Jedro

Zahtevi davčnega zavezanca za vrnitev plačanega davka ni mogoče ugoditi, dokler o odmeri oziroma izterjavi tega davka ni pravnomočno odločeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 7. 2002. Z njo je bilo tožnikovi pritožbi zoper sklep Davčnega urada Hrastnik z dne 17. 12. 2001, delno ugodeno, in sicer se je izrek prvostopne odločbe spremenil tako, da se je tožnikovi vlogi delno ugodilo in se mu je vrnilo znesek v višini 470.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 372.655,00 SIT od dne 4. 5. 1999 do 17. 12. 2001, v preostalem delu pa je bila pritožba zavrnjena.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter dodaja, da je organ prve stopnje v ponovljenem postopku izdal dne 17. 12. 2001 tudi sklep o prisilni izterjavi, s katerim se rubi znesek v višini 931.000,00 SIT.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Trdi, da ni dolžnikov dolžnik in je zato upravičen do vračila zarubljenega zneska tudi v višini 931.000,00 SIT. Meni, da bi moralo sodišče počakati na odločitev Upravnega sodišča o tožbi, ki jo je vložil zoper sklep o prisilni izterjavi z dne 17. 12. 2001, in šele nato odločiti v obravnavani zadevi. Smiselno predlaga, da se reviziji ugodi, tako da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik upravičen tudi do vračila zarubljenega zneska v višini 931.000, 00 SIT. Tožnik je namreč z vlogo z dne 29. 8. 2001 zahteval vračilo celotnega zneska, ki je bil zarubljen s sklepom o prisilni izterjavi z dne 15. 4. 1999, v višini 1.401.000,00 SIT s pripadki.

9. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bil zavezanki Z.Z. (nekdanji ženi tožeče stranke) v ponovljenem postopku izdan sklep o prisilni izterjavi z dne 17. 12. 2001. Iz navedenega sklepa izhaja, da se prisilna izterjava v skupnem znesku 931.000,00 SIT opravi z rubežem dolžničinih terjatev, ki jih ima do tožnika. Glede na to, da je bil tožnik že s sklepom o prisilni izterjavi z dne 15. 4. 1999, zarubljen znesek v višini 1,401.000,00 SIT, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da se tožniku vrne razlika v višini 470.000,00 SIT s pripadki.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni utemeljena tožnikova zahteva za vrnitev preostalega zneska v višini 931.000,00 SIT, saj je bil v ponovljenem postopku izdan nov sklep o prisilni izterjavi z dne 17. 12. 2001, ki utemeljuje zarubljeni znesek v omenjeni višini. V izreku omenjenega sklepa je tudi navedeno, da v skladu z drugim odstavkom 45. členom Zakona o davčnem postopku – ZDavP vložena pritožba ne odloži začetka postopka prisilne izterjave, zato je tožnikov ugovor, da bi bilo treba počakati na pravnomočnost omenjenega sklepa, neutemeljen.

11. V drugem odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se mu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Glede na to, da je za tožnika dne 17. 12. 2001 obstajal dolg v višini 931.00,00 SIT, je tožena stranka upravičeno zadržala omenjeni znesek, preostanek v višini 470.000,00 SIT s pripadki pa pravilno in zakonito vrnila.

12. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, tožnik ni navedel. Ker na te kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnega in neobrazloženega ugovora ni presojalo.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.