Jedro

Za ugotovitev spremenjenih razmer v zvezi z varstvom in vzgojo otroka ni odločilna okoliščina, ali se je spolno nadlegovanje s strani toženkinega partnerja proti otroku res zgodilo, ampak je bistveno, da so se takrat odnosi med materjo in hčerko tako skalili, da skupno življenje otroku ne bi bilo več v korist. Pri starosti otroka več kot 15 let ni videti vsebinskih razlogov, da bi pri sodnikovem neformalnem razgovoru z otrokom na sodišču sodeloval še delavec centra za socialno delo ali šolski svetovalni delavec.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo opr. št. II P 634/98 z dne 21.1.1999 je sodišče razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, njuna mladoletna otroka A. A., roj. 11.1.1982 in B. A., roj. 25.11.1987, je dodelilo v varstvo in vzgojo materi, očetu pa je naložilo plačevanje preživnine za oba otroka v skupnem znesku 75.000 SIT.

Dne 11.4.2001 je tožnik vložil tožbo za spremembo odločbe o varstvu, vzgoji in preživljanju mld. B. A. sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mld. B. A. dodeli v vzgojo in varstvo tožniku C. A. in toženki naložilo plačevanje mesečne preživnine 30.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je bila z razvezno sodbo mld. B. dodeljena toženki, pri čemer je bila pomembna okoliščina izražena želja mld. B., da želi živeti pri materi in pa okoliščina, da je oče neprimeren za varstvo otroka. Novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka izda sodišče, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Sodišči sta soglasni, da je do spremenjenih razmer prišlo, nista pa se opredelili do tega, na kakšen način bi take razmere vplivale na otrokove koristi. Obe sodišči upoštevata porušeno zaupanje med materjo in hčerko. Toženka je prepričana, da takšno stališče sodišč ne pomeni zahtevane kritične opredelitve do spremenjenih razmer v luči standarda otrokove koristi. V obeh sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih, saj bi morali sodišči natančneje razjasniti spremenjene razmere za predodelitev otroka. Drugostopenjsko sodišče se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, saj je pravno relevantno vprašanje, kako bo predodelitev mld. hčerke očetu vplivala na njeno korist. Toženka je grajala odsotnost zaključka, pri katerem od staršev bo otrok zaradi predodelitve imel največ podpore pri graditvi osebnosti in nanizala vrsto dogodkov, ki kažejo na tožnikovo agresivnost. Na pritožbene trditve o potrebnosti ugotavljanja osebne in vzgojne sposobnosti obeh staršev ni bilo odgovora. Sodišči sta pravni standard otrokovih koristi skrčili na zaupanje med staršem in otrokom, volji mld. hčere pa namenili preveliko težo. Okoliščina, da je razpravljajoča sodnica opravila razgovor z otrokom brez posredovanja centra za socialno delo, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritegnitev strokovnih posrednikov v opravljanje neformalnega razgovora zagotavlja ustrezno razumevanje otrokove volje v kontekstu njegove starosti in zrelosti. Spoštovanje otrokove opredelitve ne pomeni nujno, da mora sodišče odločiti v skladu z otrokovo voljo. Odločitev sodišča o tem, kakšno težo je glede na starost in druge okoliščine pripisati otrokovi volji, mora biti v skladu z ustavnim načelom enakega varstva pravic tudi ustrezno obrazložena. Taka obrazložitev je izostala v obeh sodbah. Absolutna bistvena kršitev postopka je tudi v tem, da sodišče mld. otroku, ki je dopolnil 15 let, ni omogočilo statusa biti stranka v postopku, drugostopenjsko sodišče pa ni odgovorilo na pritožbeno grajo, da bi moralo sodišče za konkretni primer postaviti otroku kolizijskega skrbnika.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče navaja predpise, ki jih je treba uporabiti za odločitev v tej zadevi. V 54. členu Ustave Republike Slovenije je zagotovljena pravica in dolžnost staršev, da skrbijo za vzdrževanje, izobraževanje in vzgojo svojih otrok. Pravice otrok varujejo tudi mednarodne pogodbe, ki jih je ratificirala Republika Slovenija. To so zlasti Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Uradni list SFRJ, št. 15/90 in Uradni list RS, št. 35/92) ter Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Uradni list RS, št. 26/99). Navedeni pravni akti izhajajo iz načela, da je za otrokov poln in skladen razvoj osebnosti najbolje, da živi v družini in da zanj skrbijo starši. Če družina razpade, mora država poseči v medsebojna razmerja. Po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76 do 16/2004) mora sodišče tedaj, ko razveže zakonsko zvezo, odločiti o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok. Temeljno vodilo je vselej korist otroka. Med pravdnima strankama je bila zakonska zveza razvezana dne 21.1.1999, dne 25.11.1987 rojena mld. B. A. pa je bila tedaj dodeljena v varstvo in vzgojo materi. Po četrtem odstavku 421. člena ZPP pa sme sodišče izdati novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

