Jedro

Iz tožbenih trditev jasno izhaja, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na podjemni pogodbi. Tožena stranka je torej imela vse možnosti, da bi se glede te trditvene podlage izrekla in predlagala ustrezne dokaze, čeprav je sama zatrjevala drugačno pogodbeno razmerje med strankama. V takšni procesni situaciji je sodišče tudi ni bilo med postopkom dolžno opozarjati, da s svojim ugovorom ne bo uspela, saj bi s tem lahko že prestopilo mejo svoje nepristranskosti. Zato tudi odločitev sodišča za toženo stranko ni mogla predstavljati presenečenja, saj je temeljila na dejstvih, ki jih je tožeča stranka navajala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 614,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 31.5.2013, v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 9.488,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2013 dalje in 36,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2013 dalje (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne 1.369,29 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. V pritožbi je navedla, da je sodišče kršilo določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj je odločilo brez vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in uspeha celotnega postopka. Zato je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Bistvena je šele ugotovitev, da je stara centrala uničena, in da se je ne da popraviti, šele za tem je bil mogoč dogovor o storitvi tožeče stranke. Izpolnitev istega naročila (glede popravila pri udaru strele okvarjene telefonske centrale) ni bila mogoča, novega naročila (zamenjavo uničene centrale) pa tožeča stranka tudi ni zatrjevala in ga sodišče tudi ni ugotovilo. Nasprotno pa je toženka zatrjevala, da je bil sklenjen dogovor o „posodi“ servisne centrale tožnika, kar sta zastopnica toženke in priča J. tudi potrdila. Ker so bile izjave strank in prič neskladne, bi sodišče moralo glede presoje, kaj sta se stranki dogovorili, upoštevati tudi druge izvedene dokaze in zatrjevana dejstva. Pritožnik se je nato spraševal, zakaj ni tožeča stranka, če je štela, da ji je tožena stranka naročila popravilo uničene centrale, štiri dni po izvršitvi tega dela toženki dala predračun in ne kar računa; zakaj bi tožnik izdal listino „okvirna ponudba“; ali je res logično in življenjsko, da bi tožeča stranka najprej dobavila toženki telefonsko centralo, potem pa bi jo bila pripravljena vzeti nazaj, če bi se toženka odločila nabaviti sistem telefonije v vrednosti 17.000,00 EUR; kaj bi v tem primeru storila z vgrajeno telefonsko centralo? Vse te okoliščine po mnenju pritožnika kažejo na to, da ni bilo dogovora o zamenjavi uničene centrale, ampak da zagotovi tožnik toženki za čas do odločitve o zamenjavi svojo centralo. Pritožnik se je nato vprašal, zakaj je tri mesece po opravljenem delu tožeča stranka zavarovalnici navedla, da „knjižnica funkcionira z našim servisnim strežnikom“; ali je skladno z običajno poslovno prakso, da ob vgradnji novih rezervnih delov stranki ne podpišeta primopredajnega zapisnika in podjemnik ne izroči nobenega garancijskega lista naročniku; ali dejstvo, da je toženka zamenjavo centrale pogojevala z izplačilom odškodnine, ne govori bolj v prid dejstvu, da si je prek „posode“ servisa centrale vzela čas za odločitev glede zamenjave uničene centrale do odločitve zavarovalnice? Tudi dejstvo, da je toženka tožnika pozvala na prevzem centrale, priča o tem, da je bila dogovorjena „posoda“ servisne centrale tožnika. Tožnik je navajal, da je toženka naročila, da izda račun za opravljene storitve, a se je v postopku izkazalo (e-pošta, z dne 13.3.2013), da je tožnik predlagal izdajo spornega računa, ni pa izkazano, da bi toženka s tem soglašala. Ne drži, da dogovora o »posodi« tožnikove servisne postaje ni potrdil noben zaslišan v postopku. To je potrdila priča J., katere izpoved je sodišče samo zato, ker se ni natančno spomnila, kdo je bil pri dogovoru prisoten, preveč kritično ocenilo. Če bi sodišče vsa navedena odločilna dejstva sploh ugotavljalo, bi ob skrbni presoji izvedenih dokazov moralo ugotoviti, da je izkazan dogovor o »posodi« servisne centrale, kot je tožena stranka ves čas pravde štela in zatrjevala, ne pa dogovor o popravilu oziroma zamenjavi uničene centrale z novo. Sodišče toženke tudi ni opozorilo v smislu 286.a člena ZPP, da šteje, da je bila dogovorjena podjemna pogodba, in je ni opozorilo, da naj v tem smislu dopolni svoje navedbe. Zato tožena stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka. Ne drži ugotovitev sodišča, da je med strankama nesporno, da je po popravilu (kar po mnenju pritožbe ni niti pravi izraz) centrala delovala. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da so delovali le namizni telefonski aparati, kar sta potrdila tudi zakonita zastopnika obeh strank in priča M.. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi toženka le pavšalno navedla, da mobilni telefoni niso delovali, saj je takšna trditev povsem konkretna. Iz izpovedi zastopnika tožnika in priče M. tudi izhaja, da je bil tožnik takoj prvi dan seznanjen, da mobilni telefoni ne delujejo, na kar ga je „nujno morala opozoriti prav toženka“. S tem je izpolnjen pogoj za odgovornost tožeče stranke za napako izvršenega dela (prvi odstavek 633. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Toženka v postopku ni zatrjevala, da je od tožeče stranke zahtevala odpravo te napake, vendar če bi bila s strani sodišča pravilno opozorjena, da sodišče šteje, da je bila sklenjena podjemna pogodba, bi toženka pojasnila tudi, da je nedelovanje prenosnih telefonov takoj grajala pri tožniku, ki napake ni odpravil. Poziv tožene stranke tožeči, da odklopi centralo in jo prevzame, je šteti kot odstop od pogodbe v smislu 638. oziroma tretjega odstavka 639. člena, zato tožnik ni upravičen do plačila svojega dela. Sodišče nikakor ni imelo podlage za ugoditev zahtevku po višini. Sodišče dogovora glede cene v sodbi tudi ni ugotovilo in sodba nima nobenih razlogov o tem, da je tožnik upravičen za svoje delo v takšni višini, kot izhaja iz računa. Zato se sodba tudi ne more preizkusiti (drugi odstavek 339. člena ZPP). Sodišče bi pri presoji ravnanj tožnika moralo upoštevati tudi, da je kršil načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, saj je izvršil zamenjavo centrale za znesek 9.488,15 EUR, ne da bi o tem „črhnil besedo“ toženki kot svoji stranki in je s tem zlorabil njeno zaupanje, ki se je na podlagi predhodnega pozitivnega sodelovanja med njima vzpostavilo. Tožnik, ki je zatrjeval, da je bila storitev opravljena po njegovem ceniku, ni dokazal, da je bila toženka z njim seznanjena, še manj pa, da je nanj pristala glede konkretne storitve. Ni pa za zanemarit tudi, da se je toženka za relativno visok znesek s storitvijo tožnika v letu 2013 telefonsko vrnila v 90. leta prejšnjega stoletja.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče s celovito dokazno oceno izvedenih dokazov odločilo o vseh za pravdo relevantnih dejstvih, ki sta jih stranki med postopkom zatrjevali, in je na tako ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, niti tistih, ki jih očita pritožba, kot tudi ne takšnih kršitev, na katere je dolžno po uradni dolžnosti paziti sodišče ob preizkusu pritožbe (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tako ne vzdrži očitek tožene stranke, da se sodba ne bi dala preizkusiti, ker nima nobenih razlogov glede višine vtoževanega računa, saj v zvezi s tem dejstvom tožena stranka med postopkom ni postavila nobenih trditev. Ker vse do vložitve obravnavane pritožbe ni ugovarjala, da bi bil račun sporen po višini, se do tega ugovora tudi nasprotna stranka ni mogla opredeliti. Zato takšnega ugovora, postavljenega prvič šele v pritožbi, tudi ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Tožena stranka v pretežnem delu pritožbe izpostavlja svoje zatrjevanje, da sta se pravdni stranki takoj po okvari telefonske centrale dogovorili, da tožeča stranka posodi centralo toženi stranki, dokler se ta ne bo odločila (tudi glede na rešitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici), kakšno telefonsko centralo bo kupila. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožena stranka tega dogovora ni izkazala. K temu pa pritožbeno sodišče dodaja še, da tožena stranka tega dogovora določno sploh ni zatrjevala. Razen vztrajanja, da je dogovor bil, in izpostavljanja vrste okoliščin, ki bi „življenjsko in logično“ kazale na sklenitev dogovora, ni navedla v zvezi s samim dogovorom ničesar. Tako ni navedla ničesar o tem, kdaj naj bi bil sklenjen, in katere osebe naj bi ga sklenile. Zato tožena stranka s pritožbenim sklicevanjem na izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke in priče J. (ki, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče med seboj tudi nista bili skladni) o tem, v kakšnih okoliščinah naj bi bil sklenjen, ne more uspeti, ker se z izvedbo dokazov ne more nadomestiti manjkajočih trditev pravdne stranke.

