Jedro

Ko na glavno obravnavo, ki se je začela znova in je sodišče izvedlo vse dokaze znova, v tem delu pa tudi prebralo izpovedbe obremenilnih prič, obdolženec ponovno ni prišel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, sodišče z izvedbo dokazov (branjem izpovedb obremenilnih prič in izvedenca) ni kršilo njegove pravice do obrambe. Dejstvo, da se obdolženec neposredno ni soočil z obremenilno pričo L. P. in izvedencem Ž. L., je tako mogoče pripisati njegovi pasivni drži, ne pa nekorektno vodenemu postopku. Obdolžencu je namreč sodišče dalo možnost soočenja z navedenimi pričami, vendar te možnosti ni izkoristil. Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.

Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega R. Č. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 52110/2016 z dne 17. 12. 2019 spoznalo obdolženega R. Č. za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s prvo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dvanajst mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi tretjega odstavka 324. člena KZ-1 v zvezi z 48. členom KZ-1 je obdolžencu izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila „B“ kategorije za čas deset mesecev, pri čemer se čas trajanja kazni računa od dne pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je glavno obravnavo opravilo brez osebe, katere navzočnost je po zakonu obvezna, pri tem pa v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj je zavzelo stališče, da obdolženčeva navzočnost na obravnavi ni bila nujna. Pritožba nima prav. V skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP sme sodišče v skrajšanem postopku obdolžencu soditi v nenavzočnosti, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, pod pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje opravilo več narokov za glavno obravnavo, prav tako je zaradi poteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP dvakrat začelo obravnavo znova, nazadnje 15. 10. 2019, ko obdolženec, ki je bil v redu povabljen (vabilo s pravilno in popolno vsebino mu je bilo osebno vročeno dne 20. 9. 2019), na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bil obdolženec predhodno že zaslišan, saj je svoj zagovor v fazi glavne obravnave podal 22. 11. 2018 in 4. 3. 2019, medtem ko se 13. 3. 2018 ni želel zagovarjati, sama okoliščina, da se je glavna obravnava dne 15. 10. 2019 začela znova, pa na navedeno ne more vplivati. Bistveno je namreč, da je bil obdolženec predhodno zaslišan na sodišču (ne glede v kateri fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se seznani z vsemi obremenilnimi dokazi, kakor tudi z vidika, da se seznani z obtožbenim očitkom, ki je pozneje podlaga za izrek kazenske sodbe,1 kar je mogoče ugotoviti v obravnavani zadevi. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 15. 10. 2019, je sodišče prve stopnje navedenega dne v soglasju s strankami prebralo med drugim tudi izpovedbe v pritožbah izpostavljenih prič L. P., A. Š. in T. P. ter izvedenca Ž. L., zagovornik pa je po spremembi obtožnega predloga izrecno izjavil, da obramba zaradi ekonomičnosti postopka podaja soglasje za branje izpovedb prič. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 26. 11. 2019, na katerega je pristopil obdolženec, je slednji povedal, da razume modifikacijo in da se zagovarja enako kot do sedaj. Ker je državni tožilec ponovno modificiral obtožbo, je razpravljajoča sodnica zaradi priprave obrambe preložila glavno obravnavo na dne 17. 12. 2019, ko je obdolženec prav tako povedal, da razume spremembo obtožbe in da vztraja pri svojem zagovoru. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa ne pomeni kršitve določbe prvega odstavka 442. člena ZKP in posledično tudi ne 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe. Ne samo, da se je obdolženčev zagovornik na glavni obravnavi dne 15. 10. 2019, ki se je začela znova, izrecno strinjal z branjem izpovedb zaslišanih prič in izvedenca, pač pa je kot bistveno potrebno ugotoviti, da je bil obdolženec predhodno neposredno navzoč pri zaslišanju prič T. P. in A. Š. (glavna obravnava dne 21. 6. 2018), medtem ko je bil z izpovedbama priče L. P. in izvedenca Ž. L. seznanjen na glavni obravnavi dne 22. 