Sodišči prve stopnje in druge stopnje sta ugotovili spremenjene razmere v zvezi z varstvom in vzgojo mld. B., čemur revidentka pritrjuje. Trdi pa, da se nista opredelili do tega, na kakšen način naj bi take spremenjene razmere vplivale na njene koristi. Revizijsko sodišče se s to trditvijo ne strinja. Pritrjuje stališču obeh nižjih sodišč, da ni odločilna okoliščina, ali se je spolno nadlegovanje s strani toženkinega partnerja proti mld. B. res zgodilo, ampak, da je bistveno, da so se po prijavi spolnega nadlegovanja (policiji, šoli in očetu) odnosi med materjo in hčerko toliko skalili, da skupno življenje mld. B. ne bi bilo več v korist. Mati se je postavila na partnerjevo, ne pa hčerkino stran, zaradi česar je bilo skrhano otrokovo zaupanje do matere. Ta okoliščina je bila podlaga za ugotovitev spremenjenih razmer, ki že same po sebi niso v korist otroka. Po drugi strani pa je ob ugotovitvi, da se je mld. B. ob prijavi dejanja preselila k očetu, še nadalje ugotovljeno, da je preselitev nanjo ugodno vplivala, saj prvostopenjsko sodišče ugotavlja nadaljnje uspešno šolanje in dobro počutje mld. B. pri očetu. Sodišči nista ugotovili nobene agresivnosti tožnika do mld. B., kar je skupaj z ugotovitvami o B. dobrem počutju pri očetu ustrezen odgovor na pritožbene trditve o negativni tožnikovi osebnosti in njegovih neprimernih ravnanjih. Te trditve se nanašajo izključno na konflikte med pravdnima strankama, kar pa je v zvezi z mld. B. drugotnega pomena. Nobene protispisnosti ni v sodbah nižjih sodišč, kjer so tudi jasno pojasnjene koristi mld. B., ki jih prinaša sprememba odločitve o njenem varstvu in vzgoji. Pri tem je dodati, da tudi v sodbi o razvezi zakonske zveze, kjer je bilo odločeno o dodelitvi mld. B. materi, ni ugotovitev o neprimernosti očeta za varstvo in vzgojo otroka, kot neresnično trdi revizija.

Ne drži revizijska trditev, da je bila ob spremenjenih razmerah mld. B. avtomatično dodeljena očetu. Ob ugotovljenih ovirah za bivanje pri materi so izkazane ugodne okoliščine bivanje mld. B. pri očetu, potrjene s šolskim uspehom. Hkrati je pri odločitvi upoštevana volja mld. B., ugotovljena tako pri centru za socialno delo, kot v neformalnem razgovoru s predsednico senata, ko se je mld. B. obakrat jasno opredelila za življenje pri očetu. Ni pritrditi revizijski trditvi, da je sodišče dalo volji mld. B. preveliko težo, saj je dala izjavo v starosti preko 15 let, ko je bilo utemeljeno ocenjeno, da je sposobna razumeti pomen svoje izjave. Pri taki starosti otroka, ki evidentno razume posledice svoje odločitve, je upoštevanje otrokovega mnenja pomembno, še posebej ob tako logični utemeljitvi, kot jo je dala mld. B. Zato ni dvoma, da je v otrokovo največjo korist, če je odločitev sodišča v skladu z otrokovim mnenjem.

Neutemeljene so revizijske trditve, da je sodišče pri pridobivanju otrokovega mnenja v neformalnem razgovoru z mld. B. kršilo določbe pravdnega postopka. Po prvem odstavku 410. člena ZPP je ena od možnosti, da sodišče pridobi otrokovo mnenje, neformalni razgovor na sodišču, kakršnega je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pri tem posredovanje centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca ni obvezno. Pri starosti otroka več kot 15 let pa sploh ni videti vsebinskih razlogov za sodelovanje ali posredovanje nekoga tretjega, pri čemer ni prezreti, da je predhodno že center za socialno delo pridobil izjavo mld. B., ki je bila enaka tisti, ki jo je dala predsednici senata. Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da sodišče ni omogočilo mld. B. statusa stranke v postopku. Z neformalnim razgovorom in z vročitvijo prvostopenjske sodbe ji je bila dana možnost, da vstopi v pravdo, česar pa mld. B. pač po lastni volji ni izkoristila.

Revizija končno trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno grajo, češ da bi moralo sodišče za konkretni primer postaviti otroku kolizijskega skrbnika oziroma posebnega zastopnika v smislu četrtega odstavka 409. člena ZPP. Pritožbeno sodišče res ni posebej obravnavalo vprašanja posebnega otrokovega zastopnika, za kar pa tudi ni bilo nobene potrebe in zadošča odgovor pritožbenega sodišča, da ta pritožbena trditev ni bila bistvenega pomena. Tožena stranka namreč ne v pritožbi in ne v reviziji ne navaja konkretno, kateri interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika si tako nasprotujejo, da bi otrok zaradi varstva svoje koristi potreboval posebnega zastopnika. Zakonita zastopnika mld. B. sta tako njena mati kot njen oče, oba nasprotnika v pravdi, vendar z interesi v korist otroku, pri čemer je tudi interes otroka samega njegova lastna korist. V okoliščinah skoraj odraslega otroka, ki jasno izraža svoje mnenje, ni videti potrebe za posebnega zastopnika, ki bi si še posebej prizadeval doseči največjo korist za otroka, kar sicer deklaratorno izražata tudi obe nasprotni pravdni stranki.

Revizijsko sodišče torej ugotavlja, da očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni, prav tako pa ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravno pravilno je zaradi spremenjenih razmer in koristi otroka odločeno o varstvu in vzgoji mld. B. pri očetu, kjer je zagotovljen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje. Zato je revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).