v skupni višini 4.104.316,00SIT in pripadajoče obresti, obračunane po medbančni obrestni meri v višini 240.933,00 EUR, pritožbeni ugovori, da je bilo pri ugotovitvi višine DDV, ki ga je tožnik bil dolžan plačati, napačno uporabljeno materialno pravo pa zavrnjeni in potrjena odločitev, da je tožnik zavezan za plačilo 4.104.316,00 EUR DDV (glavnica). Iz navedene odločbe nadalje izhaja, da je pri izračunu potrebno upoštevati tudi tožnikova preplačila, ki so v mesecu decembru 2004 znašala v višini 2.976.703,00 SIT in v mesecu aprilu 2005 v višini 4.104.316 SIT, saj to vpliva tudi na izračun obresti. Iz navedenih razlogov je drugostopenjski organ delno ugodil tožnikovi pritožbi in prvostopenjsko odločbo z dne 9. 9. 2005 v delu, ki se nanaša na pripadajoče obresti v višini 240.933,00 SIT odpravil in v tem delu vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v ostalem delu pa pritožbo zavrnil. Prvostopenjski organ je zato po mnenju sodišča v ponovljenem postopku pravilno odločal le o višini pripadajočih obresti, ob upoštevanju v predhodnem postopku ugotovljene tožnikove dodatne obveznosti plačila DDV v višini 4.104.316,00 SIT. Pri izračunu obresti je pravilno upošteval tožnikova preplačila (v višini 2.976.703 SIT z dne 2. 2. 2005 in v višini 4.040.512 SIT z dne 1. 6. 2005), kot je razvidno iz spodnje tabele na strani 3 izpodbijane odločbe. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku pri izračunu upošteval napačno obdobje in višino dolga. Po presoji sodišča tožnik na ta način ugovarja višini glavnice (ugotovljeni v znesku 4.104.316 SIT), o čemer je že pravnomočno odločeno. Iz navedenih razlogov sodišče navedene ugovore zavrača, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na izračun obresti, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je prvostopenjski organ pri izračunu obresti upošteval preplačila in da za navedena preplačila ni obračunal obresti (od dneva, ko je bilo preplačilo izvršeno).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.