Jedro

Pri upravičenosti delavca do plačila po dejanskem delu ni bistveno, ali je tožnik izpolnjeval vse formalne pogoje za zasedbo zahtevnejšega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, kot tudi ne, ali ima delodajalec sistemizirano to delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost. Bistveno je le, ali je tožnik opravljal dela tega zahtevnejšega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe in sklepa toženke (točka I izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku obračuna razliko med bruto zneski plače, ki bi mu pripadala ob uvrstitvi v 33. plačni razred, in bruto zneski plače, ki mu je bila obračunana za 28. plačni razred (v obdobju od 1. 9. 2017 do 31. 12. 2018) oziroma za 29. plačni razred (v obdobju od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2019) oziroma za 29. plačni razred, povečane za 20 % (v obdobju od 1. 3. 2019 do 31. 10. 2019) oziroma za 30. plačni razred, povečane za 20 % (v obdobju od 1. 11. 2019 do 29. 2. 2020) ter mu izplača pripadajoče neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik od toženke zahteval priznanje vseh pravic iz delovnega mesta sistemski administrator VII/2 za čas od 1. 9. 2017 do 29. 2. 2020 (točka III izreka), ter v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov (točka IV izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Meni, da je irelevantno, ali je tožnik opravljal delo višje vrednotene formacijske dolžnosti. Izpostavlja izpoved priče A. A., da je razlika med delovnimi nalogami nekoga, ki opravlja delo sistemskega administratorja VII/2 in VII/1 v zahtevanih delovnih izkušnjah in zahtevnosti nalog, ki se opravljajo na teh dveh formacijskih dolžnostih. Poudarja, da je pri postavitvi na določeno dolžnost treba upoštevati, ali izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta (dolžnosti) ali ne. Tožnik pogojev za zasedbo formacijske dolžnosti sistemski administrator VII/2 ni izpolnjeval, kar je ugotovil inšpekcijski nadzor, zato ga je bilo treba zaradi odprave te napake uvrstiti na formacijsko dolžnost sistemski administrator VII/1, za katero je pogoje izpolnjeval. Šele ob izpolnitvi pogoja delovnih izkušenj je lahko tožnik zasedel višje vrednoteno delovno mesto. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče B. B., za katero navaja, da tožnikovega dela ne pozna, saj niti ne ve, ali tožnik opravlja delo sistemskega administratorja VII/1 ali VII/2, niti nista s tožnikom skupaj v pisarni. Sodišču prve stopnje očita, da v razlogih svoje odločitve prihaja samo s seboj v nasprotje, saj zavrne tožnikov zahtevek po odpravi odločbe toženke, hkrati pa odloči, da je toženka dolžna tožniku plačati razliko v plači za formacijsko dolžnost, ki dejansko sploh ne obstaja. Navaja, da sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da je bil tožnik z izpodbijano odločbo pravilno uvrščen v izhodiščni 28. plačni razred, določen za formacijsko dolžnost, na katero je bil razporejen (plača je bila tožniku določena pravilno, zato je odločba o njeni določitvi pravilna), nato pa v nasprotju s tem navede, da trditve tožnika, da je dejansko opravljal višje vrednoteno delo, zaradi česar bi moral ohraniti vsaj 33. plačni razred, na ugotovitev sodišča ne vplivajo. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno prisodilo razliko v plači za delovno mesto, ki v tistem trenutku ni obstajalo (ni bilo sistemizirano) in za katerega tožnik ni izpolnjeval pogojev. Trdi, da odločba VSRS VIII Ips 19/2014, na katero se opira sodišče prve stopnje, ni primerljiva zadeva.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožniku, ki je bil pri toženki najprej zaposlen na formacijski dolžnosti „vojak“, je bila zaradi poškodbe pri delu v letu 2017 ponujena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za civilno osebo, na podlagi katere je bil razporejen na zanj ustanovljeno formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/2“ v Center C. V tem sporu tožnik vtožuje odpravo odločbe in sklepa toženke, s katerim je bil zavržen njegov ugovor zoper odločbo o določitvi plače - razporeditvi v 28. plačni razred, ki je bila izdana na podlagi akta o razporeditvi tožnika na drugo formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/1“. Do navedene (pre)razporeditve od 1. 9. 2017 dalje je prišlo v posledici dejstva, da je bilo v inšpekcijskem nadzoru ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za razporeditev na formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/2“, na katero je bil prvotno razporejen, saj ni imel potrebnih delovnih izkušenj po Uredbi o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; v nadaljevanju: Uredba).

7. V obravnavanem primeru določba 75. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), za katero se zavzema toženka, ni uporabljiva pravna podlaga, saj niti pogodba o zaposlitvi tožnika niti nezakonit akt o razporeditvi na formacijsko dolžnost nista bila delno razveljavljena, kot predvideva določba prvega odstavka omenjenega člena. Toženka je namreč izdala le nov akt o razporeditvi, s katerim je bil tožnik razporejen na drugo formacijsko dolžnost, na podlagi katere je v skladu z 20. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami) izdala izpodbijano odločbo o razporeditvi v plačni razred.

