Jedro

Tožnik lahko zahteva odškodnino zaradi nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja, s katerim ni mogel računati, četudi se je s poravnavo, na podlagi katere je prejel odškodnino za škodo, ki jo je utrpel neposredno ob poškodbi pri delu, odrekel pravici do nadaljnje odškodnine.

Pri tožniku je zaradi poškodbe pri delu prišlo do manifestacije degenerativnih sprememb v rami, tako da je celoten obseg škode v zvezi s tem v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri tem ni bistveno, ali bi do vseh posledic, vključno z invalidnostjo, prišlo tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo, ampak je bistveno le, da je škodni dogodek sprožil vse tožnikove kasnejše težave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v višini 36.044,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2008 dalje do plačila ter mu povrniti povzročene pravdne stroške, vse v 15 dneh in pod izvršbo. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 1.291,17 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 180,22 EUR, vse v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo mnenje izvedenca medicinske stroke I.O. dr. med., ki je cenzor Z.M., pri čemer je zavrnilno sodbo uprlo tudi na to mnenje, kar pa sodišče ne bi smelo storiti. Cenzor je bil sicer upravičen sodelovati v predsodnem postopku, nikakor pa ni to izvedenec, ki bi ga angažiralo sodišče in bi bil dolžan svoje delo opraviti po pravilu znanosti in stroke. Celotno zdravljenje tožnika po poškodbi na delovnem mestu je obravnaval izvedenec A.D. dr. med., pri čemer pa je sodišče mnenje povzelo v nasprotju z vsebino in celovitimi odgovori izvedenca na vprašanje sodišča, pri tem pa ni mogoče preizkusiti, zakaj je sodišče tako ravnalo in o tem sodba nima razlogov. Izvedenec je pojasnil, da je nezgoda na delovnem mestu z dne 11. 3. 2006 povzročila poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in je bila sprožilni element za vsa zdravljenja in neugodnosti ter je pustila trajne posledice po poškodbi. Izvedenec pa ni razmejil vpliva bolezenskih sprememb na bolečine, neugodnosti in invalidnosti tožnika in tudi ni procentualno opredelil splošnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti pri tožniku, ki so posledica poškodbe, ker je to prepustil sodišču. Tožnik je opozoril sodišče, naj zahteva dopolnitev izvedeniškega mnenja, v kolikor ga sodišče ne razume tako kot ga razume tožnik, pa sodišče temu predlogu ni sledilo. Sodišče je naredilo zaključke, ki so v nasprotju z mnenjem izvedenca, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Vse od leta 1998, ko je v kartoteki zapisano le, da tožnika boli leva rama in da je bolniški stalež trajal od 9. 6. 1998 do 15. 6. 1998, pa do obravnavane poškodbe, glede morebitnih težav in zdravljenja leve rame ni nobenih zapisov več. Po poškodbi pa se zapisi kar vrstijo. Invalidska komisija ZPIZ je v svojem mnenju izrecno zapisala, da je tožnik invalid III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 11. 3. 2006. Iz rentgenološke dokumentacije je razvidno, da je bila tožnikova leva rama rentgensko slikana po obravnavani nezgodi, prej pa nikoli. Izvedenčev odgovor na drugo vprašanje, če so vse posledice, to je kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja tožnika, itd., v posredni ali neposredni vzročni zvezi s poškodbo je nejasen oz. protisloven. Po eni strani izvedenec jasno pove, da je bila poškodba na delu sprožilni element za vse težave nato pa, da bi do teh prišlo tudi v primeru, če nesreče ne bi bilo. Glede tega vprašanja bi sodišče moralo od izvedenca zahtevati dopolnitev mnenja in razčistiti, kdaj bi prišlo pri tožniku do poslabšanja, kakšno bi bilo to poslabšanje in če bi sploh prišlo, če tega sprožilnega elementa ne bi bilo. Ob pravilnem razumevanju izvedeniškega mnenja je napačen zaključek sodišča, da je bilo vse zdravljenje po podpisu poravnave z dne 12. 10. 2006 posledica izključno degenerativnih sprememb. Sicer pa je tudi poravnava veljavna le glede tistih okoliščin, ki so strankam poravnave znane in ne tistih, ki jih nobena od strank ne more niti predvideti niti zanje vedeti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka preuranjena.