11. 2018, ko mu je sodišče izročilo zapisnike preteklih narokov za glavno obravnavo, na katere obdolženec, kljub temu da je bil pravilno vabljen, brez opravičila ni pristopil. Sodišče prve stopnje je priče L. P., T. P. in A. Š. v nadaljevanju postopka (20. 6. 2019) ponovno zaslišalo, ker je glavno obravnavo zaradi poteka trimesečnega roka začelo znova. Tokrat je zaslišanja zaradi ekonomičnosti in smotrnosti postopka v navzočnosti zagovornika in državne tožilke opravilo izven glavne obravnave, saj obdolženec na narok ni bil v redu vabljen. Ob kasnejši ponovni otvoritvi glavne obravnave (15. 10. 2019), na katero je bil obdolženec pravilno vabljen, pa je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, njihove izpovedbe v soglasju z državno tožilko in zagovornika prebralo. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je bilo povsem zakonito, saj je obdolženec imel zadostno in realno možnost, da je bil tekom postopka vsaj enkrat navzoč pri zaslišanju priče L. P. in izvedenca Ž. L., medtem ko je bil pri zaslišanju prič T. P. in A. Š. tudi dejansko navzoč. Ko na glavno obravnavo, ki se je začela znova in je sodišče izvedlo vse dokaze znova, v tem delu pa tudi prebralo izpovedbe obremenilnih prič, obdolženec ponovno ni prišel in svoje odsotnosti tudi ni opravičil, sodišče z izvedbo dokazov (branjem izpovedb obremenilnih prič in izvedenca) ni kršilo njegove pravice do obrambe. Dejstvo, da se obdolženec neposredno ni soočil z obremenilno pričo L. P. in izvedencem Ž. L., je tako mogoče pripisati njegovi pasivni drži, ne pa nekorektno vodenemu postopku. Obdolžencu je namreč sodišče dalo možnost soočenja z navedenimi pričami, vendar te možnosti ni izkoristil. Glede na navedeno in ker je bil obdolženec seznanjen tudi z vsemi modifikacijami obtožnega predloga, za katere je izrecno izjavil, da jih razume, sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe in določb glede sojenja v nenavzočnosti. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obdolženca (točka 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa so tudi zadostni, zaradi česar tudi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5. Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede okoliščine, da je na desni strani ceste manjkal prometni znak, ki bi kazal na bližajoče se nevarno območje, saj je iz fotografije št. 5 priloge A2 vidno, da se je na cesti nahajal zgolj steber brez prometnega znaka. Izpodbijana sodba ima namreč razumno pravno in dejansko utemeljitev ter vsebuje konkretne razloge o vseh odločilnih dejstvih, smiselno tudi glede v pritožbi izpostavljene okoliščine, čeprav ni odločilna v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je glede prometnih znakov na območju prometne nesreče svoje zaključke sprejelo predvsem glede na zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, katerega sestavni del so fotografije pod prilogo A2, ter glede na izvedensko mnenje sodnega izvedenca cestno prometne stroke za področje raziskav prometnih nezgod Ž. L. (točki 3 in 17 razlogov izpodbijane sodbe), pri tem pa je pravilno izpostavilo, da iz njegovega mnenja izhaja, da je znak „prepovedano prehitevanje motornih vozil“ postavljen, kjer se začne neprekinjena črta (približno 358 metrov pred mestom trčenja), kar zagovornik očitno prezre. Tudi pritožbeno sodišče se je o obstoju prometnega znaka prepričalo na podlagi fotografije št. 4 pod prilogo A2, medtem ko v pritožbi izpostavljen steber, ki je razviden na fotografiji št. 5, ne vpliva na zaključke sodišča in tudi ni odločilen za obravnavano zadevo. Sicer pa zagovornik s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe. Enako je mogoče ugotoviti glede pritožbenih navedb v smeri, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ko zagovornik izpostavlja dele izpovedb zaslišanih prič in ugotovitve sodišča prve stopnje. Te pritožbene očitke bo sodišče druge stopnje presojalo v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Brez podlage pa je tudi zatrjevana kršitev pravice do obrambe, s čimer zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri pristojnem organu glede okoliščine, ali so bili v obravnavanem času na ravnini pred klancem postavljeni