Tožena stranka poskuša ugotovitev sodišča, da sta stranki bili v podjemnem razmerju, izpodbiti z zatrjevanjem, da zaradi tega, ker se centrala (zaradi obsežnosti poškodb) ni dala popraviti, ni bila izpolnitev naročila več mogoča. Tudi to dejstvo prvič navaja šele v pritožbi (kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo) in je že zaradi tega nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Vendar pa je potrebno poudariti, da je za odločitev v predmetni pravdi pravno relevantno le, da je tožena stranka naročila popravilo (tega tožena stranka ni zanikala), da je tožeča stranka popravilo telefonske centrale ob vednosti tožene stranke nato opravila, in sicer tako, da je slednja zopet delovala (1), da je tožena stranka ne samo dovolila, da tožeča stranka opravi vse za ponovno vzpostavitev delovanja telefonske centrale, ampak je to telefonsko centralo nato uporabljala in torej s konkludentnim dejanjem potrdila izjavo svoje volje, da naj ji tožeča stranka popravi telefonsko centralo (18. člen OZ). Zato so ob pomanjkanju konkretnih trditev glede dogovora o posodbi (katero zatrjuje tožena stranka, a bi šlo lahko kvečjemu za zakup, saj toženka ni zatrjevala, da naj bi bil dogovor o izročitvi stvari neodplačen), pritožbene trditve oziroma spraševanja pritožnika, s katerimi niza indice, ki naj bi kazali na sklenitev dogovora, neutemeljena.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni opravilo materialnega procesnega vodstva med postopkom, in da tožene stranke ni opozorilo na njeno pravno stališče glede razmerja med pravdnima strankama. Iz tožbenih trditev jasno izhaja, da je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na podjemni pogodbi. Tožena stranka je torej imela vse možnosti, da bi se glede te trditvene podlage izrekla in predlagala ustrezne dokaze, čeprav je sama zatrjevala drugačno pogodbeno razmerje med strankama. V takšni procesni situaciji je sodišče tudi ni bilo med postopkom dolžno opozarjati, da s svojim ugovorom ne bo uspela, saj bi s tem lahko že prestopilo mejo svoje nepristranskosti. Zato tudi odločitev sodišča za toženo stranko ni mogla predstavljati presenečenja, saj je temeljila na dejstvih, ki jih je tožeča stranka navajala, in je bila skladna s tistim pravnim stališčem, ki ga je zagovarjala tudi tožeča stranka.

