Jedro

Tožnik ne more uveljavljati alternativnega združevanja zahtevkov v primeru, ko sam ne ve z gotovostjo, do česa je upravičen, ampak se mora poslužiti eventualne kumulacije zahtevkov.

V predmetni zadevi je tožnik alternativno postavil dva zahtevka: s prvim je uveljavljal priposestvovanje služnosti po trasi, ki v naravi ne obstaja več, z drugim pa po sedaj obstoječi trasi. Ker zahtevkov ni postavil v odnosu primarnega in podrejenega (eventualna kumulacija zahtevkov), bi ga moralo prvostopenjsko sodišče glede na podano trditveno podlago v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na navedene pomanjkljivosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah III/1-4 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč – nepremičnin s parc. št. 504/0 in 505/0, obe k. o. X obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vozili, namenjenimi obdelovanju kmetijskih zemljišč, po v naravi obstoječi poti, ki se začne na severozahodnem delu nepremičnine s parc. št. 354/4, k. o. X, in se nadaljuje preko zahodnega dela te parcele proti jugu, nato pa preko vzhodnega dela parc. št. 351/2, k. o. X ter se zaključi pri stiku s parc. št. 351/4, k. o. X, in sicer v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin s parc. št. 354/4 in 351/2, obe k. o. X. V točki III/2 izreka je odločilo o vzpostavitvi zemljiškoknjižnega stanja, na podlagi katerega se vknjiži prej navedena služnostna pravica v zemljiško knjigo. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo, obenem pa tožencema naložilo, da tožniku povrneta pravdne stroške v znesku 779,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta prvi in drugi toženec. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvi stopnji v novo sojenje. Pritožnika izpostavljata, da je bilo tekom predmetnega postopka govora o dveh trasah domnevne služnosti poti. V letu 2007 je bila zgrajena nova pot, pri čemer pa je prvostopenjsko sodišče razlog izgradnje nove poti povsem nepravilno interpretiralo. Ne drži, da je do izgradnje nove poti prišlo iz razloga gradnje hiše drugega toženca. Vse zaslišane priče so tudi potrdile, da so stoletne vode v letu 2007 prejšnjo pot uničile, toženca pa sta bila primorana zgraditi novo pot po trasi, kjer pred letom 2007 ni obstajala. Poudarjata, da je tožnik sprva zahteval ugotovitev priposestvovanja služnosti poti po trasi, ki od leta 2007 fizično sploh ne obstaja več, nato pa je postavil še alternativni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti poti po novi trasi. Vendar pa tožnik poteka in obsega domnevne služnostne poti ni ustrezno in zadostno opredelil, zato je tožbeni zahtevek nesklepčen. Manjkata vsaj širina in dolžina domnevne poti, pri čemer tožnik mapne kopije, ki naj bi razjasnila potek poti v naravi, nikoli ni predložil. Izpodbijana sodba je nepravilna tudi zato, ker je tožnik v primarnem tožbenem zahtevku zahteval ugotovitev služnostne poti po trasi, ki fizično ne obstaja več. Na tem mestu sedaj stoji objekt, ki v celoti onemogoča kakršenkoli prehod, kar v smislu določbe 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) predstavlja razlog za prenehanje služnosti. Po mnenju pritožnikov je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek ter tožniku prisodilo nekaj drugega, kot je zahteval v tožbi. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek preoblikovalo in izpustilo besedilo: „... kot je to razvidno iz priložene mapne kopije (označene z modro barvo).“ V obrazložitvi je pojasnilo, da gre za služnost poti po novi trasi. V skladu z določbo 2. člena ZPP pa lahko sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in tožniku ne more prisoditi nekaj več, niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval. Nepravilno je tudi alternativno uveljavljanje tožbenih zahtevkov. Tožnik ne more uveljavljati alternativnega združevanja zahtevkov v primeru, ko sam z gotovostjo ne ve do česa je po materialnem pravu upravičen. V obravnavani zadevi gre za ugotovitveno tožbo, zato je točka 2 primarnega tožbenega zahtevka (vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja in vknjižba v zemljiško knjigo) povsem neutemeljena. Ta točka izreka predstavlja po svoji vsebini sklep o vknjižbi služnosti v zemljiško knjigo, kar pa ni v pristojnosti pravdnega sodišča. Prvostopenjsko sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj je štelo, da gre za podredni in ne alternativni zahtevek. Vsekakor pa bi moralo predhodno v celoti zavrniti primarno postavljeni tožbeni zahtevek. Pritožnika menita, da tožnik tekom postopka tudi ni uspel dokazati obstoja domnevne služnosti. Ne strinjata se z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da naj bi toženca in priče potrdili tridesetletno uporabo domnevne služnostne poti s strani tožnika. Ta ugotovitev nima podlage niti v izpovedbi tožnika niti v izpovedbi zaslišanih prič. Dejstvo, da tožnik poti v preteklosti ni uporabljal, so potrdile številne priče, pri čemer pa se prvostopenjsko sodišče do zaslišanja L. S., M. Ž., T. S., J. S. in F. L. ni opredelilo. Pritožnika se tudi ne strinjata z zaključkom prvostopenjskega sodišča glede obsega izvrševanja domnevne služnosti. Priče so potrdile, da tožnik po zatrjevani poti ni nikoli vozil s traktorjem; pot, ki v naravi predstavlja povezavo med parcelama tožencev in njivo tožnika, pa v naravi pomeni stezico, ki se uporablja zgolj za peš hojo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Toženca v pritožbi utemeljeno izpostavljata, da alternativna kumulacija zahtevkov pride v poštev samo, če po materialnem pravu obstaja alternativna obveznost dolžnika, pri čemer ima dolžnik možnost izbire. V predmetni zadevi pa se ugotavlja služnost kot stvarnopravna pravica, ki naj bi nastala po samem zakonu (priposestvovanje), zato ni mogoče govoriti o nikakršnih alternativnih obveznostih, kot pravilno opozarja pritožba. V nobenem drugem primeru, razen v prej opisanem, tako ne more priti do alternativnega združevanja zahtevkov. Tožnik ne more uveljavljati alternativnega združevanja zahtevkov v primeru, ko sam ne ve z gotovostjo, do česa je upravičen, ampak se mora poslužiti eventualne kumulacije zahtevkov. (2)