8. Predmet tega spora je tudi plačilo po dejanskem delu, tj. za razliko v plači med plačo za 28. plačni razred, ki pripada formacijski dolžnosti „sistemski administrator VII/1“ in jo je tožnik prejemal na podlagi izpodbijane odločbe, ter plačo za 33. plačni razred za višje vrednoteno formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/2“. Tožnik je v postopku trdil, da je pri toženki po razporeditvi na nižje vrednoteno formacijsko dolžnost opravljal ista dela in delovne naloge, kot jih je na ukinjeni višje vrednoteni formacijski dolžnosti.

9. Glede na to, da sta bila postavljena dva različna zahtevka, ki temeljita na različni pravni podlagi, je neutemeljen pritožbeni očitek o podanem nasprotju v tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na odpravo odločbe in sklepa toženke ter hkrati ugodilo zahtevku na plačilo razlike v plači za formacijsko dolžnost, ki ni bila sistemizirana. Izpodbijana sodba v obrazložitvi nima nasprotij in jo je mogoče preizkusiti. V 17. in 18. točki obrazložitve je razvidno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne glede na to, da je bila z izpodbijano odločbo tožniku plača pravilno določena, saj 28. plačni razred ustreza formacijski dolžnosti „sistemski administrator VII/1“, je v primeru, da je dejansko opravljal dela višje vrednotene formacijske dolžnosti, upravičen do plačila razlike v plači oziroma do plačila za dejansko opravljeno delo.

10. Iz navedb v pritožbi izhaja, da tožena stranka očitno zamenjuje institut dejanskega opravljanja dela višje vrednotenega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti z dejstvom izpolnjevanja formalnih pogojev za njeno zasedbo. Res je, da je lahko tožnik šele ob izpolnitvi pogoja delovnih izkušenj1 zasedel višje vrednoteno formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/2“, vendar to ne pomeni, da ni že pred tem dejansko opravljal dela in naloge višje vrednotene formacijske dolžnosti, na katero je bil nato ob izpolnitvi pogojev tudi formalno razporejen.

11. Če tožnik kljub razporeditvi na drugo (nižjo) formacijsko dolžnost dejansko opravlja dela višje vrednotene formacijske dolžnosti (kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje), mu mora toženka za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo, čeprav tožnik za to delo ni izpolnjeval pogoja delovnih izkušenj po ustrezni stopnji izobrazbe.2 Enako tožniku pripada plačilo za dejansko opravljeno delo, čeprav toženka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi to delo obsegala (v obravnavanem primeru je bila po prerazporeditvi tožnika višje vrednotena formacijska dolžnost ukinjena).3 V navedeni sodni praksi, na katero se je pravilno oprlo tudi sodišče prve stopnje, je tako izoblikovano stališče, da pri upravičenosti delavca do plačila po dejanskem delu ni bistveno, ali je tožnik izpolnjeval vse formalne pogoje za zasedbo zahtevnejšega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti, kot tudi ne, ali ima delodajalec sistemizirano to delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost. Bistveno je le, ali je tožnik opravljal dela tega zahtevnejšega delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti.

12. Ne drži pritožbeno navajanje, da odločba Vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014 ni primerljiva za ta spor, saj gre v obeh primerih za problem podlage vrednotenja tožnikovega dela, ko formacijska dolžnost pri delodajalcu formalno ni več obstajala, tožnik pa je dejansko še naprej opravljal naloge te formacijske dolžnosti, saj se njegovo delo po prerazporeditvi v vsebini ni spremenilo.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik kljub razporeditvi na formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/1“ ves čas v obdobju od 1. 9. 2017 do 29. 2. 2020 dejansko opravljal delo višje vrednotene formacijske dolžnosti „sistemski administrator VII/2“. Na pravilnost dokaznega zaključka ne vpliva dejstvo, na katerega se sklicuje toženka v pritožbi, da je priča A. A. izpovedal, da je v navedenih formacijskih dolžnostih razlika glede delovnih izkušenj in zahtevnosti nalog, saj iz celovite in prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov izhaja, da se tožnikovo delo na obeh formacijskih dolžnostih po vsebini ni razlikovalo. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni izpovedi priče B. B. z navajanjem, da tožnikovega dela ne pozna in niti ne ve, ali tožnik opravlja delo sistemskega administratorja VII/1 ali VII/2. Sodišče prve stopnje si ob zaslišanju ustvari neposredni vtis, ki ga primerja z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje ugotovitve, da je tožnik opravljal delo višje vrednotene formacijske dolžnosti „sistemski administrator VII/2“, ni oprlo zgolj na izpoved B. B., temveč je sledilo tudi izpovedma tožnika in njegovega nadrejenega A. A. Iz njihovih skladnih izpovedi izhaja, da je tožnik ves čas, tj. od takrat, ko je bil prvič nezakonito razporejen na višjo formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/2“ in kasneje, ko je bil razporejen na nižjo formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/1“, ter odkar je bil ob izpolnitvi pogojev ponovno razporejen na višje vrednoteno formacijsko dolžnost (1. 3. 2020), opravljal vsebinsko enako delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je v obdobju, razvidnem v izreku izpodbijane sodbe, upravičen do prejemanja plače, ki je določena za formacijsko dolžnost „sistemski administrator VII/2“, in ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo razlike v plači. 14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Leta opravljanja dela na delovnih mestih, za katera je kot pogoj določena VII. stopnja izobrazbe. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 306/2009 ter sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 458/2013. 3 Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 19/2014.