Čeprav bi bilo mogoče pritrditi pritožbi, da je med postopkom tožena stranka dovolj opisala napako, ki naj bi bila pri delu tožeče stranke narejena, to je da mobilni telefoni niso delovali, pa je pravno relevantno, ali je tožena stranka svoj jamčevalni zahtevek iz tega naslova pravilno uveljavljala v skladu s 633. členom in naslednjimi OZ. O tem, kdaj je napako ugotovila, kdaj je o njej obvestila tožečo stranko (2), kaj je od podjemnika zahtevala (637. člen in 639. člen OZ), ni navedla ničesar. Tudi v zvezi s tem vprašanjem se tožena stranka ne more sklicevati, da ni vedela, da bo sodišče štelo, da je bila med njima sklenjena podjemna pogodba.

Dejstvo, ali je ena izmed strank odstopila od pogodbe, ali ne, je pravno relevantno dejstvo, ki ga mora stranka določno zatrjevati in tudi navesti razloge za takšen ukrep, na primer ker je delo neuporabno (638. člen OZ), ali ker napaka navkljub opominu in dodatnemu roku ni bila odpravljena (tretji odstavek 639. člena OZ) (3). Vendar navedb v tej smeri tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala. Sodišče pa tudi ne more na odstop od pogodbe sklepati samo in to na podlagi poziva, ki ga je tožena stranka naslovila na tožečo stranko. Tudi v tem delu gre torej za nedopustne pritožbene novote iz prvega odstavka 337. člena ZPP, tako kot tudi v zatrjevanju, da je tožeča stranka delo (popravilo) opravila, ne da bi pred tem obvestila toženo stranko. V zvezi s tem tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih navedb, tako ni niti zatrjevala, da je bila med njima sicer takšna praksa, ali da je v tem konkretnem primeru zahtevala takšno postopanje.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo, da tožeči stranki povrne 614,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo izdatke za nagrado za postopek (odmerjeno po tarifni št. 3210), povečane za 22 % DDV (tarifna št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT). V primeru zamude s povrnitvijo stroškov, bo tožena stranka tožeči stranki dolgovala tudi zakonite zamudne obresti. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo izdatkov po tarifni št. 6002 ZOdvT, saj so ji bili že priznani v postopku na prvi stopnji.

op. št. 1: pri čemer bi bilo razlikovanje, ali je šlo za popravilo ali za novo centralo pomembno kvečjemu iz vidika cene za opravljeno delo.

op. št. 2: o tem sodišče ne more samo narediti sklepa glede na siceršnje navedbe stranke, kot to zatrjuje pritožba.

op. št. 3: Tudi v primeru odstopa od pogodbe ne bi sledila pravna posledica, da tožeča stranka ne bi bila v celoti upravičena do plačila, kot to zatrjuje pritožba, ampak bi tožena stranka lahko uveljavljala le znižanje plačila v smislu 640. člena OZ.