Jedro

Tožena stranka je zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Na podlagi sklepa o spremembi organizacije dela je delovne naloge treh delavcev na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ (ki ga je zasedal tudi tožnik) prenesla na zunanjega izvajalca. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika (in še dveh delavcev) pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku in določenima delavcema odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 7. 2014 nezakonita v delu, ki določa dolžino odpovednega roka 15 dni ter da tožniku ne pripada pravica do odpravnine in je v tem delu odpoved razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom 30-dnevnega odpovednega roka in sicer je delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo do vključno 4. 8. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni, za obdobje od 22. 7. 2014 do vključno 4. 8. 2014, obračunati bruto nadomestilo plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi bil na delu, ta bruto znesek zmanjšati za bruto znesek plače, ki ga je tožniku za navedeno obdobje obračunal nov delodajalec A. d.o.o., od tako dobljene razlike pa obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nadomestila plače za obdobje od 22. 7. 2014 do 31. 7. 21014 od 18. 8. 2014 do plačila, za nadomestilo plače za obdobje od 1. 8. 2014 do 4. 8. 2014 pa od 18. 9. 2014 do plačila (III. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odpravnino v znesku 640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 dalje do plačila (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova odbitkov pri plači v znesku 1.263,04 EUR (V. točka izreka) in da obstoji terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova odškodnine v znesku 1.001,97 EUR (VI. točka izreka). Terjatvi iz točke V. in VI. izreka je pobotalo do višine 1.001,97 EUR (VII. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odbitkov pri plači plačati znesek 261,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2015 dalje do plačila (VIII. točka izreka). Zahtevek tožnika je v preostalem delu in sicer iz naslova nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 7. 2014, ugotovitve trajanja delovnega razmerja, reintegracije, reparacije, prijave v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, odpravnine in odbitkov pri plači zavrnilo (IX. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 64,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za plačilo do plačila (X. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, in podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odpovedni rok iz odpovedi ne ustreza zakonsko določenemu odpovednemu roku, bi moralo že zaradi navedenega tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi v celoti ugoditi. Določba o odpovednem roku predstavlja element odpovedi pogodbe o zaposlitvi in če je odpoved iz kakršnegakoli razloga neutemeljena oziroma nezakonita, navedeno povzroči nezakonitost celotne odpovedi. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotoviti nezakonitosti zgolj delne odpovedi, ki se nanaša na dolžino in iztek odpovednega roka, še zlasti, ker je sodišče prve stopnje s tem poseglo v učinke podane odpovedi. Meni, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje vseh razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje sploh ni preverjalo navedb tožnika, da je šlo za navidezni (odpovedni) razlog, saj se je postavilo na stališče, da v sodnem postopku ni mogoče ugotavljati morebitnih drugih razlogov za odpoved, razen tistih, na katere se delodajalec sklicuje v odpovedi. Zaradi tega tožnik sploh ne more dokazati, da je odpovedni razlog navidezen. Sodišče prve stopnje bi se moralo podrobneje ukvarjati s tem, ali dejansko ne obstaja poslovni razlog oziroma kakšen je bil razlog, da se je tožena stranka odločila povečati delež prevozov z zunanjimi izvajalci, ko pa je očitno, da je edini razlog za to bil s strani tožene stranke pavšalno zatrjevano in v celoti neizkazano odtujevanje goriva. Odpoved z dne 4. 7. 