Jedro

O tem, katero premoženje je bilo predlagateljem mogoče vrniti v naravi, je upravni organ že dokončno odločil. Gre za odločitev, ki je bila sprejeta na matičnem področju in jo mora sodišče prve stopnje spoštovati. Njegova naloga pri odločanju o predlogu predlagateljev je, da glede preostalega premoženja (ki ni bilo vrnjeno v naravi) ugotovi, ali obstojijo pogoji za določitev odškodnine, saj so predlagatelji upravičeni zahtevati odškodnino za vse parcele, na katerih zaradi pravne ali stvarne nezmožnosti za vrnitev v naravi ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom. To nedvomno pomeni, da je predlagateljem kot članom gmajnske skupnosti potrebno omogočiti uživanje istih parcel, kot so jim bile odvzete in na enak način, če pa slednje ni mogoče, imajo pravico do odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi so predlagatelji kot člani G. vložili predlog za določitev odškodnine za nepremičnine nekdanje agrarne skupnosti, ki so bile podržavljene, pa jim niso bile vrnjene v naravi v postopku denacionalizacije pred UE v Novem mestu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nepravdni postopek prekinilo ter predlagatelje napotilo, da sprožijo upravni postopek, v katerem naj zahtevajo vrnitev parcel 4887/0 in 5151/0, k.o. X. in vrnitev idealnega deleža nepremičnine parcelna št. 3735, k.o. Y, v naravi.

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo predlagatelji zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka in predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Opozarjajo, da Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) določa, da se vrnejo premoženje in pravice, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih in še nekaterih drugih predpisih. Predlagatelji zato lahko zahtevajo le vrnitev lastninske pravice na nepremičninah, na katerih so bili vpisani člani agrarne skupnosti ob odvzemu lastninske pravice, med te pa parcele 4887/0, 5151/0, obe k.o. X., in 3735, k.o. Y., ne sodijo. Te parcele se tudi ne nahajajo v bližini zemljišč, ki so bile G. vrnjena, temveč je ena celo v drugi katastrski občini. Vodenje upravnega postopka bi po nepotrebnem zavleklo zadevo, kar je očiten namen nasprotne udeleženke.

3. Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo ter prerekala podane pritožbene navedbe. Opozarja, da gre pri vračanju parcel iz napotitvenega sklepa za vračanje podržavljenih površin v podržavljenih parcelah 2162 in 2168, obe k.o. X.. Sprememba parcelnega stanja zaradi nastanka komasacijskega kompleksa ni ovira za vračanje površin v naravi. Glede na že ustaljeno prakso vračanja zemljišč, ki se nahajajo v komasacijskem območju, je ključnega pomena, da je podržavljeno površino v komasacijo vložila družbena pravna oseba, ki je sicer zavezanka za vrnitev, površina, ki se vrača v naravi, pa je tista, ki jo je družbeno pravna oseba dobila iz komasacijskega sklada. Pri tem ni pomembno, ali se ta površina nahaja na isti lokaciji, kot je bila podržavljena površina. Nasprotna udeleženka še navaja, da tudi, če predlagatelji ne bodo zahtevali vrnitve v izpodbijanem sklepu navedenih površin v naravi in na njih vzpostavitve solastninskega deleža, ne bodo mogli v tem postopku uspešno uveljavljati odškodnine po 10. členu ZPVAS, saj glede teh površin niso podane stvarne in pravne ovire za vračanje površin v naravi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagatelji so kot člani G. pred upravnim organom že 5. 10. 1992 vložili zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki jim je bilo odvzeto na podlagi Zakona o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti v letu 1959. UE Novo mesto je njihovemu predlogu delno ugodila z odločbo s 5. 5. 2004 ter jim vrnila v naravi dele parcel 4872, 4876/1, 4876/2, k.o. X., v lasti R Slovenije ter del parcele št. 4746, iste k.o., v lasti K.. Glede preostalih podržavljenih parcel je člane gmajnske skupnosti napotila na sodni postopek, ker obstajajo ovire glede vračila v naravi. Predlagatelji so zato pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu 3. 7. 2006 sprožili postopek za določitev odškodnine na podlagi 10. člena ZPVAS, ki določa, da lahko člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nezmožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic, in zato menijo, da so oškodovani, uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Ker je med postopkom nastal dvom o zadržku glede vračila v naravi za del parcel, ki so bile vložene v komasacijski sklad, je sodišče prve stopnje že s sklepom z dne 6. 3. 2007 prekinilo nepravdni postopek ter predlagateljem omogočilo, da so v upravnem postopku dosegli izdajo dopolnilne odločbe UE Novo mesto z dne 11. 10. 2007 v zvezi z odločbo RS z dne 5. 4. 2008, po kateri jim je bil vrnjen še dodaten del podržavljenega premoženja. Upravni organ je preučil vse podržavljeno premoženje ter glede parcel, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, predlagatelje napotil na postopek uveljavljanja odškodnine pred pristojnim sodiščem. Predlagatelji sedaj zahtevajo odškodnino še za nevrnjenih 51.827 m2. 6. O tem, katero premoženje je bilo predlagateljem mogoče vrniti v naravi, je upravni organ že dokončno odločil. Gre za odločitev, ki je bila sprejeta na matičnem področju in jo mora sodišče prve stopnje spoštovati. Njegova naloga pri odločanju o predlogu predlagateljev je, da glede preostalega premoženja (ki ni bilo vrnjeno v naravi) ugotovi, ali obstojijo pogoji za določitev odškodnine predlagateljem v smislu 10. člena ZPVAS. Ta člen namreč omogoča predlagateljem, da zahtevajo odškodnino za vse parcele, na katerih zaradi pravne ali stvarne nezmožnosti za vrnitev v naravi ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom. To nedvomno pomeni, da je predlagateljem kot članom gmajnske skupnosti potrebno omogočiti uživanje istih parcel, kot so jim bile odvzete in na enak način, če pa slednje ni mogoče, imajo pravico do odškodnine. Člani agrarne skupnosti ne morejo uveljavljati odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč (primerjaj sodbo U 945/2007). V tej smeri tudi ne morejo skleniti poravnave, niti jim takšnih zemljišč ni mogoče dodeliti namesto odvzetih zemljišč iz komasacijske mase.

7. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 9. člena ZNP, saj med udeleženci ne gre za spor o dejstvih, od katerih bi bila odvisna rešitev predhodnega vprašanja. Povsem jasno je, za katere parcele predlagatelji zahtevajo plačilo odškodnine in na kateri del zemljišča se to nanaša, sodišče mora zgolj odločiti, ali pogoji za njeno dodelitev glede na že citirano določilo 10. člena ZPVAS obstojijo v celoti, kar pa je pravno in ne dejansko vprašanje.

8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ugodilo pritožbi predlagateljev ter razveljavilo izpodbijani sklep na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Nepravdno sodišče naj v nadaljevanju o zahtevku predlagateljev čim prej odloči z uporabo ustreznih določb ZPVAS kot specialnega zakona.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.