Jedro

Za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri je tožena stranka tožnici očitala, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, je bistveno, ali je imela tožnica utemeljen razlog za odklanjanje dela na terenu, češ da ji tožena stranka ni pravočasno izplačevala potnih stroškov, ki so ji pri tem delu nastali.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 11. 6. 2007 in da delovno razmerje med strankama na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak še traja (1. odstavek izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje od 27. 7. 2007 dalje, ji vpisati delovno dobo od 27. 7. 2007 dalje ter ji obračunati bruto nadomestilo plače v višini ... EUR mesečno ter ji od tega zneska obračunati in zanjo plačati prispevke za socialno zavarovanje, vse v roku osmih dni pod izvršbo (2. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 2.407,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ponovno, tako kot v razveljavljeni sodbi z dne 23. 5. 2008, zmotno in nepravilno štelo, da je mesečni plan tožene stranke neustrezen, ker naj bi bil v nasprotju z veljavno Kolektivno pogodbo za zavarovalstvo, ki določa, da mora normo ali podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov dosegati 90 % zaposlenih pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka dokazala, da je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi naklepnega ravnanja ali ravnanja iz velike malomarnosti v opazovalnem obdobju, ker ni opravljala dela na terenu in obiskovala strank in posledično s tem ni izpolnjevala mesečnega plana delovnih obveznosti v obdobju od 1. 1. 2007 dalje do pisnega opozorila z dne 30. 4. 2007, niti v opazovanem obdobju od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007. Tožnica je v navedenih obdobjih posredovala le eno ponudbo za sklenitev življenjskega zavarovanja namesto zahtevanih 34 ponudb iz mesečnih planov, kar je pomenilo ničelno izpolnjevanje delovnih obveznosti mesečnega plana. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedi prič A.A. in A.B., ki sta pojasnila, da tako delavci v PE ..., kot tudi tožnica, niso bili pripravljeni delati na terenu in obiskovati strank na domovih, dokler ne bodo izpolnjeni njihovi pogoji glede dela in plačila oziroma so se bolj ukvarjali s sindikalno dejavnostjo kot pa z delom, zaradi česar je posledično nepravilen zaključek sodišča, da je bil mesečni plan za delavce v PE ... za delavce neustrezen. Glede odločitve sodišča prve stopnje, ki je sledilo navedbam tožnice, ki je svoje nedelo in posledično neizpolnjevanje mesečne delovne obveznosti opravičevala in utemeljevala z neizpolnjevanjem obveznosti povračila iz naslova potnih stroškov s strani tožene stranke, pri čemer je pavšalno na podlagi izpovedi tožnice ocenilo, da navedeni stroški znašajo po 300,00 EUR mesečno, opozarja, da je tožnica pojasnila, da vse do dneva izdaje sodbe sploh ni izkoristila pravice do morebitnega sodnega uveljavljanja materialnega zahtevka skladno z ZDR. Morebitna neizpolnitev enega zahtevka za potne stroške po mnenju tožene stranke ne more biti razlog za neizpolnjevanje delovnih obveznosti s strani tožnice. Tožnica je šele 11. 5. 2007 podala zahtevo za povrnitev potnih stroškov, ko je že bila pisno opozorjena na neizpolnjevanje delovnih obveznosti, ni pa tega storila v začetku poslovnega leta, kot bi bilo to pričakovano glede na navedbe tožnice o njenih težavah pri delu. Sama je priznala, da v letu 2006 sploh ni uveljavljala povračila potnih stroškov oziroma jih ni prijavila redno, kljub pozivu tožene stranke, da jih je dolžna prijaviti do konca leta 2006 zaradi prehoda na EUR. Glede spornega pooblastila direktorja tožene stranke pooblaščencu odvetniku navaja, da v primeru takšnega danega pooblastila velja, da je tožena stranka za vodenje postopka odpovedi in za izdajo redne odpovedi pooblastila odvetnika v smislu določb ZPP. Od tedaj dalje so bila zato veljavna vsa pravdna dejanja, ki jih je opravil pooblaščenec za toženo stranko v zvezi z vodenjem postopka zoper tožnico, pri čemer je tožena stranka vsa opravljena dejanja tudi kasneje izrecno odobrila. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo, zadnjič je s sodbo opr. št. Pdp 1022/2009 z dne 22. 4. 2010 pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 217/2010 z dne 20. 2. 2012 reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prvem odstavku 83. člena določal, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. V petem odstavku 88. člena ZDR je bilo določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s tretjo alineo prvega odstavka 88. člena ZDR se kot krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopku ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnici, kljub njenemu opozarjanju, da ji je dolžna povrniti potne stroške, obveznosti ni izpolnila, zato tožena stranka od tožnice ni mogla pričakovati, da bo v svoje breme mesečno potrošila polovico plače za kritje stroškov zaradi izpolnjevanja delovne obveznosti. Zato je zaključilo, da je odpovedni razlog neutemeljen.

Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da se pooblastilo direktorja tožene stranke z dne 24. 5. 2007, izdano na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR, vsebinsko ne nanaša na odločanje o odpovedi oziroma na samo podajo odpovedi, temveč le na vodenje postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Določbo prvega odstavka 18. člena ZDR je mogoče razumeti tako, da pooblastilo odvetniku vsebinsko ustreza pooblastilu, ki ga ima glede podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi direktor tožene stranke, torej lahko tudi odvetnik poda delavcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa da bi bil upravičen izdati le pisno opozorilo in opraviti zagovor z delavcem. Glede na navedeno je v konkretni zadevi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala upravičena oseba, ki je za to bila pooblaščena, zato izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v opazovalnem obdobju od 4. 5. 2007 do 19. 5. 2007, na podlagi katerega ji je bila izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni dosegala predvidenih rezultatov dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da plan (mesečna delovna obveznost) po kriterijih Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo (Ur. l. RS št. 60/98) ni ustrezen in tako ne more biti osnova za odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja mesečne delovne obveznosti, ob predpostavki, da si zanjo delavec prizadeva s pričakovano skrbnostjo v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je zatrjevala, da tožnica svojega dela sploh ni opravljala in je torej opravila 0 % normativov oz. plana. Zato presoja o ustreznosti norme ni pravno relevantna. Takšna (torej pravno relevantna) bi bila, če bi se tožnica trudila dosegati normo, s tem da bi izpolnjevala dela in naloge po pogodbi o zaposlitvi, pa kljub trudu, ki se pričakuje od zavarovalnih zastopnikov in v primerjavi z delom, ki ga drugi opravijo, norme ne bi dosegala. V skladu z 2. členom pogodbe o zaposlitvi je tožnica dolžna opravljati delo na delovnem mestu zavarovalni zastopnik na sedežu tožene stranke in na terenu v območju dejavnosti delodajalca. V skladu s 13. členom pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavki zagotavljati delo, dogovorjeno s to pogodbo in vso potrebno delovno opremo, da lahko delavka nemoteno izpolnjuje svoje delovne obveznosti. Delodajalec bo delavki zagotovil v rokih določenih v tej pogodbi dogovorjeno plačilo za opravljeno delo in povračilo stroškov, ki jih ima v zvezi z delom (drugi odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Po drugem odstavku 41. člena ZDR mora delodajalec, če ni drugače dogovorjeno, delavcu zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti, in mu omogočiti prost dostop do poslovnih prostorov. Za zavarovalnega zastopnika, ki svoje delo v pretežni meri opravlja na terenu, je kritje potnih stroškov bistveno za opravljanje dela. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje le na podlagi izjave tožnice ocenilo, da potni stroški znašajo po 300,00 EUR mesečno in da ji tožena stranka za leto 2006 ni povrnila potnih stroškov. Pritožba navaja, da je tožnica za leto 2006 prepozno uveljavljala povrnitev potnih stroškov, kljub pozivu tožene stranke, da jih je dolžna prijaviti do konca leta 2006 zaradi prehoda na EUR. Sodišče prve stopnje se pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni ukvarjalo z za odločitev bistvenim vprašanjem, ali tožnica utemeljeno ni opravila dela na terenu, kar je imelo za posledico neizpolnitev plana, zato ker ni imela dovolj sredstev za potne stroške, ob dejstvu, da je prejemala le minimalno plačo. Sodišče prve stopnje ravnanja tožnice ni presojalo v smislu 3. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR, torej ali je tožnica s svojim ravnanjem kršila pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog), temveč je nedoseganje predvidenih delovnih rezultatov povezovalo z neustreznostjo normativa tožene stranke, ki ga ni dosegalo 90 % zaposlenih ter neplačilom potnih stroškov. Odločilnega pomena je vprašanje, ali tožnica utemeljeno ni opravila dela na terenu, kar je imelo za posledici neizpolnitev plana (kar ni sporno). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita, ker je štelo, da je mesečni plan tožene stranke neustrezen in ker tožena stranka tožnici ni izplačala potnih stroškov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku dopolniti dokazni postopek v cilju ugotavljanja dejstev, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče tekom obrazložitve, po potrebi pa bo izvedlo tudi druge dokaze.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).