Jedro

V skladu s 133. členom ZPIZ-92 je pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu mogoče priznati le, če invalid II. in III. kategorije na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Ker v obravnavanem primeru zavarovanec opravlja delo, ki je kontraindicirano glede na njegovo preostalo delovno zmožnost, do denarnega nadomestila ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev upravnih odločb št. I-458673 z dne 22.8.1996 in 7.3.1997 ter priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1.6.1993 dalje, ker je enako kot toženec v predsodnem postopku zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodbo izpodbija tožnikov pooblaščenec iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče sodbo oprlo na opis delovnega mesta, ki za razsojo zadeve ni relevanten, pač pa le delo direktorja, ki ga je dejansko opravljal. Pri njem ni prenašal, niti potiskal bremen, težjih do 80 kg. Edino fizično delo, ki ga je opravljal, je bila vožnja kombija v skladišče in na tržnico, kjer naj bi zaboje razlagali drugi delavci. V pisnem odgovoru tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Tožnik ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja dokazov v smislu 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), da bi nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje: V skladu s 133. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) je pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu mogoče priznati le, če invalid II. ali III. kategorije na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Pomeni, da te denarne dajatve ni mogoče priznati v vseh tistih primerih, ko zavarovanci pravice do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu ne uresničujejo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Torej tudi tedaj, če niso razporejeni ali zaposleni v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, ker opravljajo dela, ki so iz zdravstvenih razlogov glede na ugotovljeno invalidnost in odrejene omejitve kontraindicirana. Prav takšno dejansko stanje pa je podano v konkretni zadevi. Na podlagi pravnomočnega upravnega akta št. 458673 z dne 24.7.1996 je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik za delo, ki ga opravlja po opisu z dne 12.6.1996 "direktor, dejansko pa fizični delavec" ni sposoben. Zavrnilna sodba ima torej temelj v cit. pravnomočni upravni odločbi, ne pa le na opisu delovnega mesta po nastanku invalidnosti na obrazcu b, podpisan tudi s strani tožnika, kot protispisno zatrjuje pritožba. Ugovore, ki se nanašajo na pogoje dela na delovnem mestu "direktor - fizični delavec" pri ... d.o.o., bi zato tožnik lahko kvečjemu uveljavljal zoper odločbo toženca z dne 24.7.1996. Glede na to, da je zakonitost izpodbijanih zavrnilnih odločb o denarni dajati pravilno presojena po 133. členu cit. ZPIZ-92 v zvezi s pravnomočno ugotovitvijo, da tožnik ni opravljal preostali delovni zmožnosti ustreznega dela, je tudi tožbeni zahtevek z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen. Iz istih razlogov je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti tudi pritožbo in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.