prometni znaki, kakšni in kdaj so bili nameščeni ter morebitne talne oznake, kar je v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe tudi tehtno obrazloženo, sodišče ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Zagovornik se v tej smeri v pritožbi sklicuje na že omenjeno fotografijo št. 5 pod prilogo A2, ki bi naj kazala na neustrezno prometno signalizacijo, zaradi česar je po njegovem mnenju dokazni predlog relevanten. Pritožba pa nima prav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče namreč samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi predlagani dokazni predlog zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa takšno odločitev tudi prepričljivo obrazložilo z navedbami, da je predlagani dokaz nepotreben, ker je bilo dejansko stanje glede prometnih znakov in talnih oznak na širšem območju nesreče v obsegu, potrebnem za odločitev sodišča, dovolj natančno ugotovljeno z izvedenimi dokazi, zlasti z zapisnikom o ogledu kraja prometne nesreče in izvedenskem mnenju sodnega izvedenca Ž. L., izvedba zavrnjenih dokazov pa ne bi z ničemer doprinesla k drugačni odločitvi sodišča. S takšnimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče v celoti strinja, medtem ko zagovornik s pritožbenimi navedbami v smeri, da ni bilo ustrezne prometne signalizacije, podaja drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zagovornik, ki vso pozornost skuša preusmeriti na steber, ki je razviden iz fotografije št. 5 pod prilogo A2, očitno prezre prometni znak „prepovedano prehitevanje motornih vozil“, ki je bil postavljen na začetku neprekinjene črte, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca Ž. L., prav tako pa je to razvidno iz fotografije št. 4 pod prilogo A2. 7. Kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo tovrstnih kršitev iz 372. člena ZKP.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v tej zvezi nima nobenih pomislekov. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega R. Č. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9. Bistvo pritožbe je sicer v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša. Po njegovem mnenju cesta ni bila ustrezno prometno signalizirana, ker je manjkal prometni znak, ki bi opozarjal na nevaren predel. Prav tako ponavlja zagovor obdolženca v smeri, da je pred seboj vozečo tovorno vozilo s priključenim priklopnim vozilom varno prehiteval pri prekinjeni črti na cestišču. 10. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključke, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanih prič L. P., T. P., A. Š., B. K., S. O., A. H. in T. M. ter v izvedenskih mnenjih sodnega izvedenca cestno prometne stroke za področje raziskav prometnih nezgod Ž. L. in sodnega izvedenca medicinske stroke M. K. ter v fotografijah s kraja kaznivega dejanja. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec kot voznik motornega vozila, v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, vozil predrzno in brezobzirno, pri tem pa ni upošteval pravil o prehitevanju, dejanje pa je imelo za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo več oseb. Obdolženec je ravnal v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki vozniku prepoveduje prehitevanje ali začetek prehitevanja drugega vozila pod vrhom klanca, pred ovinkom ali v ovinku, kjer ni zadostne vidne razdalje, razen na smernem vozišču z najmanj dvema prometnima pasovoma. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec ne samo kršil to določbo, temveč tudi vozil predrzno in brezobzirno. Obdolženec je namreč pred vrhom klanca in v ovinku, kjer je bila omejena preglednost zaradi zaraščenosti površine ob cesti in navkljub neprekinjeni ločilni črti na cestišču, prehiteval tovorno vozilo s priključenim priklopnim vozilom, s prehitevanjem pa ni prenehal in se ni vrnil na desni prometni pas, ampak je v posledici svoje proti predpisne vožnje na levem smernem vozišču z osebnim avtomobilom trčil v osebni avtomobil Renault Clio, s katerim je nasproti po desnem voznem pasu pravilno pripeljala voznica L. P., ki je v posledici trčenja utrpela lahko telesno poškodbo, prav tako sta lahko telesno poškodbo utrpela obdolženčeva sopotnika A. H. in S. O..

