Jedro

Višina koristi se lahko ugotavlja bodisi prek metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij. Izbira prave metode vrednotenja koristi je odvisna od konkretne situacije. V primeru, ko je zavezanka za vrnitev nepremičnin slednje dejansko oddajala v najem, se kot primerna metoda izkaže ta, ki sta jo upoštevali nižji sodišči po izračunu izvedenke.

V zamudo v primeru neposlovnih obveznosti, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, dolžnik pride, ko upnik nanj naslovi zahtevo za izpolnitev obveznosti. Tožniki so to dokazano storili vsaj z vložitvijo tožbe dne 27. 12. 2007. Glede davščin gre za razmerje med davčnim zavezancem (kar bodo oz. so postali tožniki) in državo, ki se zavezanca za plačilo nadomestila (tožene stranke) ne tiče. Le tako je zagotovljeno, da ne pride do dvojne obdavčitve ter da je slednja točna za vsakega posameznega davčnega zavezanca (vrnitvenega upravičenca).

Pavšalno sklicevanje na avtomatizem iz davčnega postopka ne zadošča, da bi sodišči konkretno neizkazane stroške upoštevali in odšteli od ugotovljenega zneska prejetih koristi.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi točki spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v prvi točki izreka spremeni tako, da se glasi: Toženki sta nerazdelno dolžni plačati vsem tožnikom nerazdelno v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe znesek 280.353,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2007 dalje, v presežku do zneska 1,549.732,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2007 dalje in za zakonske zamudne obresti od 280.353,81 EUR od 26. 2. 2007 do 27. 12. 2007 pa se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.“ V preostalem se revizija tožeče stranke in v celoti revizija tožene stranke zavrneta.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki so pravni nasledniki A. A., ki mu je bilo v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Celju N 36/93 med drugim vrnjeno zaplenjeno premoženje: - s sklepom z dne 22. 6. 2004: 1/2 nepremičnin parc. št. 2169 in 2288 k. o. ... (poslovno-stanovanjski objekt B.; ta sklep je bil popravljen z navedbo pravilne parc. št. 2290/1 k. o. ... s popravnim sklepom z dne 19. 1. 2005, ki je postal pravnomočen 18. 2. 2005; - s sklepom z dne 28. 9. 2005, ki je postal pravnomočen 11. 11. 2005: 1/2 nepremičnin v k. o. ...: parc. št. 2384/1, 2384/2, 2384/3, 2384/4 (stavba C.), in 2385 (slednja glede posameznih delov stavbe na naslovu D.).

2. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za plačilo odmene po 145. c členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), delno pa ga je zavrnilo. Tako odločitev je potrdilo pritožbeno sodišče, ki je pritožbi obeh strank zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno odločitev revizijo vlagata obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka izpodbija zavrnitev dela zahtevka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sodbi očita, da ni obrazložena in jasna. Razlog pritožbenega sodišča, da je bila trditvena podlaga o načinu izračuna višine zahtevane terjatve skopa, je vsebinsko prazen. Trditvena podlaga glede višine zahtevka je bila podana v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke z navedbo, da predstavlja seštevek vsakomesečnih vrednosti, ustvarjenih v gospodarjenju z nepremičninami v spornem obdobju, ki mu je potrebno dodajati vrednost nemožnosti uporabe zbranih sredstev, ki jo tožniki definirajo z višino vsakokratnih zakonskih zamudnih obresti. Glede samega obračuna so tožniki predlagali angažiranje izvedenca in zaslišanje priče. Zato je protispisna trditev pritožbenega sodišča, da so metodologijo oblikovanja zahtevka tožniki opredelili prepozno šele v pritožbi. Drugo procesno kršitev revidenti očitajo, ker pritožbeno sodišče ni pravilno upoštevalo pritožbene graje glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje izvedenke v zvezi z dopolnitvijo izdelanega pisnega mnenja. Po mnenju revidentov bi se prav z zaslišanjem izvedenke pokazalo, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Tožniki ponavljajo svoje nestrinjanje z izhodiščem izvedenke, da lastniki z najemninami ne morejo dosegati dobička oziroma koristi. Prav tako nejasno ostaja, zakaj izvedenka in sodišče nista upoštevala višine tržne najemnine za poslovne prostore, kakor je trdila in dokazovala tožeča stranka. Določbo 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) revidenti opredeljujejo kot možnost uveljavljanja plačila odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnin. Menijo, da je zmotno povezovanje te določbe s 125. členom Stanovanjskega zakona (po kateri so v veljavi ostala najemna razmerja med zavezancem za vrnitev premoženja in najemnikom tudi po vrnitvi nepremičnine upravičencu; v nadaljevanju SZ). Višina koristi, ki jo po izvedenskem mnenju povzema sodišče, prinaša dejansko izgubo, kar pa se skrbnemu gospodarju ne bi moglo zgoditi. Zato taka razlaga upravičenja po 72. členu ZDen po oceni revidentov ne more biti pravilna. Nadalje tožniki izpodbijajo odločitev o teku obresti. Zmotno naj bi bilo stališče, da je bila terjatev znana šele s prejemom izvedenskega mnenja. Terjatev je bila po višini opredeljena vsaj z dnem vložitve tožbe, njeno utemeljenost pa se presoja v sodnem postopku. Napačno naj bi sodišči odločili tudi glede odbitka davka. Ker je sodišče pri odmeri nadomestila odbilo pavšalno obračunan znesek davščin, bodo tožniki dvojno obdavčeni, saj bodo po prejemu dosojenega zneska v razmerju do države pridobili status zavezancev za plačilo davka in ga bodo plačali ponovno. Revidenti predlagajo razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev tega obsega zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča. 5. Toženki z revizijo izpodbijata pravnomočno odločitev glede ugoditve zahtevku v višini 114.632,06 EUR. Ne strinjata se z določitvijo odmene tudi za obdobje po pravnomočnosti odločb, s katerima so bile upravičencem vrnjene zaplenjene nepremičnine v last in posest: pravno zmotna naj bi bila presoja, da so bili prostori na naslovu ...A. vrnjeni šele s pravnomočnostjo popravnega sklepa 19. 1. 2005. Ti prostori so bili vrnjeni že 10. 9. 2004 s pravnomočnostjo sklepa o vrnitvi nepremičnin. Zato je bilo za navedene prostore prisojenih skupaj 5.534,53 EUR bruto preveč. Pritožbeno sodišče pa je samo zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko ni oziroma ni pravilno saniralo pritožbene graje prvostopenjske sodbe glede (ne)odbijanja nominalnih stroškov od izračunane koristi iz najemnin. Revidentki menita, da bi bilo pravilno in skladno s sodno prakso, da bi od izračunane vsote najemnin sodišče odštelo 40% normiranih stroškov in nato od dobljene vsote še 25% davščin in šele tak izračun bi pomenil pravilen znesek dolgovanega nadomestila. Tako pa je sodišče prve stopnje navedeno računsko operacijo v obrazložitvi povzelo, v izreku pa odločilo brez odbitka nominalnih stroškov, kar predstavlja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Slednjo kršitev pa je pritožbeno sodišče po mnenju revidentov nepravilno ignoriralo oziroma je glede teh očitkov podalo nejasne in neskladne razloge, s čimer je samo zagrešilo isto procesno kršitev. Tožena stranka predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem obsegu in v tem delu novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

6. Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki, pri čemer je tožena stranka na revizijo tožnikov pravočasno odgovorila.

Po oceni tožene stranke tožniki v pretežnem delu nedovoljeno izpodbijajo dejansko stanje. Tudi če pri metodologiji izračuna višine zahtevka ne bi šlo za pritožbeno novoto (in ugotovitev iz dejanske sfere), pa je slednja neutemeljena. Prav tako gre po mnenju toženk pri nestrinjanju za uporabljeno višino najemnine za poslovne prostore za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Glede neizvedbe zaslišanja izvedenke zaradi dopolnitve pisnega mnenja toženki opozarjata, da tožniki morebitne kršitve niso grajali na naroku, kot bi jo morali po 286. b členu ZPP, zato so glede tega prekludirani. Toženki se strinjata s stališči izpodbijane sodbe glede teka zamudnih obresti, odbitka davščin, se sklicujeta na svojo revizijo in predlagata zavrnitev revizije tožeče stranke.

7. Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

8. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih dejanskih izhodiščih: - tožena stranka je nepremičnine, ki so bile vrnjene upravičencu (pravnim naslednikom), oddajala v najem; - kot datum vrnitve stanovanj in poslovnih prostorov v last in posest je sodišče štelo datuma pravnomočnosti odločb o vrnitvi, in za prostore na A. datum pravnomočnosti popravnega sklepa, s katerim je bila navedena pravilna parc. št.; - višino nadomestila je izvedenka izračunala upoštevaje dejansko prejete najemnine; za tiste prostore, za katere pa s podatki o prejetih najemninah ni razpolagala, pa je izračunala povprečno ceno iz podatkov, ki jih je pridobila za druge prostore; - dejanskih stroškov vzdrževanja, upravljanja, vlaganj tožena stranka ni izkazala.

