Jedro

Tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji, saj je v tej državi dopolnil le 8 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe. Ta doba se bo upoštevala pri odmeri pokojnine pri bosansko-hercegovskemu nosilcu zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 10. 12. 2009 in z dne 2. 11. 2009 ter da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 1. 8. 2008 dalje.

Zoper zavrnilo sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da se razveljavi sodba sodišča prve stopnje in zadeva vrne toženki v novo odločanje. Pritožba meni, da bi izpodbijana sodba morala upoštevati vpise v delovni knjižici tožnika, iz katerih izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju, to je v letu 1971 zaposlen pri S., kjer je dobival tudi plače. V kolikor bi se postavili na stališče, ki ga je zavzelo sodišče, upoštevajoč 25. člen Temeljnega zakona o davkih in prispevkih državljanov, da se prispevki plačujejo skupnosti, kjer je ustvarjen dohodek, kako je potem lahko prišlo do tega, da so za tožnika bili plačani prispevki toženki za čas od 17. 7. 2070 do 31. 12. 1970, čeprav je ustvarjal prihodek v drugi republiki v poslovni enoti S.. Ponovno se je prispevek toženki plačeval od 1. 1. 1972 do 1. 4. 1972. Navedeno pomeni, da obstaja sum o pravilnosti postopka. Pritožba meni, da je potrebno na sedež delodajalca tožnika vezati vse pravice in obveznosti tako pravnega subjekta kakor zaposlenih in so tako napačni zaključki prvostopenjskega sodišča glede pravic tožnika za sporno zavarovalno obdobje. Tudi drugi delavci, sosedje tožnika iz BiH, ki so delali skupaj s tožnikom pri istem delodajalcu, imajo od toženca priznane pravice po ZPIZ-1 (delavci A.H., sin I. iz mesta B., A.A. in Š., sinova A. iz mesta B., občina Ž.). Tekom postopka se je tožnik že skliceval na njih, vendar dokazi v zvezi s tem niso bili izvedeni, zaradi česar je tožniku bila kršena pravica do pravičnega postopka in tudi pravica na pripadajoči del lastnine, ki mu je zagotovljen z Evropsko konvencije o zaščiti človekovih pravic in osnovnih svoboščin in je bilo tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v posledici tega napačno uporabljeno materialno pravo.