5. V predmetni zadevi je tožnik alternativno postavil dva zahtevka: s prvim je uveljavljal priposestvovanje služnosti po trasi, ki v naravi ne obstaja več, z drugim pa po sedaj obstoječi trasi. Ker zahtevkov ni postavil v odnosu primarnega in podrejenega (eventualna kumulacija zahtevkov), bi ga moralo prvostopenjsko sodišče glede na podano trditveno podlago v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na navedene pomanjkljivosti. Še posebej zato, ker je tožena stranka tudi tekom postopka opozarjala na nedoslednosti v zvezi s postavljenima zahtevkoma. Čeprav določba 285. člena ZPP izrecno ne omenja sodnikove pravice in dolžnosti vplivanja na to, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen predlog, pa ne more biti nobenega dvoma, da je tudi navedeno element materialnega procesnega vodstva, ker ima pravilo 285. člena ZPP naravo splošnega načela, v katerem posamezne sodnikove dolžnosti niso konkretizirane. (3)

6. Ker prvostopenjsko sodišče glede na trditveno podlago ter postavljena zahtevka ni ravnalo v skladu z določbo 285. člena ZPP, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP, zato je bilo treba sodbo že iz tega razloga razveljaviti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče tožnika skladno z določbo 285. člena ZPP opozori na navedene nedoslednosti v zvezi s formuliranjem zahtevka, saj navedbe pravdnih strank odkazujejo tako na alternativno kot tudi na eventualno kumulacijo.

7. Glede ostalih pritožbenih navedb pa se pritožbeno sodišče ni izjasnjevalo; do njih se bo mogoče opredeliti šele potem, ko bodo razčiščene zadeve glede vrste kumulacije zahtevkov.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Primerjaj Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Ur. list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 172

(3) Ibidem, str. 588