Jedro

Prekršek po 19. točki prvega odstavka 82. člena ZOro-1 v zvezi z drugim odstavkom 77. člena ZOro-1 je lahko storjen le v primeru, da gre za civilno in ne lovsko strelišče, kar mora biti v postopku ugotovljeno. Sodišče pa ni odgovorilo na navedbe storilke, da v obravnavani zadevi niso podani znaki prekrška, saj gre za lovsko strelišče.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve je izdal odločbo o prekršku zoper pravno osebo Lovska družina P. zaradi prekrška po 19. točki prvega odstavka 82. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) v zvezi z drugim odstavkom 77. člena ZOro-1, in zoper odgovorno osebo pravne osebe I. P. zaradi prekrška po četrtem odstavku 82. člena ZOro-1 v zvezi z 19. točko prvega odstavka 82. člena in drugim odstavkom 77. člena ZOro-1. Za storjena prekrška je pravni osebi izrekel globo v višini 3.000 evrov, odgovorni osebi pa v višini 500 evrov. Zoper odločbo o prekršku sta storilki vložili zahtevi za sodno varstvo, katerima je Okrajno sodišče v Ljutomeru deloma ugodilo in izpodbijano odločbo o prekršku v odločbi o sankcijah spremenilo tako, da je pravni osebi izreklo globo v višini 2.000 evrov, odgovorni osebi pa globo v višini 400 evrov, v preostalem delu pa zahtevi za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve materialnih določb zakona, in sicer 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z 19. točko prvega odstavka 82. člena in drugega odstavka 77. člena ZOro-1, podrejeno pa zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilkama prekrška, ki sta v izjavah navedli, da se z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti strinjata.

B.

4. Kršitev materialnega prava vrhovna državna tožilka uveljavlja z navedbo, da izrek odločbe o prekršku ni konkretiziran, ker ne vsebuje enega od zakonskih znakov prekrška, zaradi česar je podana kršitev 1. točke 156. člena ZP-1. Meni, da bi moral izrek odločbe vsebovati konkretizacijo, da gre za civilno strelišče, v kolikor je bilo to v postopku ugotovljeno, saj je od te ugotovitve odvisna odgovornost za obravnavani prekršek.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila pravna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška po 19. točki prvega odstavka 82. člena ZOro-1, ker ni vzpostavila in vodila predpisanih evidenc iz drugega odstavku 77. člena ZOro-1, ki jih mora voditi upravljalec strelišča. Gre za evidenco o izvajanju streljanja, evidenco o prepustitvi orožja v uporabo, evidenco o oskrbi s strelivom in evidenco o hrambi orožja. Odgovorna oseba pravne osebe pa je bila spoznana za odgovorno za prekršek, ker je opustila dolžno nadzorstvo nad pravno osebo in ni poskrbela, da bi pravna oseba vzpostavila oziroma vodila zgoraj naštete evidence.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je strelišče po ZOro-1 le civilno strelišče, kar izhaja iz prvega odstavka 50. člena tega zakona. Gre za objekt, namenjen športno rekreativnemu streljanju, ki izpolnjuje tehnične in varnostne pogoje za uporabo varnostnega, lovskega in športnega orožja. Na podlagi četrtega odstavka 50. člena ZOro-1 določila tega zakona ne veljajo za lovska strelišča, ki jih lovske organizacije v okviru lovišča uporabljajo za pristrelitev in preizkus lovskega orožja svojih članov po lovskih predpisih. Nadalje je v prvem odstavku 51. člena ZOro-1 opredeljen upravljalec strelišča, in sicer gre za pravno osebo ali podjetnika, ki lahko prične izvajati svojo dejavnost, ko dobi dovoljenje ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Iz vsega navedenega sledi, da se obveznost vodenja evidenc, določenih v drugem odstavku 77. člena ZOro-1, nanaša le na upravljalca civilnega strelišča, kar pomeni, da ni utemeljena navedba vložnice, da bi morala biti v izreku odločbe o prekršku opredeljena vrsta strelišča. Iz opisa prekrška v odločbi o prekršku jasno izhaja, za kakšno strelišče gre (strelišče ... ob lovskem bivaku ...), kar pomeni, da je očitek konkretiziran. Obravnavani prekršek po 19. točki prvega odstavka 82. člena ZOro-1 v zvezi z drugim odstavkom 77. člena ZOro-1 je namreč lahko storjen le v primeru, da gre za civilno in ne lovsko strelišče, kar mora biti v postopku ugotovljeno.

