Jedro

Upravno sodišče je v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa toženke, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnik ni navajal okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, niti ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajale nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru vrnitve Republiki Hrvaški. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov zaključilo, da ni nikakršnih ovir, ki bi preprečevale izročitev Republiki Hrvaški, ki bo kot odgovorna država obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5458/2023/12 (1221-15) z dne 19. 1. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom pa je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi se je Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Kot pravilne je potrdilo ugotovitve toženke, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je potrdila njegov ponovni sprejem. Ugotovilo je tudi, da niso podane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ter da tožnik ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajale nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru vrnitve Republiki Hrvaški v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper sodbo (I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja, da se mu ni odobrila mednarodna zaščita zaradi predaje Hrvaški in želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi. Nasprotuje stališču Upravnega sodišča iz 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, pri tem pa se sklicuje na navedbe, ki naj bi jih podal že v tožbi, konkretno glede sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji. Ob sklicevanju na sodno prakso Upravnega sodišča in Ustavnega sodišča, ki naj je Upravno sodišče ne bi upoštevalo, trdi, da je toženka napačno uporabila materialno pravo (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), in utemeljuje, da niso zgolj sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU). Trdi, da obstaja utemeljen razlog, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo in je treba zato njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati v Sloveniji. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, in podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nestrinjanju pritožnika s tem, da se mu zaradi predaje ni odobrila mednarodna zaščita, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da toženka pritožniku z izpodbijanim upravnim aktom ni zavrnila prošnje za mednarodno zaščito, temveč je na podlagi določb Uredbe Dublin III odločila le, da bo pritožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici in da zato ne bo obravnavala njegove prošnje.

7. V zvezi s sklicevanjem pritožnika na sodbo SEU v zadevi C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v navedeni sodbi SEU zapisalo, da je treba 4. člen Listine razlagati tako, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine. Vendar pa pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih osebnih okoliščin, še najmanj pa takih (denimo zdravstvenega stanja), zaradi katerih bi njegova predaja Republiki Hrvaški v skladu z Uredbo Dublin III zanj lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo, vendar pa te škode ne konkretizira.

8. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče glede pritožnikovih navedb, da zgolj sistemske pomanjkljivosti ne morejo biti pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja pri predaji prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, poudarja, da je navedena razlaga materialnega prava v splošnem pravilna, vendar pa navedeni pritožbeni ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Upravno sodišče namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na drugačno razlago Uredbe Dublin III, pač pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, glede tega imelo enako stališče, kot ga uveljavlja pritožnik v pritožbi. Upravno sodišče je namreč v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa toženke, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnik ni navajal okoliščin, ki bi utemeljevale obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, niti ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajale nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru vrnitve Republiki Hrvaški. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov zaključilo, da ni nikakršnih ovir, ki bi preprečevale izročitev Republiki Hrvaški, ki bo kot odgovorna država obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito.2 Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Pritožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami o siceršnji nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj ostajajo zgolj na splošni ravni, so nejasne in nekonkretizirane, poleg tega pa niti niso v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe in sklepa, zato tudi Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč, da kršitve te določbe ni zaznalo.

10. Enako Vrhovno sodišče ugotavlja v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti, sam pa jih tudi ne navaja. Stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča so bila presežena s sodbo SEU v zadevi C- 578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017, na katero se je skliceval pritožnik sam.3 Kot neutemeljeno se izkaže tudi sklicevanje na stališče glede uporabe Uredbe Dublin III v zvezi s Hrvaško, ki izhaja iz sodb Upravnega sodišča I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023. Slednja je bila namreč s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo, medtem ko za prvi dve citirani sodbi Upravnega sodišča ni odločitve o pravnih sredstvih, ki bi to stališče potrdila.

11. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

12. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

13. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Prim. 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. 3 SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe Ustavnega sodišča o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v svoji ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell’Interno, z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017.