2014 temelji na tem, da naj bi tožnik ter delavca tožene stranke B.B. in C.C. protipravno odtujevali gorivo. Vse dogajanje in vsi postopki izvirajo namreč prav iz tega zatrjevanja tožene stranke, pri čemer pa teh svojih očitkov tožena stranka nikoli ni natančneje pojasnila. Vse navedbe tožene stranke, da naj bi tožnik in ostala delavca odtujevala gorivo, so torej ostale v celoti nedokazane in z ničemer podkrepljene, zaradi česar tudi zatrjevanje tožene stranke in zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi zaradi navedenega bilo utemeljeno nezaupanje tožene stranke do tožnika in ostalih delavcev, ne vzdrži resne pravne presoje. Tudi v tem delu sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V postopku pred sodiščem prve stopnje se je izkazalo, da tožena stranka z izvajalci ne sodeluje šele od leta 2014 ali krajše obdobje, temveč medsebojno posluje že več let oziroma desetletij, kar sta potrdili tudi priči D.D. in E.E.. D.D. sodeluje s toženo stranko že 23 let, E.E. pa od leta 2000. Nekritična je presoja sodišča prve stopnje, ko zaključuje, da naj bi ravno sklenjena aneksa (z D.D. in E.E.) izkazovala utemeljenost poslovnega odpovednega razloga. Aneksa sta povsem pavšalna, vsebinsko prazna in očitno ustvarjena zgolj za potrebe predmetnega postopka. Navedba v aneksih, da se sklepajo zaradi organizacijskih sprememb, še dodatno kaže na to, da poslovni odpovedni razlog ne obstoji, temveč da gre za konstrukt tožene stranke. Za sklenitev takšnih aneksov ni bilo nobene potrebe. Tudi z družbo F. d.o.o. je tožena stranka pogodbeno sodelovala že pred letom 2014. Zaslišane priče in tožena stranka so izpovedale, da poslovanje nikoli ni bilo konstantno oziroma nikoli ni konstantno padalo oziroma raslo, temveč je obseg poslovanja vedno nihal, kar v svoji odločitvi na določenem mestu povzema tudi sodišče prve stopnje. Zato ne more biti utemeljen protisloven zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka izkazala povišanje sodelovanja. Zaslišane priče in sicer zunanji izvajalci niso bili resnicoljubni, kar je razvidno iz tega, da sploh niso vedeli povedati, katera dela oziroma na katerem področju naj bi se dela povečala, po drugi strani pa je priča G.G. (iz F. d.o.o.) o obsegu poslovanja izpovedala pretirano natančno, celo s statističnimi podatki. Njena izpoved je bila naučena, prilagojena potrebam tožene stranke, zato se pritožba ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je priča izpovedala izjemno prepričljivo, logično in podrobno. Sodišče prve stopnje je tožniku onemogočilo, da bi lahko svoje navedbe, da zatrjevani poslovni odpovedi razlog ne obstaja, ustrezno izkazal, saj je vse njegove dokazne predloge zavrnilo, s tem pa mu onemogočilo vsebinsko obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V dokaz domnevnega povečanja poslovanja z zunanjimi izvajalci je tožena stranka predložila zgolj enostransko sestavljene in podpisane tabele in preglednice, tudi ti zaslišani izvajalci pa navedenega povečanja niso potrdili oziroma so o njem izpovedali z naučeno in selektivno natančnostjo. Tožnik je zato predlagal, da sodišče prve stopnje toženo stranko pozove na predložitev pregledov mesečnih realizacij za navedene zunanje avtoprevoznike od leta 2012 dalje, prav tako tudi za vse mesece po juliju 2014, saj bi bilo iz navedenega razvidno, da se je mesečna realizacija vseskozi spreminjala (nihala) in je bila tudi v preteklosti večja, včasih manjša, nadalje pa tudi, da v juliju 2014 oziroma v oktobru in novembru 2014 domnevnega povečanja deleža sploh ni bilo. Predlagal je tudi opravo poizvedb in pridobitev podatkov pri Davčnem uradu H. o vseh izdanih ter prijavljenih fakturah s strani družbe F. d.o.o., Avtoprevozništvo E,E, s.p. in Avtoprevozništvo D.D. s.p. toženi stranki od 1. 1. 2013 dalje. Predlagal je tudi, da naj tožena stranka predloži vse fakture, ki jih je prejela od vseh treh navedenih izvajalcev in s strani zunanjih izvajalcev predložitev vseh faktur, ki so jih izstavili toženi stranki v istem obdobju. Sodišče teh dokazov ni izvedlo in jih je v celoti zavrnilo, čeprav bi bilo lahko mogoče z njimi objektivno preveriti podatke, ter preprečiti prilagajanje dejstev in podatkov s strani tožene stranke in njenih prič. S tem je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje in vsebinsko obravnavanje pred sodiščem. Ker sodišče prve stopnje ni dovolilo zunanjim izvajalcem postavljati vprašanj, kakšna je bila njihova realizacija v oktobru 2014, je tožniku onemogočilo, da bi v postopku dokazal svoje trditve, da povečanja deleža prevozov ni bilo. Pravica do izjavljanja (načelo kontradiktornosti - 5. člen ZPP; pravica do enakega varstva pravic 22. člena Ustave RS) v dokaznem postopku daje strankam pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Ta pravica se lahko omeji, če obstojijo sprejemljivi ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve sodbe.

Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbo pri ZPIZ o tem, na kakšni podlagi je delavcem v obravnavanem obdobju prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki oziroma da bi zaslišalo te delavce, saj bi le lahko tako jasno ugotovilo, da njihovo delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odločitve tožene stranke. Tožena stranka je zaposlila kar 6 delavcev (dopis ZPIZ z dne 24. 10. 2014) in sicer štiri za polni čas in dva za krajši delovni čas. Četudi pa sta bila dva izmed štirih delavcev delavca, ki sta bila pred tem zaposlena pri toženi stranki, ne gre spregledati, da tudi navedeno dokazuje, da potreba po delu tožnikov ni trajno prenehala. Zaposlena sta bila dva nova delavca I.I. in J.J., glede katerih je tožnik predlagal zaslišanje, saj ne more biti naključje, da oba stanujeta na območju severovzhodne Slovenije, torej enako kot dva odpuščena delavca tožene stranke. Delavec J.J. ni hotel podpisati nove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa je na naroku 2. 12. 2014 izrecno zanikala, da bi temu delavcu ponudila v podpis podaljšanje oziroma novo pogodbo o zaposlitvi. Zato tožnik tudi v pritožbi ponavlja dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe pri ZPIZ glede delavcev, ki jih je tožena stranka zaposlila po zaključku glavne obravnave, saj navedenega tožnik ni mogel predlagati. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da odpoved tožnika ni posledica diskriminacije. Okoliščina, da vsi odpuščeni delavci prihajajo iz severovzhodnega dela Slovenije, to je K., vsekakor predstavlja osebno okoliščino tožnika in ostalih dveh delavcev, do česar se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo.

V zvezi z ugotovljeno odškodninsko odgovornostjo tožnika pritožba navaja, da je bil s strani tožene stranke znesek L. plačan in po svoji pravni naravi ne predstavlja škode, temveč denarno kazen, ki ni odvisna od nastanka škode. Tožena stranka torej ni plačala nobene dejansko nastale škode, saj do nastanka le-te sploh ni prišlo. Četudi je tožena stranka tretjemu poravnala pogodbeno kazen, navedeno ne predstavlja škode, saj tudi tretjemu evidentno ni nastala nobena škoda. V kolikor pa je tožena stranka družbi L. plačala znesek kot škodo, pa do njegove povrnitve ne more biti upravičena, saj je na podlagi vseh okoliščin in stanja zadeve vedela in morala vedeti, da tretjemu ni nastala nobena škoda. Dodatek k navodilom (med toženo stranko in L.) je bil sklenjen šele po zatrjevanem dogodku, zato ne more zavezovati in vplivati na obveznost tožnika. Tožnik je v celoti ravnal na način, kot se pričakuje od povprečnega delavca, zato za škodo ne odgovarja (sklicuje se na stališče, zavzeto v sodbi VDSS opr. št. 1146/2009). Ker tožnik plomb na vozilu ni nameščal ter mu ni bilo pojasnjeno, katere vse plombe naj bi se na vozilu nahajale, je neutemeljeno od njega pričakovati, da bo vsak detajl na vozilu vedno znova preverjal, še zlasti ob upoštevanju, da je osnovna plomba na dajalcu impulzov v konkretnem primeru bila nameščena oziroma je manjkala zgolj plastična plomba. Vozniki tovornih vozil se menjavajo, v vmesnem času pa ima nadzor in last nad vozili tožena stranka, ki je tista, ki bi morala poskrbeti zato, da bi se vozilo podrobneje pregledalo in zagotovila, da bi bilo vozilo tehnično in drugačno brezhibno. Ne glede na navedeno pa bi lahko sodišče zgolj odločilo, da bi moral tožnik obvestiti o manjkajoči plombi, ne pa tudi o morebiti nepravilno nameščeni plombi, česar ob normalnem pregledu ob obhodu vozila ni bilo mogoče ugotoviti. Ker tožnik ni dal soglasja v smislu 136. člena ZDR-1, tudi v tem (pravdnem) postopku kakršnokoli pobotanje ni mogoče. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo tako, da naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je mogoče sodbo v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je podan poslovni razlog, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati tistih dokazov, ki jih je predlagal tožnik in sicer, da bi sodišče toženo stranko pozvalo k predložitvi pregledov mesečnih realizacij za zunanje avtoprevoznike od leta 2012 dalje, za vse mesece po juliju 2014, opravilo poizvedbe pri Davčnem uradu H. o vseh izdanih ter prijavljenih fakturah s strani družbe F. d.o.o., Avtoprevozništvo E.E. s.p. in Avtoprevozništvo D.D. s.p. toženi stranki od 1. 1. 2013 dalje, ter vseh faktur, ki jih je prejela od vseh treh navedenih izvajalcev in s strani zunanjih izvajalcev predložitev vseh faktur, ki so jih izstavili toženi stranki v istem obdobju, opravilo poizvedbe pri ZPIZ o tem, na kakšni podlagi je delavcem v obravnavanem obdobju prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki oziroma da bi zaslišalo te delavce, ter da bi dovolilo tožniku postavljati vprašanja zunanjim izvajalcem o tem, kakšna je bila njihova realizacija v oktobru 2014. Ker izvedba teh dokazov ne bi prispevala k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, ni utemeljeno pritožbeno navajanje tožnika, da je sodišče prve stopnje s tem tožniku onemogočilo, da bi v postopku dokazal svoje trditve, da povečanja deleža prevozov ni bilo. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe dokaznih predlogov tožnika ni z nezakonitim postopanjem onemogočilo tožniku obravnavanje pred sodiščem v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnika na kršitev ustavnega načela varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 1. 8. 2013 dalje za nedoločen čas na delovnem mestu „voznik cisterne v cestnem prometu“. Tožena stranka je dne 4. 7. 2014 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnik prejel 5. 7. 2014. V skladu z navedeno odpovedjo tožniku je bil določen 15-dnevni odpovedni rok, ki se je iztekel 20. 7. 2014, ko je bil tudi tožnik z 21. 7. 2014 odjavljen iz socialnih zavarovanj. Tožena stranka je v skladu z ugotovitvami izplačevala tožniku bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi do navedenega dne.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalcev (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti po določbi prvega odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedana v pisni obliki, drugi odstavek 87. člena ZDR-1 pa določa, da mora delodajalec v njej obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njegovi strani. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja, na strani delodajalca.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, predstavlja tako ekonomske kot tudi organizacijske razloge v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica neutemeljenih očitkov tožene stranke tožniku ter delavcema B.B. in C.C. o odtujevanju goriva, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zakoniti zastopnik tožene stranke M.M. želel s tožnikom dogovoriti prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma, na sestanku dne 19. 6. 2014 s tožnikom in navedenima delavcema. Razlog za to je bil v tem, ker je izgubil zaupanje v tožnikovo delo. M.M. je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prepričljivo in podrobno izpovedal, da ga je naročnik družbe L. obvestil, da so se na nekaterih bencinskih servisih naročnika, na katere tožena stranka dostavlja naftne derivate, pričeli dogajati nerazumni manki goriva, da je toženi stranki zaradi tega grozila odpoved pogodbe z naročniki, zaradi tega pa je bil toženi stranki tudi odvzet vsaj en bencinski servis. Na sestanku dne 19. 6. 2014 je M.M. tožniku prepovedal nadaljnje opravljanje dela. Ponovno se je s tožnikom srečal nekaj dni kasneje v hotelu N. v O., vendar tudi takrat ni prišlo do dogovora o načinu prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka iz navedenega razloga, torej zaradi očitkov, da odtujujejo naftne derivate, o čemer je prepričljivo izpovedal M.M., zakoniti zastopnik tožene stranke, najprej začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika, nato pa je hotela 19. 6. 2014 s tožnikom in njegovim bratom B.B. sporazumno prekiniti pogodbo o zaposlitvi. Vendar pa tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi odtujevanja goriva oz. ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je tako kot tudi njegovemu bratu in delavcu C.C. podala redno odpoved iz poslovnega razloga dne 4. 7. 2014. 10. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je tožena stranka izgubo zaupanja v tožnikovo delo pravilno upoštevala pri odločitvi, kateremu izmed delavcev bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, neutemeljeno pa je tožnikovo zavzemanje za to, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo ugotovitev glede obstoja poslovnega razloga, oziroma da bi kljub ugotovitvi, da je tožena stranka v skladu z določbo prvega odstavka 84. člena ZDR-1 uspela dokazati odpovedni razlog, sodišče prve stopnje to štelo za „konstrukt“ tožene stranke, oziroma da je tožena stranka s poslovnim razlogom želela prikrit dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, to pa je, po navedbah tožnika, povsem neutemeljeni in nedokazan očitek o odtujevanju goriva. Tudi po stališču sodišča druge stopnje je za pritožbeno rešitev zadeve odločilno, da je tožena stranka uspela dokazati odpovedni razlog, kot je bil naveden v sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožena stranka iz navedenega razloga, torej zaradi očitkov o odtujevanju naftnih derivatov, tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi odtujevanja goriva oz. ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je tako kot tudi njegovemu bratu in delavcu C.C. podala redno odpoved iz poslovnega razloga dne 4. 7. 2014. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje sploh ni preverjalo navedb tožnika, da je šlo za navidezni (odpovedni) razlog, ter da zaradi tega tožnik sploh ni mogel dokazati, da je odpovedni razlog navidezen, saj se je do tega opredelilo glede očitkov o izgubi zaupanja tožene stranke, glede same presoje odpovednega razloga pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dokazan v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga naveden odpovedni razlog, kar posledično utemeljuje zakonitost izpodbijane odpovedi.

11. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do takih organizacijskih sprememb ter sodelovanja s podizvajalci, kar je povzročilo prenehanje potrebe po delu tožnika in delavcev B.B. in C.C. pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da zaradi doseganja boljše uspešnosti dela in poslovanja sprejema odločitev o tem, da bo povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu. Odločila se je torej, da bo povišala delež prevozov z zunanjimi izvajalci ter zato zmanjšala prevoz z avtocisternami z lastnimi zaposlenimi. Na tej podlagi je sprejela sklep o spremembi organizacije dela, ki se izvede tako, da delovne naloge za tri delavce na delovnem mestu „voznik avtocisterne v cestnem prometu“ odda zunanjemu izvajalcu. Tožena stranka je dokazala, da je dejansko povišala delež prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu z zunanjimi izvajalci, posledično pa zmanjšala število prevozov naftnih derivatov z avtocisternami v cestnem prometu pri svojih zaposlenih delavcih. Tožena stranka se je sklicevala na povišanje deležev prevozov s tremi zunanjimi izvajalci in sicer z Avtoprevozništvom E.E. s.p., Avtoprevozništvo D.D. s.p. ter z družbo F. d.o.o. iz P.. K dosedanjim sklenjenim dogovorom o poslovnem poslovanju in sicer z E.E. in D.D. po pogodbah o poslovnem sodelovanju z dne 7 . 12. 2012 (B19, B20), je sklenila tudi anekse, iz katerih izhaja dogovor, da se zaradi organizacijskih sprememb s strani zunanjih izvajalcev bodisi zagotavlja večje število opravljenih prevozov (z Avtoprevozništvom D.D.) ali pa se zagotavlja večje število vozil za opravljanje prevozov (z Avtoprevozništvom E.E.). Aneksa sta bila sklenjena s 1. 6. 2014. Z družbo F. d.o.o. pa je imela tožena stranka sklenjen dogovor o poslovno tehničnem sodelovanju z dne 6. 6. 2014 (B5), iz katerega tudi izhaja, da bo zaradi organizacijsko tehničnih sprememb na strani tožene stranke družba F. zagotavljala v času veljavnosti tega dogovora večje število vozil za prevoze med Slovenijo in Madžarsko. Trajanje poslovnega sodelovanja je bilo omejeno na čas od 10. 6. do 30. 10. 2014. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dejansko izkazana povečana realizacija ter povečano število prevozov z navedenimi zunanjimi izvajalci. Iz listin, ki jih je predložila tožena stranka (realizacija za junij 2014 in julij 2014, kot tudi za obdobje od septembra 2014 do oktobra 2014), izhaja trend poviševanja realizacije, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo izpoved prič E.E. in D.D.. Svojo ugotovitev je oprlo tudi na logično in prepričljivo izpoved priče G.G., zakonite zastopnice družbe F. d.o.o., ki je potrdila, da se je od junija 2014 do oktobra 2014 povečal obseg prevozov njihove družbe za toženo stranko in sicer 2,7 krat, iz 39 prevozov v prvih petih mesecih leta 2014 na 107 prevozov v obdobju junij 2014 do oktobra 2014. Razlog za to je bil po izpovedi priče v ekonomičnosti in rentabilnosti, saj se tožena stranka nahaja na zahodu Slovenije, družba F. d.o.o. pa na vzhodu, na obmejnem območju z Madžarsko, njeni vozniki pa odlično govorijo oba jezika. V zvezi s številom prevozov, ki jih je družba F. d.o.o. opravila za toženo stranko v letu 2013 v primerjavi z letom 2014 pa je priča G.G. povedala, da je za toženo stranko od junija 2013 do vključno decembra 2013 opravila le 21 prevozov. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega sklepalo, da je izkazan trend povišanja v letu 2014 ter tudi, da je izkazan trend povišanja sodelovanja v primerjavi z letom 2013. Pri svoji ugotovitvi, da je prišlo do bistvenega povečanja prevozov z zunanjimi izvajalci, pa je sodišče prve stopnje sledilo tudi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke M.M., da so spomladi 2014 predstavniki nadzornega sveta zahtevali povečanje ekonomičnosti oz. večjo dobičkonosnost pri toženi stranki in da je bila odpoved tožniku in ostalima dvema delavcema posledica njegove odločitve, da delež prevozov prevoznika povečajo. Sodišče prve stopnje je logično pojasnilo, da sta sicer E.E. in D.D. družbenika tožene stranke, kar pa na njuno verodostojnost ni vplivalo, saj je bistveno to, da je izkazano povečano sodelovanje s podprevozniki. Glede priče G.G. pa je sodišče prve stopnje posebej izpostavilo, da je njena izpoved prepričljiva, ker ne pozna niti zakonitega zastopnika tožene stranke niti tožnika. Sodišče prve stopnje je torej njeno izpoved sprejelo kot izpoved povsem objektivne priče. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost navedenih prič, še posebej pa bistveno povečanje sodelovanja z družbo F. d.o.o. že samo po sebi dokazuje bistven trend povečanja prevozov z zunanjimi prevozniki. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila izpoved priče G.G. „naučena“ oziroma preveč podrobna, saj je priča pojasnila, da je iz vabila na zaslišanje sklepala, kaj je vsebina spora ter pripravila statistične podatke. Tudi če sta avtoprevoznika E.E. in D.D. že pred tem sodelovala s toženo stranko, pa je tudi pri njima izkazan trend povečanja prevozov. Ni odločilno, da sta oba sklenjena aneksa splošna. Aneksa predstavljata pravno podlago za povečanje prevozov, do povečanja je dejansko prišlo, zato je poslovni razlog v celoti dokazan. Posledično so bili torej neutemeljeni dokazni predlogi tožnika, kot so navedeni zgoraj, s katerimi je tožnik poizkušal dokazati, da je do nihanj v številu prevozov prihajalo že v preteklosti.

13. Glede očitka tožnika, da ni prišlo do zmanjšanja števila zaposlenih pri toženi stranki oziroma da je tožena stranka na delovnih mestih tožnikov zaposlila nove delavce, je sodišče prve stopnje po natančno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je v pravno relevantnem obdobju, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, prenehalo pri toženi stranki delovno razmerje (na različnih pravnih podlagah) naslednjim voznikom in sicer R.R. in S.S. dne 3. 7. 2014 (prezaposlitev obeh k E.E. s.p.), Š.Š. dne 18. 7. 2014, tožniku in T.T. dne 21. 7. 2014, C.C. dne 23. 7. 2014, U.U. 30. 7. 2014, V.V. dne 18. 9. 2014, Z.Z. dne 6. 10. 2014 in Ž.Ž. dne 21. 10. 2014. Tožena stranka je R.R. in S.S. prezaposlila k zunanjem izvajalcu E.E., ki pa sta bila nato 19. 8. 2014 zopet prezaposlena k toženi stranki in štejeta med štiri na novo polno zaposlene delavce pri toženi stranki. V obdobju do oktobra 2014 je namreč tožena stranka zaposlila še delavca I.I., dne 1. 8. 2014 iz razloga povečanega obsega dela za obdobje od 1. 8. 2014 do 31. 1. 2015 ter delavca J.J. s pogodbo dne 1. 9. 2014, za določen čas od 1. 9. 2014 do 30. 11. 2014. V obdobju od julija 2014 do oktobra 2014 je torej delovno razmerje prenehalo desetim zaposlenim, tožena stranka je na novo zaposlila štiri delavce za polni delovni čas, od tega sta R.R. in S.S. bila nazaj zaposlena pri toženi stranki, po tem, ko jima je prenehala pogodba pri E.E., ter dva sodelavca za 8 ur tedensko, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisa ZPIZ z dne 24. 10. 2014. Ker je v juliju 2014 pogodba o zaposlitvi prenehala sedmim delavcem, le I.I. pa je bil zaposlen s 1. 8. 2014, torej že po poteku odpovednega roka tožniku, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri toženi stranki v pravno relevantnem obdobju, torej v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni šlo za zaposlovanje novih delavcev na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen tožnik. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo navedbe tožnika, da je tožena stranka na njegovo delovno mesto ter na delovno mesto B.B. in C.C. zaposlila nove voznike, ki imajo prav tako kot odpuščeni delavci bivališče na območju severovzhodne Slovenije, oziroma je posledično zavrnilo tožnikov dokazni predlog s poizvedbo ZPIZ o tem, na kakšni podlagi je delavcem v obravnavanem obdobju prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

14. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno v smislu določbe 6. člena ZDR-1, ko je prav tožniku ter njegovemu bratu B.B. ter C.C. odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pomanjkanje zaupanja, ki je posledica po izpovedi zakonitega zastopnika nerazumnih mankov goriva ter prejetih namigov od strani družbe Č., da naftne derivate odtujuje tožnik ter B.B. in C.C., pomeni okoliščine, na podlagi katerih tožena stranka lahko tem trem delavcem zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker šteje, da je z delom drugih delavcev bolj zadovoljna oziroma, da ostali delavci svoje delo opravljajo kvalitetnejše. Nelojalnost delavca delodajalcu, slab odnos do dela, nepripadnost in nezvestoba delodajalcu, so tudi po stališču pritožbenega sodišča take okoliščine, ki ne pomenijo diskriminacije pri izbiri tistih delavcev, glede katerih se delodajalec odloči, da jim redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker diskriminacije ni bilo, je odpoved tudi iz tega razloga zakonita.

15. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku glede na trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki pripadal daljši odpovedni rok, ter da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je v tem delu tudi razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma določilo daljši odpovedni rok, je zmotno stališče pritožbe, da bi moralo v primeru ugotovitve, da je bil odpovedni rok nezakonito določen, izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v celoti razveljaviti. Za takšno zavzemanje ni pravne podlage, saj sicer, kot je bilo ugotovljeno, obstaja odpovedni razlog, torej je lahko predmet odločitve oziroma delne ugoditve tudi samo sprememba odpovedi v delu, ki določa datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi in zaradi tega ni nezakonita celotna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V tem delu je torej pritožba tožnika neutemeljena.

16. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da ni podana odškodninska odgovornost tožnika do tožene stranke v višini 1.000,00 EUR, kar tožena stranka uveljavlja v pobot tožnikovi terjatvi iz naslova neutemeljeno odtegnjenih zneskov plače in sicer glavnice v višini 1.050,00 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 550,00 EUR od 18. 10. 2012 dalje do plačila ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 500,00 EUR od 18. 11. 2012 dalje do plačila (kar kapitalizirano na dan odločanja sodišča znaša 1.263,04 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake civilnega odškodninskega delikta, torej da je ravnal protipravno, v nasprotju s pisnimi navodili, ki jih je tožena stranka izdala delavcem - Navodilo voznikom avtocistern podjetja X. d.o.o. (B18), ter da je zaradi njegovega ravnanja nastala toženi stranki škoda v višini zneska penalov, ki jih je tožena stranka dne 2. 11. 2012 v višini 1.000,00 EUR (B38) plačala L.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v zvezi s plačilom penalov tožena stranka tožniku očitala neupoštevanje Navodil voznikom avtocistern podjetja X. d.o.o. (B18), saj dne 25. 7. 2012 ni upošteval delovnih obveznosti glede nameščanja in kontrole plomb na vozilu. Kontrolor L. je namreč ugotovil, da manjka plastična plomba na dajalcu impulzov oziroma da je tožnik nepravilno namestil plombo na cevi za prosti pad. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik zavedal, da morata biti na dajalcu impulzov tako svinčena kot plastična plomba, ter da tožnik ni uspel pojasniti, zakaj ni bilo plastične plombe. Prav tako ni zatrjeval, da je dne 25. 7. 2012 pregledal plombo na dajalcu impulzov. Tožnik bi torej moral pregledati vozilo ter preveriti, ali sta obe plombi a dajalcu impulzov ustrezno nameščeni. V zvezi s plombo za prosti pad pa je sodišče prve stopnje sledilo prepričljivi izpovedbi kontrolorja Y.Y., da je bila nepravilnost plombe na iztoku za prosti pad v tem, da je bila plomba na navedeni cevi nameščena tako, da je bilo možno iztočno cev odpreti, ne da bi se pri tem poškodovala plomba. Vozniki tožene stranke so bili po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pooblaščeni za to, da pri raztočenju biodiesla strejo plombo na cevi za prosti pad, in plombo, ki je bila po ugotovitvah kontrolorja dne 25. 7. 