7. V rhovna državna tožilka v zahtevi uveljavlja tudi kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. N avaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede očitane kršitve materialnega predpisa, ki sta jo storilki uveljavljali v zahtevah za sodno varstvo. Sodišče ni odgovorilo na navedbe storilk, da niso podani znaki prekrška, ker obravnavano strelišče ni civilno, temveč lovsko strelišče. Sodišče tudi ni odgovorilo na navedbe, da storilka nima orožja, da ga ne prepušča drugim v uporabo in da nikogar ne oskrbuje s strelivom. Zaradi navedenega sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in zatrjevanjih storilke, da pravna oseba ni bila dolžna voditi predpisanih evidenc, teh razlogov pa nima niti odločba o prekršku. Od odgovorov na navedena vprašanja je po mnenju vložnice odvisna odločitev, ali je storilkama mogoče očitati storitev obravnavanih prekrškov. Izpodbijana sodba nadalje nima razlogov glede vsebine odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 1. 2013, ki sta jo storilki priložili zahtevama za sodno varstvo. Z navedeno odločbo je bila odpravljena odločba inšpektorata, ki je storilki - pravni osebi nalagala dolžnost vzpostavitve in vodenja evidenc, in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče se je opredelilo le do odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 12. 2013, ki jo je v spis priložil inšpektorat in s katero je bila zavrnjena pritožba storilke, vendar pa se omenjena odločba ne nanaša na problem dolžnosti vodenja evidenc, temveč na začasno prepoved izvajanja streljanja na obravnavanem strelišču. Vložnica izpostavlja še odločbo Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo z dne 9. 4. 2013, s katero je bila po ponovljenem postopku in ponovni pritožbi storilke odpravljena odločba, ki je lovski družini ponovno nalagala vodenje evidenc, in v kateri je izrecno navedeno, da za lovska strelišča, kot je konkretni primer, ne veljajo predpisi za civilna strelišča. 8. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. V okviru uveljavljane kršitve Vrhovno sodišče tako presoja le tiste očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na razloge o odločilnih dejstvih (podobno kot pri kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), o katerih nista zavzela stališča niti prekrškovni organ niti sodišče. 9. Iz podatkov spisa izhaja, da sta storilki že v izjavah o dejstvih in okoliščinah prekrška navedli, da Lovska družina P. nima civilnega strelišča v smislu določil prvega odstavka 50. člena ZOro-1 in da svoje strelišče uporablja kot lovsko strelišče v skladu s Pravilnikom o lovskem strelstvu Lovske zveze Slovenije, na kar je bil inšpektor ob izvajanju nadzora opozorjen. Pristojni inšpektorat je v obrazložitvi odločbe o prekršku v zvezi s temi zatrjevanji storilk navedel le, da navedbam storilk iz izjave ne more slediti, z obrazložitvijo, da lovski predpisi za pristrelitev in preizkus lovskega orožja članov lovskih organizacij niso sprejeti, zato veljajo za lovska strelišča določila prvega, drugega in tretjega odstavka 50. člena ZOro-1. Navedel je še, da storilka nima dovoljenja iz 51. člena ZOro-1 in da ni izpolnila vseh pogojev iz 54. in 56. člena istega zakona. Sodišče je v izpodbijani sodbi povzelo navedbe storilk iz zahtev za sodno varstvo, nato pa se v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo na vsebino obrazložitve odločbe o prekršku. Iz obrazložitve sodbe izhaja le ugotovitev sodišča, da inšpektorat ni napačno uporabil materialnega prava in ni napačno ugotovil dejanskega stanja, sodišče samo pa tudi ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Pri svoji odločitvi je sodišče dodatno upoštevalo le odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 12. 2013, ki pa se, kot pravilno navaja vložnica, nanaša na začasno prepoved izvajanja streljanja na obravnavanem strelišču in ne na dolžnost vodenja evidenc.

10. Ob takšni obrazložitvi izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe. Iz razlogov sodbe ni razvidno, da bi sodišče presodilo pravno relevantnost navedb storilk oziroma da bi pojasnilo, katere navedbe je štelo za bistvene. V nadaljevanju sodišče tudi ni podalo razlogov, zakaj je navedbe zahteve za sodno varstvo štelo za neutemeljene. Zgolj sklicevanje na ugotovitve inšpektorata, pri čemer se inšpektorat ni opredelil do zatrjevanj storilk, da obravnavano strelišče ni civilno, temveč lovsko strelišče, po prepričanju Vrhovnega sodišča ne zadostuje. Inšpektorat namreč v obrazložitvi odločbe o prekršku navaja zgolj relevantne materialne določbe ZOro-1 (ki veljajo le za civilna strelišča), v nadaljevanju pa navaja, da te določbe veljajo tudi za lovska strelišča, iz česar ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektorat obravnavano strelišče obravnaval kot civilno ali kot lovsko strelišče. S sklicevanjem na navedene razloge inšpektorata sodišče tako ni odgovorilo na navedbe storilk, da v obravnavani zadevi niso podani znaki prekrška, saj gre za lovsko strelišče, da storilka nima orožja, da ga ne prepušča drugim v uporabo in da nikogar ne oskrbuje s strelivom. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za relevantna zatrjevanja, saj je od odgovora na te navedbe odvisna odločitev, ali je storilka – pravna oseba dolžna voditi predpisane evidence iz drugega odstavka 77. člena ZOro-1. Sodišče se nadalje tudi ni opredelilo do dokaznega predloga storilk, in sicer odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 1. 2013, s katero je bila odpravljena odločba inšpektorata, ki je storilki – pravni osebi nalagala dolžnost vzpostavitve in vodenja evidenc in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Glede na vse navedeno vrhovna državna tožilka pravilno izpostavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, od obstoja katerih je odvisna presoja, ali je storilkama sploh mogoče očitati storitev obravnavanih prekrškov. S tem, ko se sodišče do vseh navedenih relevantnih navedb storilk iz zahteve za sodno varstvo ni opredelilo, ob upoštevanju, da razlogov v zvezi s temi navedbami ne vsebuje niti odločba o prekršku, je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 11. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče obrazloženo odgovoriti na navedbe iz zahteve za sodno varstvo, ki se nanašajo na očitano kršitev materialnega predpisa. Pri tem bo moralo sodišče upoštevati tudi dokončno odločbo Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo z dne 9. 4. 2013, s katero je bila odpravljena odločba, ki je lovski družini nalagala vodenje evidenc.