Jedro

Tožena stranka je z nasprotno tožbo postavila zahtevek za sklenitev najemne pogodbe. Gre torej za nedenarni zahtevek, vendar pa za premoženjskopravni spor. V takšnih primerih je revizija dovoljena le, če VSP presega v zakonu določeni znesek (drugi odstavek 382. člena ZPP). Procesnopravna narava nasprotne tožbe je enaka kakor narava (glavne) tožbe. Razlike so le v njeni dopustnosti glede na pogoje iz 189. člena ZPP. Za nasprotno tožbo, razen omenjene razlike, veljajo vsa pravila kot za tožbo. Res sicer, če omenimo to kot izjemo pravkar povedanega, (glavna) tožba "pritegne" nasprotno tožbo, kar zadeva krajevno pristojnost, tako da toženec izkoristi že vzpostavljeno pristojnost v zvezi z (glavno) tožbo (posebna vrsta sodne atrakcije) za svojo tožbo proti tožniku. Vendar iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da bi se označba VSP (glavne) tožbe raztezala tudi na nasprotno tožbo, se pravi, da bi VSP (glavne) tožbe veljala za nasprotno tožbo. Ker tožena stranka ni navedla VSP za nasprotno tožbo, si ni zagotovila pravice do revizije (citirani drugi odstavek 186. člena ZPP).

Revizijskemu mnenju, da se je toženec vselil 4.8.1989 v obravnavane prostore nezakonito, torej v nasprotju z določbami ZSR (prvi odstavek 50. člena), se ni mogoče pridružiti. Sklep delavskega sveta tožeče stranke z dne 4.8.1989 vsekakor ustreza zahtevi iz prvega odstavka 35. člena ZSR, po katerem se stanovanja v družbeni lastnini dodeljujejo z odločbo o dodelitvi stanovanja, ki jo izda pooblaščeni organ stanodajalca. Delavski svet je bil najvišji organ upravljanja pri tožeči stranki. Če na podlagi tega sklepa ni bila izdana še posebna odločba, sklepu ne jemlje narave pravnega naslova za vselitev. Tožečo stranko je takšen sklep zavezoval, prav tako pa tudi toženca, ko se je vselil. Tudi sklicevanje na to, da toženec ni pred vselitvijo podpisal izjave, da bo uporabljal stanovanje v družbeni lastnini v skladu s samoupravnimi splošnimi akti skupnosti stanovalcev, ni utemeljeno. V tej zadevi se ni trdilo, da je bila tožencu ponujena takšna izjava. Le, če bi se to zgodilo in bi odklonil njen podpis, bi se štelo, da nezakonito zaseda stanovanje (četrti odstavek 47. člena ZSR) in bi se lahko zoper njega uvedel postopek kot pri nezakoniti vselitvi (50. člen ZSR). Ne trdi se nadalje, da bi bila ob toženčevi vselitvi že konstituirana skupnost stanovalcev za obravnavane prostore v poslovni stavbi (četrti odstavek 47. člena ZSR), da bi mogel toženec pred vselitvijo podpisati v zakonu zahtevano izjavo (drugi odstavek 47. člena ZSR).

