Jedro

Tožena stranka je tožnici podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v katerem ji je očitala, da je v telefonskem pogovoru s svojim nadrejenim žaljivo in skrajno nedostojno opisala njeno sodelovanje s sodelavko in izjavila: „Ta pička ne zna excella in jaz je ne bom učila.“ Sporne izjave tožnica ni izrekla v žaljivem kontekstu. Takšna izjava ne predstavlja kršitve določb ZDR-1, notranjih aktov delodajalca (Pravilnika o preprečevanju spolnega in drugega nadlegovanja ter mobinga in o odpravljanju njihovih posledice oziroma Pravilnika o ugotavljanju odškodninske odgovornosti delavcev) ali tožničine pogodbe o zaposlitvi, predvsem zato, ker je šlo za enkratni dogodek, ker izjava ni bila izrečena neposredno sodelavki niti z njo sodelavka ali drugi delavci niso bili seznanjeni in ker ni imela nikakršnih posledic na odnos s sodelavko ali tožničinim nadrejenim ali na doseganje delovnih rezultatov tožene stranke. Očitane kršitve iz opozorila niso podane, zato ni bila izpolnjena predpostavka za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2013 nezakonita, in naložilo toženi stranki, da tožnico v roku osmih dni pozove nazaj na delo (I. točka izreka).

Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje na delovnem mestu komercialist pri toženi stranki trajalo tudi od 20. 10. 2013 do 14. 4. 2014 in od 1. 11. 2014 do 14. 11. 2014 (II. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku osmih dni: – za obdobje od 20. 10. 2013 do 14. 4. 2014 in od 1. 11. 2014 do 14. 11. 2014 obračuna bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejela pri toženi stranki in ki je za čas od 20. 10. 2013 do 14. 4. 2014 zmanjšano za bruto denarno nadomestilo, ki ga je tožnica prejela na zavodu za zaposlovanje, od tako dobljenih bruto zneskov plača davke in prispevke socialnih zavarovanj in ostale obveznosti, ki jih ima tožena stranka v zvezi z delom tožnice, tožnici pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka); – za obdobje od 20. 9. 2013 do 19. 10. 2013, od 15. 4. 2014 do 31. 10. 2014 in od 15. 11. 2014 dalje obračuna nadomestilo v višini bruto zneskov, ki bi jih tožnica prejela iz naslova plače pri toženi stranki, od teh odšteje bruto zneske plač, ki jih je tožnica prejela za obdobje od 20. 9. 2013 do 19. 10. 2013 pri A., d. o. o., za obdobje od 15. 4. 2014 do 31. 10. 2014 pri B., d. o. o., za obdobje od 15. 11. 2014 dalje pa pri C., d. d., od tako dobljenih bruto razlik plača davke in prispevke socialnih zavarovanj ter ji izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (IV. točka izreka).

