Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 14.605,24 EUR (prej 3.500.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 20.864,63 EUR (prej 5.000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.921,04 EUR (prej 700.000 SIT) in za strah v višini 2.503,75 EUR (prej 600.000 SIT). Upoštevalo je, da je tožena stranka tožnici že plačala 29.210,48 EUR (prej 7.000.000 SIT), kar je valoriziralo na dan sodbe sodišča prve stopnje in toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 11.684,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožničini pritožbi glede obresti, sicer je njeno pritožbo glede plačila odškodnine zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim ji ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in meni, da te niso bile dovolj upoštevane pri odmeri odškodnine. Dodaja, da visoko stopnjo zmanjšanja življenjskih aktivnosti potrjuje tudi priznana invalidnost po določbah Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ).

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za prisoditev pravične denarne odškodnine je v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnica utrpela zlom medenice, raztrganine in udarec obeh kolen, izpah kolena, zlom ponvice kolka, udarnino prsnega koša in trebuha ter pretres možganov.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi tožničinem stališču, da ji je bila prisojena prenizka odškodnina za posamezne v reviziji zatrjevane oblike nepremoženjske škode.

9. Iz obrazložitev sodb nižjih sodišč izhaja, da sta upoštevali vse okoliščine primera. Upoštevali sta intenziteto in trajanje telesnih bolečin, ki bodo občasno prisotne tudi v bodoče, ter hude neugodnosti, ki jih je tožnica trpela v času zdravljenja. Tudi pri prisoditvi odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti ter zmanjšanja življenjske aktivnosti sta nižji sodišči pravilno odločali na podlagi vseh dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku. To pomeni, da sta upoštevali tožničin zelo intenziven primarni strah za življenje, močen sekundarni strah za izid zdravljenja in strah pred poslabšanjem kolka, ki bo trajal tudi v bodoče. Upoštevali sta brazgotini na kolenih, šepajočo hojo ter spremenjeno telesno držo. V okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa sta izhajali iz ugotovitve, da je tožnica zaradi omejene gibljivosti kolena in kolčnega sklepa prizadeta v poklicnem in privatnem življenju, kar je povzročilo depresijo in potrebo po psihiatričnem zdravljenju. Navedba, da pravico do višje odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti potrjuje priznana stopnja invalidnosti po ZPIZ, pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče nanjo ni odgovorilo. V zvezi z navedenimi telesnimi in duševnimi bolečinami sta sodišči pri presoji upoštevali tudi dejstvo, da bo tožnica zaradi svoje mladosti bolečine trpela še dolgo časa.

10. Glede na navedeno in ob opravljeni primerjavi z drugimi podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti (tožnica je bila v času nesreče stara 48 let), višja odškodnina ne bi bila utemeljena, niti za posamezne oblike nepremoženjske škode niti za nepremoženjsko škodo v celoti. Tako revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialno pravo pravilno uporabljeno.

11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).