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku iz tožbe se zavrne kot neutemeljena, revizija zoper odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe pa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženec v 60 dneh izseliti iz stanovanja Š. v M. in ga izpraznjenega izročiti tožeči stranki, medtem ko je zahtevek iz nasprotne tožbe za sklenitev najemne pogodbe za to stanovanje za neprofitno najemnino zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je potrebno v tej zadevi uporabiti stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) in ne zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR); da toženec ni hotel skleniti najemne pogodbe; da uporablja zato stanovanje nezakonito (58. člen SZ); da toženec ni postal imetnik stanovanjske pravice in da zato tožena stranka ni dolžna skleniti najemne pogodbe kot želi toženec.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo proti tej sodbi zavrnilo, k razlogom prvostopenjske sodbe pa je še dodalo, da je toženec šele po preteku enega leta zasedal stanovanje brez pravnega naslova. V stanovanje se je namreč selil na podlagi veljavnega pravnega naslova. Ob uveljavitvi SZ toženec ni imel statusa imetnika stanovanjske pravice.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj drugostopenjsko sodbo razveljavi, prvostopenjsko pa spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in ugodi zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da se je tožnik nezakonito vselil v stanovanje 4.8.1989 in tako že pred uveljavitvijo SZ postal imetnik stanovanjske pravice. Izvleček iz sklepa delavskega sveta po ZSR ne more biti pravni naslov za zasedbo stanovanja. Ker ni bilo odločbe je šlo za nezakonito vselitev po tretjem odstavku 50. člena ZSR. Toženec tudi ni podpisal izjave po 47. členu ZSR.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, da kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora navesti tožnik v tožbi tudi vrednost spornega predmeta (VSP), kadar je od le-te odvisna pravica do revizije (drugi odstavek 186. člena). Tožena stranka je z nasprotno tožbo postavila zahtevek za sklenitev najemne pogodbe. Gre torej za nedenarni zahtevek, vendar pa za premoženjskopravni spor. V takšnih primerih je revizija dovoljena le, če VSP presega v zakonu določeni znesek (drugi odstavek 382. člena ZPP). Procesnopravna narava nasprotne tožbe je enaka kakor narava (glavne) tožbe. Razlike so le v njeni dopustnosti glede na pogoje iz 189. člena ZPP. Za nasprotno tožbo, razen omenjene razlike, veljajo vsa pravila kot za tožbo. Res sicer, če omenimo to kot izjemo pravkar povedanega, (glavna) tožba "pritegne" nasprotno tožbo, kar zadeva krajevno pristojnost, tako da toženec izkoristi že vzpostavljeno pristojnost v zvezi z (glavno) tožbo (posebna vrsta sodne atrakcije) za svojo tožbo proti tožniku. Vendar iz te okoliščine ni mogoče sklepati, da bi se označba VSP (glavne) tožbe raztezala tudi na nasprotno tožbo, se pravi, da bi VSP (glavne) tožbe veljala za nasprotno tožbo. Ker tožena stranka ni navedla VSP za nasprotno tožbo, si ni zagotovila pravice do revizije (citirani drugi odstavek 186. člena ZPP). To nadalje pomeni, da je revizija v obsegu, ki se nanaša na pravnomočno odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, nedovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP) in jo je zato moralo sodišče v tem delu zavreči (393. člen ZPP).

Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločali o zahtevku iz tožbe. Revizijskemu mnenju, da se je toženec vselil 4.8.1989 v obravnavane prostore nezakonito, torej v nasprotju z določbami ZSR (prvi odstavek 50. člena), se ni mogoče pridružiti. Sklep delavskega sveta tožeče stranke z dne 4.8.1989 vsekakor ustreza zahtevi iz prvega odstavka 35. člena ZSR, po katerem se stanovanja v družbeni lastnini dodeljujejo z odločbo o dodelitvi stanovanja, ki jo izda pooblaščeni organ stanodajalca. Delavski svet je bil najvišji organ upravljanja pri tožeči stranki. Če na podlagi tega sklepa ni bila izdana še posebna odločba, sklepu ne jemlje narave pravnega naslova za vselitev. Tožečo stranko je takšen sklep zavezoval, prav tako pa tudi toženca, ko se je vselil. Tudi sklicevanje na to, da toženec ni pred vselitvijo podpisal izjave, da bo uporabljal stanovanje v družbeni lastnini v skladu s samoupravnimi splošnimi akti skupnosti stanovalcev, ni utemeljeno. V tej zadevi se ni trdilo, da je bila tožencu ponujena takšna izjava. Le, če bi se to zgodilo in bi odklonil njen podpis, bi se štelo, da nezakonito zaseda stanovanje (četrti odstavek 47. člena ZSR) in bi se lahko zoper njega uvedel postopek kot pri nezakoniti vselitvi (50. člen ZSR). Ne trdi se nadalje, da bi bila ob toženčevi vselitvi že konstituirana skupnost stanovalcev za obravnavane prostore v poslovni stavbi (četrti odstavek 47. člena ZSR), da bi mogel toženec pred vselitvijo podpisati v zakonu zahtevano izjavo (drugi odstavek 47. člena ZSR). Toženec se torej ni vselil v stanovanje v nasprotju z nobeno določbo ZSR.

Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč, da toženec ni pridobil stanovanjske pravice, ker je po preteku enega leta, za kolikor časa se je glasil sklep delavskega sveta, zasedal stanovanje brez pravnega naslova. Stanovanjske pravice tudi ni mogel pridobiti na podlagi določb 50. člena ZSR, ker do uveljavitve SZ 19.10.1991 (160. člen SZ) še ni potekla dveletna doba od trenutka, ko je toženec zasedal stanovanje brez pravnega naslova, to je od 4.8.1990 dalje. Ker je toženec odklonil sklenitev ponujene najemne pogodbe po določbah SZ, zaseda stanovanje nezakonito (prvi odstavek 58. člena SZ), zaradi česar je izpraznitveni zahtevek utemeljen (drugi odstavek 58. člena SZ).

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).