V presežku je tožbene zahtevke, ki se nanašajo na pravice v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zavrnilo (V. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožnici v osmih dneh povrne stroške postopka v znesku 2.397,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del (v točkah I do IV) in zoper odločitev o stroških postopka (v točki VI), se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi konteksta sporne izjave nekritično sledilo neprepričljivi izpovedi tožnice, pri tem pa povsem prezrlo, da iz izpovedi prič D.D., E.E. in F.F. izhaja, da je tožnica besede izrekla v slabšalnem pomenu in v delovnopravnem pogovoru z nadrejenim, čigar pozivov, naj preneha s tovrstnim vedenjem, ni upoštevala. Prič E.E. in F.F. pa sodišče prve stopnje v novem postopku sploh ni zaslišalo, čeprav sta ravno ti dve priči neposredno zaznali izjavo tožnice, ton in kontekst njenega ravnanja. Tožnica je šele v pritožbi zoper razveljavljeno sodbo kot sporen izpostavila pomen izrečene besede. Tožnica ne v zagovoru pri delodajalcu ne v svoji izpovedi v prvem sojenju ni omenila, da je besedo izrekla v slengovskem kontekstu, z namenom opisati „kako dobra ženska“ je G.G.. Iz izpovedi F.F. izhaja, da je bila tožnica razburjena, ker G.G. ni v zadostni meri obvladala programskega orodja Excell, iz izpovedi E.E. pa, da je bila sporna beseda izrečena v žaljivem tonu. Glede na njuni izpovedi sporni izjavi ni mogoče pripisati drugačnega pomena kot slabšalnega. Navaja, da je treba pri presoji tožničinega ravnanja upoštevati, da je tožena stranka invalidsko podjetje, zato je potrebna posebna pazljivost pri komuniciranju, in da je pri toženi stranki v uporabi t. i. open-space pisarna, zaradi česar se (negativna) komunikacija širi hitreje kot v klasičnem okolju. Tožena stranka zato posveča posebno pozornost korektnemu in nežaljivemu načinu komuniciranja, čeprav je sicer komunikacija sproščena. Tožnica je s sporno izjavo kršila 2. in 3. alinejo drugega odstavka 8. člena Pravilnika o preprečevanju spolnega in drugega nadlegovanja ter mobinga in o odpravljanju njihovih posledic, 11. točko 3. člena Pravilnika o ugotavljanju odškodninske odgovornosti delavcev in 8. točko 10. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi. Navaja še, da ni pomembno, ali žrtev napad zazna neposredno, saj je prepovedano vsako ravnanje, ki napada delavca in/ali njegov ugled za njegovim hrbtom. Z opozorilom tožnici je tožena stranka preprečila ponavljanje tovrstnih ravnanj in preprečila, da bi takšne izjave tožnice zaznala njena sodelavka, zato da ne bi prišlo do kršitve 7. člena ZDR-1. Nadalje navaja, da so priče H.H., E.E. in F.F. skladno izpovedale, da tožnica ni upoštevala navodil, da mora uvajati sodelavko v delo. Tožnica predvsem ni izvedla prenosa znanj v zvezi s pripravo Excellovih tabel, ki so osnovno orodje za delo pri toženi stranki in kot razlog navedla, da to ni njeno delo. Ne drži, da iz dokaznega postopka ne izhaja, katere konkretne zadolžitve sodelovanja s sodelavko tožnica ni izpolnila, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo natančno pojasnila, česa tožnica ni storila in katerih navodil ni upoštevala. To trditveno podlago pa so potrdile navedene priče. 3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v njem prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo. S sklepom, opr. št. Pdp 543/2015 z dne 26. 11. 2015, je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. z dne I Pd 2836/2013 z dne 4. 3. 2015, s katero je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke zavrnilo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v novem postopku ni neposredno zaslišalo prič E.E. in F.F.. Tožena stranka se je na naroku glavne obravnave v novem postopku 26. 2. 2016 strinjala, da se štejejo zapisniki o zaslišanju prič za prebrane, zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se prič E.E. in F.F. ne zasliši še dodatno, pa ni ugovarjala. Očitana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP zato ni podana oziroma je uveljavljana prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286.b členom ZPP). Prav tako ni podana očitana kršitev določbe šestega odstavka 286. člena ZPP. Ne drži namreč pritožbena navedba, da je tožnica šele v pritožbi zoper razveljavljeno sodbo sodišča prve stopnje kot sporen izpostavila pomen izrečenih besed in da je torej sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih stranka ni (pravočasno) navedla. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da sporna izjava ne predstavlja nadlegovanja ali trpinčenja na delovnem mestu, zato je v okviru te trditvene podlage sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo tudi pomen sporne izjave.

8. Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 2. 9. 2013 iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. – ZDR-1). Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 2. 2011, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 4. 2013 na delovnem mestu komercialist. Tožena stranka je tožnici 29. 5. 2013 podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 85. člena ZDR-1), v katerem ji je očitala, da je 10. 5. 2013 v telefonskem pogovoru s svojim nadrejenim E.E. žaljivo in skrajno nedostojno opisala njeno sodelovanje s sodelavko G.G. in izjavila: „Ta pička ne zna excella in jaz je ne bom učila,“ (v nadaljevanju: sporna izjava), hkrati pa je zavračala usmeritve in navodila nadrejenega glede potrebnega delovnega sodelovanja z navedeno sodelavko s tem, da z njo ni sodelovala na način, da bi ji v celoti prikazala in pojasnila potek dela na njenem delovnem mestu.

9. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju na podlagi izvedenih dokazov in ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, opr. št. Pdp 543/2015 z dne 26. 11. 2015, presodilo, da v opozorilu pred odpovedjo očitane kršitve niso podane, zato ni izpolnjena predpostavka za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je tožbenim zahtevkom (v pretežni meri) ugodilo.

10. V zvezi s sporno izjavo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je tožnica sicer res izrekla, vendar iz izpovedi tožnice izhaja, da je izraz „pička“ uporablja kvečjemu kot slengovski izraz za žensko. Presodilo je, da sporna izjava ne predstavlja kršitve določb ZDR-1, notranjih aktov delodajalca (Pravilnika o preprečevanju spolnega in drugega nadlegovanja ter mobinga in o odpravljanju njihovih posledice oziroma Pravilnika o ugotavljanju odškodninske odgovornosti delavcev) ali tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko presojo sodišča prve stopnje, da sporne izjave tožnica ni izrekla v žaljivem kontekstu, in s pravno presojo, da takšna izjava ne predstavlja kršitve navedenih predpisov, predvsem zato, ker je šlo za enkratni dogodek, ker izjava ni bila izrečena neposredno sodelavki niti z njo sodelavka ali drugi delavci niso bili seznanjeni in ker ni imela nikakršnih posledic na odnos s sodelavko ali tožničinim nadrejenim (slednje tožnici v opozorilu niti ni bilo očitano) ali na doseganje delovnih rezultatov tožene stranke.

11. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji konteksta sporne izraze upoštevalo le izpoved tožnice, ne pa tudi drugih prič, predvsem D.D., E.E. in F.F., zato je po mnenju tožene stranke v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pri presoji konteksta sporne izjave in namena izrečene besede „pička“ utemeljeno oprlo predvsem na izpoved tožnice, saj lahko o kontekstu izrečene besede in o načinu komunikacije v prvi vrsti izpove predvsem tožnica sama. Izpovedi prič D.D. in F.F. ne moreta biti odločilni, saj ob izreku sporne izjave nista bila prisotna (bila je namreč izrečena v telefonskem pogovoru z E.E.). Iz izpovedi slednjega pa dejansko ne izhaja, da bi bila sporna izjava izrečena v žaljivem kontekstu, ampak le, da se mu ne zdi lepo, da se o nekom tako grdo govori, zato se pritožbeno sodišče strinja z dejansko oceno sodišča prve stopnje v tem delu.

12. Ne glede na kontekst sporne izjave pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnici tudi sicer ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka se je v pisnem opozorilu pred odpovedjo v zvezi s sporno izjavo sklicevala na kršitev 7. člena ZDR-1, ki prepoveduje spolno in drugo nadlegovanje in trpinčenje na delovnem mestu. Čeprav ima delodajalec (in ne delavec) obveznost varovanja delavčeve osebnosti (46., 47. in 48. člen ZDR-1), predstavljajo ravnanja delavcev, ki imajo elemente nadlegovanja, spolnega nadlegovanja ali trpinčenja na delovnem mestu (7. člen ZDR-1), kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec lahko delavcem v primeru takšnih kršitev prav z namenom, da zagotovi izpolnjevanje svoje lastne obveznosti varovanja osebnosti drugih delavcev, poda (poleg drugih sankcij, ki jih predvideva zakon) tudi pisno opozorilo pred odpovedjo. V konkretnem primeru je tako treba presoditi, ali je tožnica s tem, ko je izrekla sporno izjavo, kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja in ji je bila tožena stranka zato upravičena podati pisno opozorilo pred odpovedjo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati, da je sporno izjavo izrekla z namenom prizadeti dostojanstvo sodelavke G.G. ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Sporne izjave namreč ni izrekla neposredno sodelavki in z njo slednja tudi ni bila seznanjena. Sporna izjava tudi ni vplivala na tožničin odnos s sodelavko, saj iz izpovedi obeh izhaja, da sta dobro sodelovali. Poleg tega je šlo za enkraten dogodek, z izjavo pa tudi niso bili seznanjeni drugi zaposleni. Razumljivo je sicer stališče tožene stranke, da takšen način komunikacije ni primeren, ne glede na to, kakšen pomen je sporna izjava v resnici imela, in da je treba preprečiti, da bi se delavci tako izražali o drugih delavcih. Vendar pa za zakonitost podaje opozorila pred odpovedjo neprimernost obnašanja oziroma izražanja delavca, ki nima takšne teže in pomena, da bi predstavljalo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ne zadostuje.