11. Predrznost in brezobzirnost opredeljujeta subjektiven odnos storilca do njegove vožnje z vidika prometne varnosti in se navzven izražata z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere. Predrzna vožnja je vožnja, ki v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi svoje nenavadnosti. Predrzen voznik si kljub nevarnosti, ki jo njegova vožnja predstavlja v razmerju do drugih, upa (pre)več. Brezobzirno pa ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. O tem, ali je neka kršitev cestnoprometnih pravil, ki je povzročila neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, storjena s predrzno ali brezobzirno vožnjo, je mogoče sklepati iz okoliščin celotne situacije, v kateri je prišlo do kršitve cestnoprometnega predpisa, in storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegov brezbrižen odnos do varnosti udeležencev cestnega prometa.2

12. Sodišče prve stopnje je v točkah 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, s katerimi ravnanji je obdolženec ob kršitvi očitanih cestnoprometnih predpisov bil predrzen in brezobziren, z razlogi v tej smeri pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Obdolženec je bil pri neupoštevanju pravil o prehitevanju izrazito vztrajen, saj je tovorno vozilo s priklopnikom prehiteval pred vrhom klanca in v ovinek, kjer je bila omejena preglednost, prav tako je bila pot dodatno nepregledna zaradi samega tovornega vozila. S prehitevanjem je nadaljeval tudi po tem, ko je najprej prehitel osebni avtomobil, ki ga je vozil T. P.. Prav slednji je namreč povedal, da je pričakoval takšen potek dogajanja, zaradi česar je obdolžencu dal prostor, da bi se lahko varno vključil na svoj vozni pas pred njega, česar pa obdolženec ni izkoristil. Predrznost in brezobzirnost se tako kažeta tudi v dolgotrajnosti obdolženčevega manevra, ko se po tem, ko je ocenil, da ne bo mogel uspešno prehiteti pred seboj vozečo tovorno vozilo s prikolico, ni vrnil na svoj vozni pas. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca Ž. L., ki je strokovno pojasnil svoje zaključke v tej smeri. Izvedenec sicer ni mogel izključiti možnosti, da je obdolženec pričel s prehitevanjem na območju, kjer je bila sredinska črta še prekinjena, vendar je pojasnil, da se od voznika v tem primeru pričakuje, da po tem, ko vidi, da prehiteva po področju, kjer je sredinska črta neprekinjena in da ne bo mogoče pravočasno varno prehiteti pred seboj vozečih vozil, preneha z namero prehitevanja in se vrne za prehitevajoča vozila. Obdolženec bi tako moral glede na preglednost ceste prehitevanje zaključiti oziroma se vrniti na desni prometni pas precej pred mestom nezgode. Glede na navedeno zagovornik neutemeljeno problematizira okoliščino, da je možno, da je obdolženec pričel s prehitevanjem v območju prekinjene črte. Brez uspeha so tudi navedbe, da je obdolženec vozil znotraj omejene hitrosti, saj navedena okoliščina ni sporna. Predrznosti in brezobzirnosti namreč sodišče ni utemeljilo z obdolženčevo hitrostjo, pač pa z drugimi, že navedenimi dejstvi. Poleg tega je bila obdolžencu cesta nedvomno poznana, saj se je vračal iz očetovega vikenda (kar pritožba niti ne graja), zaradi česar zagovornik neutemeljeno izpostavlja izpovedbi obdolženčevih sopotnikov S. O. in A. H., da obdolženec ni vedel, da je pred njimi zavoj oziroma da je prepozno opazil, da cesta zavija. Da na spornem cestnem prometnem odseku ne sme prehitevat, je obdolženec bil opozorjen s prometnim znakom „prepovedano prehitevanje motornih vozil“, ki je bil postavljen 358 metrov pred mestom trčenja. Prav tako ga je na to opozarjala neprekinjena črta, zaradi česar so vse pritožbene navedbe glede pomanjkljivo ugotovljene prometne signalizacije, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do fotografije št. 5, neutemeljene. Sicer pa je pritožbeno sodišče stališče v zvezi s tem sprejelo v točkah 5 in 6 obrazložitve te odločbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec s svojimi ravnanji izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s prvo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 in da je pri tem ravnal s krivdno obliko eventualnega naklepa.

13. Ob obrazloženem, in ker pritožba zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornika zavrniti kot neutemeljeno.

14. Zagovornik odločbo o kazenski sankciji graja zgolj pavšalno z navedbami, da je bila obdolžencu le-ta neupravičeno izrečena, vključno s stransko kaznijo. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja in kazensko odgovornost obdolženca je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino upravičeno upoštevalo njegovo predhodno nekaznovanost, kot obteževalni okoliščini pa, da so bile ob njem poškodovane tri osebe in da je bil pravnomočno kaznovan za prekrške s področja cestnoprometnih predpisov. Prav tako je, upoštevaje okoliščine, v katerih se je zgodila prometna nesreča, povsem primerno določen tudi čas izrečene obvezne stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila „B“ kategorije.

15. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Pritožbeno sodišče je obdolženca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016. 2 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 89425/2010-48 z dne 6. 11. 2014.