Toženka je podala odgovor na pritožbo, v kateri meni, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, saj iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da obdobje od 1. 1. 1971 do 31. 12. 1971 ni mogoče tožniku priznati kot slovensko zavarovalno dobo, saj je bil tožnik v tem času zaposlen pri poslovni enoti delodajalca v kraju R. (na Hrvaškem), materialno pravo pa je za takšne primere takrat določalo, da se prispevki plačujejo po kraju stalnega prebivališča. Da bi se ti prispevki plačali toženki v Republiki Sloveniji, pa ni dokazov, saj tega ne dokazujejo niti delavska knjižica niti obračuni plač, ki jih je predložil tožnik. Odločitve v drugih primerih ne glede na to, kakšne so, pa ne morejo vplivati na odločitev v tem sporu.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preizkušalo dokončno odločbo toženke z dne 10. 12. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Območne enote ... z dne 2. 11. 2009. S slednjo je toženka tožniku zavrnila pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, iz razloga, ker ni pravice do dajatve, če zavarovalna doba, ki se upošteva po pravnih predpisih ene države pogodbenice, ne znese 12 mesecev v skladu z določbo 23. člena slovensko-bosansko-hercegovskega Sporazuma o socialnem zavarovanju (Sporazum; Ur. l. RS, št. 37/08 – MP, št. 10/08), saj je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji le 8 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Iz fotokopije delovne knjižice tožnika je razvidno, da je bil v obdobju od 17. 7. 1970 do 10. 9. 1970 in od 11. 9. 1970 do 1. 4. 1972 zaposlen pri S.. V matični evidenci zavarovancev je evidentirana zavarovalna doba od 17. 7. 1970 do 31. 12. 1970 in od 1. 1. 1972 do 1. 4. 1972 v skupnem trajanju 8 mesecev in 15 dni. Iz potrdila S. z dne 25. 9. 2009 je razvidno, da je tožnik v razdobju od 1. 1. 1971 do 31. 12. 1971 bil zaposlen pri istem slovenskem podjetju, vendar je delal v njihovem TOZD-u v R. na območju Republike Hrvaške, kamor so bili odvedeni prispevki za zavarovanje. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je v spornem obdobju delal na hrvaškem na R., kjer so zidali stanovanja, tam je bil direktor in pisarna in izdajali so se plačilni listi. V celotnem obdobju je živel in delal na Hrvaškem na R., formalno-pravno pa je imel stalno bivanje v BiH. V Republiki Sloveniji ni živel niti delal. V predmetni zadevi je tako sporno vprašanje, ali predstavlja zaposlitev tožnika pri slovenskem delodajalcu, ki je vpisana v delovno knjižico tožnika tudi slovensko zavarovalno dobo. Odgovor na navedeno vprašanje je potrebno poiskati v materialnem pravu. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 187. člena ZPIZ-1, ki je veljal ob vložitvi tožnikove zahteve in odločanju o njegovi pravici. Po 187. členu ZPIZ-1 pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, obsega čas: prebit v obveznem zavarovanju, ki se šteje v zavarovalno dobo po določbah tega zakona; ki se zavarovancu skladno z zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov; dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. V 2. odstavku 187. člena je določeno, da osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, se šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Podobno določbo kot 187. člen ZPIZ-1 je vseboval tudi prejšnji Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji), ki je v 202. členu prav tako uredil le štetje dobe, dosežene po 1. 4. 1992 (po uveljavitvi tega zakona). Pred tem je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPIZ; Ur. l. SFRJ, št. 23/82 in naslednji), ki se je uporabljal do 31. 3. 1992 in je v 100. členu določal, da se pokojninska doba, dopolnjena do 31. 12. 1972 računa tako, kot je bilo določeno v predpisih, ki so veljali do navedenega dneva, z zakonom pa se lahko vpelje način računanja pokojninske dobe, ki je ugodnejši od določenega po predpisih, ki so veljali do 31. 12. 1972. Zato je pravilno sodišče prve stopnje uporabilo tudi določbe Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ; Ur. l. SFRJ, št. 51/1964), ki je začel veljati 7. 1. 2964 in določbe prejšnjega Zakona o pokojninskem zavarovanju (ZPZ; Ur. l. SFRJ, št. 51/57 in naslednji). Pomembno je torej, da se v pokojninsko dobo šteje le čas dopolnjen v zavarovanju pri zavodu (toženi stranki), pri tem je sporno samo vprašanje, ob jasno dokazanem dejstvu, da je bil tožnik v delovnem razmerju, če je bil v spornem obdobju v zavarovanju pri zavodu. To pa pomeni, da je treba poiskati ustrezne predpise, ki so urejali financiranje socialnega zavarovanja in njihove organizacijo ter predpise o postopkih za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja in na njihovi podlagi ugotoviti utemeljenost zahtevka. To ni mogoče narediti s posrednimi dokazi, kot so mikrofilm, prijava, delovna knjižica ali zaslišanje sodelavcev tožnikov. Nobeden od teh dokazov namreč ni dovolj trdna osnova za priznanje oziroma vštevanje zavarovalne dobe brez zakonite podlage. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je glede spornega vprašanja upoštevalo v obdobju leta 1971, veljavni Temeljni zakon o prispevkih in davkih občanov (Ur. l. SFRJ, št. 13/1970), ki je določal komu se plačujejo prispevki iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Na podlagi navedenega predpisa in ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik ves čas spornega obdobja živel in delal v Republiki Hrvaški, stalno prebivališče njega in njegove ožje družine pa je bilo v Republiki Bosni in Hercegovini, prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili poravnavi v Republiki Sloveniji in tako v spornem obdobju tožnik ni bil zavarovanec tožene stranke. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, saj glede na določbo 36. člena Sporazuma, čas zaposlitve, ki je krajši od 12 mesecev prevzame bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja in za slovensko zavarovalno dobo odmeri pokojnino.

Na podlagi zgoraj navedenega niso relevantne pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na to, da je sporno obdobje vpisano v delovno knjižico kot zaposlitev pri slovenskem podjetju S., da so skupaj s tožnikom delali tudi njegovi sosedje iz Bosne in Hercegovine, ki imajo priznane pravice iz ZPIZ-1. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.