13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnica z očitanim ravnanjem ni kršila 8. člena Pravilnika o preprečevanju spolnega in drugega nadlegovanja ter mobinga in o odpravljanju njihovih posledice, ki kot možne oblike mobinga določa tudi vedenje in ravnanje, ki predstavlja napad na osebo kot socialno bitje in ogroža socialne stike žrtve oziroma napada osebni ugled žrtve. Tožnica s sporno izjavo, ki ni bila izrečena neposredno sodelavki, ni napadla nje kot osebe. Poleg tega tudi ni vplivala na njen ugled (tj. njeno podobo v očeh javnosti – drugih delavcev) ali na njene socialne stike, saj z izjavo drugi sodelavci niso bili seznanjeni, v opozorilu pa tožena stranka ne navaja, da bi izjava vplivala na odnos sodelavke z nadrejenim E.E.. Iz istih razlogov ni podana kršitev 11. točke 3. člena Pravilnika o ugotavljanju odškodninske odgovornosti delavcev, ki kot protipravno ravnanje določa dejanje, ki pomeni okrnitev ugleda delodajalca ali njegovih delavcev oziroma vodij ali oseb, s katerimi delodajalec poslovno sodeluje. Ker sporna izjava ni vplivala niti na tožničin odnos do sodelavke G.G. niti na odnose slednje z drugimi sodelavci, s svojim ravnanjem tožnica ni kršila niti 8. točke 10. člena pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedena dolžnost delavca, da je lojalen do delodajalca, da skrbi po načelu vestnosti in poštenja za ugled delodajalca ter dobre poslovne odnose s sodelavci, strankami in poslovnimi partnerji.

14. Ker se tožnici v opozorilu pred odpovedjo ne očita kršitev navodila nadrejenega, da naj s takšnimi izjavami preneha, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, iz katerih izhaja nasprotno. Tožena stranka ji je kršitev 34. člena ZDR-1 (obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil) namreč očitala le v zvezi z neuvajanjem sodelavke G.G. v delo.

15. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da opozorilo pred odpovedjo ni utemeljeno v zvezi z drugo očitano kršitvijo, tj. da je tožnica zavračala usmeritve in navodila nadrejenega glede potrebnega sodelovanja s sodelavko G.G., ker naj ji ne bi v celoti prikazala in pojasnila poteka dela na njenem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim očitkom ugotovilo, da niti iz pisnega opozorila niti iz dokaznega postopka ne izhaja, katere zadolžitve glede sodelovanja s sodelavko tožnica ni izpolnila. Pritožbeno sodišča se strinja, da je pisno opozorilo v tem delu povsem pavšalno, tej ugotovitvi pa ne nasprotuje niti pritožba. Strinjati pa se je treba tudi z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, saj zaslišane priče niso znale izpovedati, konkretno katerih delovnih nalog tožnica ni izpolnila, iz izpovedi tožnice in G.G. pa izhaja, da je bilo uvajanje izvedeno. V pritožbi tožena stranka navaja, da je že v odgovoru na tožbo navedla naloge, ki jih tožnica ni opravila, in ponovno navaja, da gre za neprenos znanja v zvezi s pripravo excellovih tabel. Teh navedb zaslišane priče niso potrdile, v pritožbi pa tožena stranka tudi ne navede, iz katerih izpovedi naj bi izhajal drugačen dejanski zaključek, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje. Pritožba tožene stranke je zato tudi v tem delu neutemeljena.

16. Preostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za pravilno rešitev predmetnega spora, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stroški odgovora na pritožbo tožnice niso bili potrebni za odločitev v predmetni zadevi, jih pritožbeno sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločilo, saj jih ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).