2012 preohlapno nameščena, namestijo na novo. Tožnik je sam potrdil, da je navedeno plombo namestil sam, potem ko je raztočil biodiesel po po opravljeni vožnji z A. v B.. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožniku, da ga ni nihče naučil, kako se pravilno namešča plomba, saj je na podlagi logične in prepričljive izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je namestitev plombe zelo enostavna ter da je bistvo obveznosti voznika v tem, da se plombo namesti tako, da je ni mogoče odstraniti. Jeklena žica oziroma plomba bi se morala poškodovati pri poizkusu odpiranja cevi za prosti pad. Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnik znal namestiti plombo tako, da bi služila svojemu namenu, pri toženi stranki je delal že več kot 10 mesecev, ob zaposlitvi pa so vozniki na programu uvajanja in imajo svojega mentorja, ki jih nauči delati po protokolu. Opustitev pregleda vozila, zaradi česa tožnik ni opazil manjkajoče plombe na dajalcu impulzov, in takšna namestitev plombe na cevi za prosti pad, ki je omogočala odprtje te cevi, ne da bi se plomba poškodovala, tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavljajo hudo malomarnost, saj gre za grobo neupoštevanje navodil tožene stranke. Citirano Navodilo voznikom avtocistern podjetja X. d.o.o. določa, da zajema določila, ki niso zajeta v ostalih priročnikih in navodilih, s katerimi razpolagajo vozniki pri opravljanju vsakodnevnega dela. Sestavni del navodila so tudi navodila za prevoz blaga, sklenjena med L. ter X. d.o.o. ter navodilo za prevzem tekočih goriv na bencinskih servisih L.. Navodilo določa tudi maksimalni znesek pogodbenih kazni za pričetek vožnje z vozilom brez vseh ustreznih plomb oz. neobvestitev disponenta o poškodovanih ali odstranjenih plombah v višini 750,00 EUR za vsak ugotovljeni primer. Iz uvoda k tem navodilom izhaja, da so napisana z namenom zagotavljanja pogodbenih zavez, ki jih ima X. d.o.o., do podjetja L.. Ni odločilno, da je bil Dodatek 1 k navodilom za prevoz blaga sklenjen 18. 10. 2012 (L. je dodatek podpisal dne 27. 8. 2012, tožena stranka pa 18. 10. 2012), torej po 25. 7. 2012, ko se tožniku očitajo nepravilnosti, zaradi katerih je tožena stranka družbi L. plačala pogodbene penale (B38), saj je bil tožnik seznanjen s tem, da lahko zaradi nepravilnosti pri prevozu tožena stranka plača pogodbene penale (B17) ter da je Navodilo določalo celo višji znesek penala (750,00 EUR). Ker iz Navodila voznikom avtocistern podjetja X. d.o.o. izhaja, da so napisana z namenom zagotavljanja pogodbenih zavez, ki jih ima X. d.o.o., do podjetja L., o čemer je bil tožnik seznanjen, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik odškodninsko odgovarja toženi stranki zaradi svojega ravnanja dne 25. 7. 2012. S tem v zvezi tožnik neupravičeno zavrača krivdo za ugotovljene nepravilnosti, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za pomanjkljivosti, ki bi jih tožnik moral opaziti ter ustrezno reagirati, preden je obravnavanega dne pričel z vožnjo. Res je sicer, da gre v razmerju med toženo stranko in L. za pogodbene penale, vendar pa s stališča tožene stranke plačilo penalov pomeni škodo oziroma zmanjšanje premoženja, ki jo lahko od delavca, torej od tožnika, uveljavlja v skladu z določbo prvega odstavka 177. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti, povrniti delodajalcu.

17. Zmotno je tudi stališče tožnika, da sodišče tega zneska ne bi smelo pobotati s tožnikovo terjatvijo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni podal soglasja v smislu določbe drugega odstavka 136. člena ZDR-1, po katerem delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Zato je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika iz naslova neupravičene obstoji tožnikova terjatev iz naslova neupravičen odtegnjenih zneskov plače v znesku 1.263,04 EUR, kar pa ne pomeni, da v takšnem primeru ne sme tožena stranka kot delodajalec svoje terjatve uveljavljati v pobot v sodnem postopku.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).

21. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1.odst. 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).