Kot izhaja iz dokaznega postopka je do nezgode prišlo dne 11. 3. 2006 ob 12.30 uri, ko si je tožnik pri nakladanju jeklenih profilov poškodoval levo ramo v ramenskem predelu. Tožnik je v posledici navedene nezgode naslednji dan zdravniško pomoč poiskal pri dežurnem zdravniku, ki je postavil diagnozo „distensio omae sin.“ Oškodovancu je bila nameščena mitela, svetovano mu je bilo konzervativno zdravljenje z mirovanjem in hlajenjem bolečih delov z ledenimi obkladki. Ker so bolečine vztrajale, se je tožnik vračal na kontrole k travmatologu, ki ga je napotil še na UZ preiskavo ramena, s katero je bila ugotovljena ruptura rotatorne manšete. Tožnik je opravil dvotedensko fizikalno terapijo, stanje se je nekoliko izboljšalo, tako da je osebna zdravnica 24. 4. 2006 zaključila ambulantno zdravljenje poškodbe. V posledici navedene poškodbe je tožnik na drugotoženo stranko dne 23. 5. 2006 naslovil odškodninski zahtevek. Cenzor zavarovalnice I.O., dr. med. je podal strokovno medicinsko mnenje. Na podlagi tega mnenja je bila dne 12. 10. 2006 med drugotoženo stranko in tožnikom ter njegovim takratnim pooblaščencem podpisana izvensodna poravnava za skupni enkratni znesek 630.000,00 SIT (2.628,94 EUR). V poravnavi je zapisano, da je s plačilom te odškodnine popolnoma poravnana vsa materialna in imaterialna škoda, nastala v nesreči dne 11. 3. 2006. Tožniku v navedenem sporu ponovno vtožuje odškodnino in sicer za škodo zaradi nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja oz. posledic poškodbe, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti. Tožniku se je namreč zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je postal invalid III. kategorije. Navedeno izhaja iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13. 2. 2008 (priloga A6), s katero ga je zavod, na podlagi izvedeniškega mnenja invalidske komisije z dne 23. 1. 2008 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 11. 3. 2006. Tožnik v posledici tako obsežnega poslabšanja zdravstvenega stanja, na katero ni mogel računati, zahteva odškodnino za nematerialno škodo od toženih strank in sicer iz naslova telesnih bolečin 9.597,00 EUR, iz naslova strahu 1.410,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 25.037,00 EUR, skupaj 36.044,00 EUR. Tožnik je zatrjeval, da je za navedeno škodo podana tako objektivna kot krivdna odgovornost prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je angažiralo izvedenca medicinske stroke prim. mag. A.D., dr. med.. Na podlagi tega mnenja je zaključilo, da je bila s poravnavo tožniku plačana odškodnina, ki izvira iz naslova nesreče pri delu z dne 11. 3. 2006, saj kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja in bolezensko stanje ni v vzročni zvezi z nesrečo, temveč gre za degenerativne okvare in bolezensko stanje, zato ni pravne podlage, da bi mu sodišče prisodilo zahtevano odškodnino.

Na podlagi 1. odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42-2006/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Sodna praksa stoji na stališču, da sklenjena poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka iz posledic, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel računati. Oškodovanec lahko zahteva odškodnino za škodo zaradi nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja, ne glede na to, da se je s poravnavo odrekel pravici zahtevati nadaljnjo odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi z dne 18. 6. 2009 (opr. št. II Ips 1198/2008) obravnavalo primer, kjer je, prav tako kakor v obravnavani zadevi, škodni dogodek povzročil manifestacijo disfunkcionalnosti tožničinega organizma. V navedeni zadevi je izvedenec medicinske stroke podal mnenje, da je 80 % tožničinih težav posledica staranja (degenerativnih sprememb) in 20 % posledica nezgode. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da takšne ugotovitve izvedenca ne utemeljujejo uporabe pravil o deljeni vzročnosti. Kot vzrok škode se namreč lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic ravnanja pri ugotavljanju vzročne zveze je upoštevna le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca.

Glede na citirano materialnopravno pojmovanje vzročne zveze Vrhovnega sodišča, sodišče prve stopnje, ob predpostavki, da je podana odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ni vezano na ugotovitve izvedeniškega mnenja glede tega ali je obseg škode v celoti (ali delno) posledica degenerativnih sprememb ali pa le posledica navedene poškodbe pri delu.

Tožnik je v posledici poškodbe pri delu z dne 11. 3. 2006 invalid III. kategorije. Navedeno jasno in nedvomno izhaja iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13. 2. 2008 (priloga A6), s katero je zavod tožnika, na podlagi izvedeniškega mnenja invalidske komisije z dne 23. 1. 2008 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti. Tudi izvedenec medicinske stroke prim. mag. Aleš Demšar dr. med., je v izvedeniškem mnenju ugotovil, da je bila obravnavana parcialna ruptura (natrganje) sprožilni moment za tožnikove težave, da so vse naštete posledice, ki se nanašajo na poškodbo leve rame, vključno s kasnejšim poslabšanjem zdravstvenega stanja leve rame s številnimi specialističnimi pregledi in zdravljenjem, sprva izključna posledica obravnavane poškodbe pri delu in so v direktni vzročni zvezi z obravnavano poškodbo (ob upoštevanju ob škodnem dogodku že prisotne degenerativne okvare RM leve rame).

Iz doslej izvedenega dokaznega postopka tako izhaja, da je šele škodni dogodek povzročil manifestacijo degenerativnih sprememb v tožnikovi rami, zato je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Ali bi do vseh posledic in poslabšanja zdravstvenega stanja, vključno z invalidnostjo, prišlo tudi, če škodnega dogodka ne bi bilo, glede na takšno materialnopravno izhodišče, niti ni pomembno. Pomembno je, da je do škodnega dogodka prišlo in da je ta sprožil vse kasnejše tožnikove težave.

Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem (za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te stvari oz. dejavnosti) ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker je izhajalo iz nepravilnega materialnopravnega izhodišča, ki se nanaša na vzročno zvezo med obsegom škode in škodnim dogodkom, zato dokaznega postopka v zvezi z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ter v zvezi z višino odškodninskega zahtevka ni izvajalo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more odpraviti omenjenih pomanjkljivosti v dopolnjenem dokaznem postopku in je tako odločilo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri ugotavljanja ostalih predpostavk, ki morajo biti podane za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka, po potrebi pa bo izvedlo tudi dokaze glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.

Zaradi razveljavitve sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).