Jedro

Tožnik se v pritožbi sicer pravilno sklicuje na pritožbeni razlog po 2. alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, vendar ga v konkretizaciji neprimerno in neutemeljeno povezuje z razlogi, ki pomenijo nasprotovanje odločitvi sodišča v stvari sami in ne le odločitvi o nedopuščeni reviziji. Predpostavka za obstoj pritožbenega razloga zoper sklep o nedopuščeni reviziji je, da glede bistvene pravne problematike za odločitev že obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča ali da obstaja praksa sodišč druge stopnje, ki pa ni enotna - in v takšnem primeru Vrhovno sodišče še ni odločalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr. št. Pd 214/2005-20 z dne 23.10.2006, zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval priznanje njegove zaposlitve pri Evropskem parlamentu kot zaposlitve pri državnem organu Republike Slovenije v smislu štipendijskega razmerja med strankama, razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.11.2004 in 13.4.2005 ter povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa le razveljavitev navedenih sklepov in povrnitev stroškov postopka. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zaključilo je, da izpodbijana sklepa ne predstavljata sklepov delodajalca, s katerimi bi bilo odločeno o pravici in obveznosti delavca s kakršnimikoli posledicami. Sklep Komisije za kadrovske in administrativne zadeve Vlade Republike Slovenije z dne 29.11.2004, ki je postal dokončen s sklepom z dne 13.4.2005, in po katerem je tožnik dolžan vrniti zneske kadrovskih štipendij, ni postal izvršljiv.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dodatno pa tudi, da se revizija ne dopusti. Zahtevek za priznanje zaposlitve pri Evropskem parlamentu kot zaposlitve pri državnem organu Republike Slovenije v smislu štipendijskega razmerja je zahtevek za ugotovitev dejstev in ne pravic oziroma pravnega razmerja v skladu s 181. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Zato niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo. Na podlagi te določbe ZPP oziroma, ker nekega drugega posebnega predpisa ni, tožnik tudi nima sodnega varstva v zvezi z odločitvijo, da je dolžan vrniti zneske štipendije. Pri odločitvi o tem, da revizije ne dopusti, se je pritožbeno sodišče sklicevalo na določbe 384. in 367. člena ZPP ter 32. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji se pritožuje tožnik. V uvodu pritožbe se sklicuje na to, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev oziroma, da v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po krajšem opisu dogodkov navaja, da v tem "primeru izstopata dva nova elementa, ki do sedaj v sodni praksi še nista nastopila, tako da ni bilo mogoče oblikovati ne enotnega stališča višjih sodišč, kakor tudi še ni bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča." Takšna elementa sta: "presoja stališča pritožbenega stališča z vidika pravice do učinkovitega pravnega sredstva kot ustavno pravno kategorijo in kategorijo Evropske konvencije o človekovih pravicah ter potreba po upoštevanju specifičnih zahtev prava Evropske skupnosti tako v vsebinskem kot postopkovnem pogledu." V zvezi s prvim elementom med drugim navaja, da je odločitev pritožbenega sodišča potrebno presoditi z vidika pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Nedopustitev tožbe pomeni odrekanje ustavno zagotovljenega pravnega sredstva (iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah). Nedopustno je, da dve veji oblasti razlagata določbe o pravnem varstvu diametralno nasprotno in v škodo posameznika. Obrazložitev sodbe ne zadošča zahtevam Ustavnega sodišča RS. Opozarja na nesprejemljivost stališča, da nima možnosti aktivnega ukrepanja zoper odločitev upravnega organa v zvezi z njegovim štipendijskim razmerjem. V zvezi z neupoštevanjem evropskega prava gre za zadevo, ki vključuje evropsko pravo v smislu tolmačenja razdelitve pristojnosti med Evropsko unijo in Republiko Slovenijo. V zadevah, ki vključujejo uporabo evropskega prava, je potrebno zagotoviti ustrezna pravna sredstva, celo v primeru, če nacionalni pravni sistem takšnih sredstev ne bi predvideval. Pritožba je bila v skladu z določbo 366. člena ZPP (ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-55/04-10, Up 90/04-15 z dne 6.4.2006), vročena toženi stranki v odgovor. Tožena stranka odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

ZDSS-1 v 1. do 4. točki 31. člena določa, kdaj je revizija dovoljena, v 5. točki istega člena pa omogoča revizijo, če je dopusti sodišče. Razlogi za dopustitev revizije so navedeni v prvem odstavku 32. člena ZDSS-1, in sicer če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena.

Glede na navedeni zakonski okvir je prisoja pritožbe omejena le na presojo zakonitosti sklepa o nedopuščeni reviziji. Ta presoja nikakor ne pomeni vsebinske presoje pravilnosti in zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje. Zato se Vrhovno sodišče ob pritožbi zoper sklep o nedopuščeni reviziji ne opredeljuje in ne more opredeliti do same odločitve sodišča oziroma ne more presojati razlogov odločitve sodišča druge stopnje - v tej zadevi odločitve o zavrženju tožbe - pa čeprav odločitev sodišča druge stopnje morda ne bi bila pravilna. Glede na to ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki dejansko pomenijo kritiko odločitve sodišča druge stopnje o sami stvari in se ne nanašajo na razloge odločitve pritožbenega sodišča, da ne dopusti revizije.

Tožnik se v pritožbi sicer pravilno sklicuje na pritožbeni razlog po 2. alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, vendar ga v nadaljevanju in v konkretizaciji neprimerno in neutemeljeno povezuje z razlogi, ki pomenijo nasprotovanje odločitvi sodišča v stvari sami in ne le odločitvi o nedopuščeni reviziji.

Pritožnik celo že sam smiselno zanika obstoj pritožbenega razloga po 2. alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS, saj navaja, da v dosedanji sodni praksi še nista nastopila dva nova elementa (ki ju v nadaljevanju pojasnjuje), tako kot v tej zadevi, in da še ni bilo mogoče oblikovati stališča sodišč druge stopnje in odločitve Vrhovnega sodišča o pravni problematiki, ki jo šteje za odločilno. Predpostavka za obstoj pritožbenega razloga zoper sklep o nedopuščeni reviziji je namreč, da glede bistvene pravne problematike za odločitev že obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča ali da obstaja praksa sodišč druge stopnje, ki pa ni enotna - in v takšnem primeru Vrhovno sodišče še ni odločalo.

Vrhovno sodišče je sicer že v večjem številu sklepov (npr. opr. št. VIII Pri 17/2006 z dne 20.6.2006, VIII Pri 23/2006 z dne 24.10.2006, VIII Pri 87/2002 z dne 11.9.2007, itd.) zavzelo stališče, da mora pritožnik navesti oziroma se sklicevati na konkretno odločbo Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, s katerim dokazuje svoje trditve o odstopu od sodne prakse oziroma o neenotni sodni praksi. Presoja pritožbenega razloga je omejena na te odločbe, zaradi česar splošnih ali nedokazanih trditev o neenotni sodni praksi ni mogoče upoštevati.

Tožnik se v pritožbi na takšne odločbe ne sklicuje oziroma sam celo priznava, da sodne prakse Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje ni. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.