9. Zahtevek po 145.c členu ZIKS je po svoji naravi in namenu primerljiv z zahtevkom, ki se priznava po določbi 72. člena ZDen. Na njeni podlagi lahko upravičenec do vrnitve premoženja uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremično imel v lastnem upravljanju/razpolaganju že ob razveljavitvi odločbe o zaplembi premoženja. Višina koristi se lahko ugotavlja bodisi preko metode hipotetične najemnine bodisi z upoštevanjem dejanskih najemnin iz konkretnih najemnih razmerij. Izbira prave metode vrednotenja koristi je odvisna od konkretne situacije.(1) V primeru, ko je zavezanka za vrnitev nepremičnin slednje dejansko oddajala v najem, se kot primerna metoda izkaže ta, ki sta jo upoštevali nižji sodišči po izračunu izvedenke. Ta je razpolagala z dejanskimi podatki in za manjkajoči del s konkretnimi primerljivimi podatki. Tožniki ne obrazložijo, kako bi v konkretni situaciji obšli omejitve lastninske pravice, ki jih je določal 125. člen SZ, če bi jim bile nepremičnine vrnjene nemudoma ob razveljavitvi zaplembne odločbe. Niso utemeljili, kako bi dosegli višji znesek najemnin oziroma koristi, kot izhaja iz podatkov o prejetih najemninah toženk. Samo vrednostno izhodišče sistema poprave krivic je, da je zaradi poteka časa do realizacije vrnitve zaplenjenega premoženja treba vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če v tem obdobju čas ne bi tekel. Konkretno to pomeni, da je v tem primeru pravilno, da upravičenci vstopijo v položaj zavezank za vrnitev premoženja tudi glede vprašanja prejetih koristi v tem obdobju.

10. Da bi se vsakoletno prejeti znesek iz naslova najemnin oplemenitil v višini obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, tožeča stranka pri svojem izračunu neutemeljeno zahteva. Bistveno je namreč, da nadomestilo po 145. c členu ZIKS ni terjatev, s plačilom katere bi bila pred postavitvijo zahtevka zavezanka v zamudi, zaradi česar bi lahko tekle zamudne obresti. Trditev o donosih, ki bi jih upravičenci hipotetično lahko dosegli, če bi prejete zneske najemnin letno vlagali na denarnem trgu, pa tožniki niso postavili.

11. Graja neizvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenke je neutemeljena, saj glede na gornjo obrazložitev izračun neutemeljeno zahtevanih višin najemnin in zakonskih zamudnih obresti sploh ne pride v poštev.

12. Revizija tožnikov pa je utemeljena glede prisoje zamudnih obresti od postavljenega zahtevka. Zamudne obresti dolžnik dolguje, kadar je v zamudi z izpolnitvijo denarnega zahtevka. V zamudo v primeru neposlovnih obveznosti, pri katerih izpolnitveni rok ni določen, dolžnik pride, ko upnik nanj naslovi zahtevo za izpolnitev obveznosti. Tožniki so to dokazano storili vsaj z vložitvijo tožbe dne 27. 12. 2007. Kolikšen delež vtoževane terjatve je utemeljen, pa se je izkazalo tekom postopka (z izdelavo izvedenskega mnenja). Zamudne obresti torej tožena stranka tožnikom dolguje že od vložitve tožbe dalje.(2)

13. Glede na novejšo in ustaljeno sodno prakso revizijskega sodišča je revizija tožnikov utemeljena tudi glede odštevanja davščin od ugotovljene vsote (bruto) koristi. Glede davščin gre za razmerje med davčnim zavezancem (kar bodo oz. so postali tožniki) in državo, ki se zavezanca za plačilo nadomestila (tožene stranke) ne tiče. Le tako je zagotovljeno, da ne pride do dvojne obdavčitve ter da je slednja točna za vsakega posameznega davčnega zavezanca (vrnitvenega upravičenca)(3). Sodišče prve stopnje je višino obdavčitve izračunalo v višini 42.053,07 EUR (drugi odstavek list. št. 144). Ta znesek je odštelo od ugotovljene koristi tožnikov, kar je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ker pa je uporabljena metoda materialnopravno napačna, je vrhovno sodišče dosojeni znesek glavnice zvišalo za znesek 42.053,07 EUR, tako da morata toženki tožnikom plačati glavnico 280.353,81 EUR.

14. Revizija toženk ni utemeljena.

15. Toženki nimata prav, ko se zavzemata, da bi bilo obdobje plačevanja nadomestila treba skrajšati za nepremičnine na S. do datuma pravnomočnosti sklepa o vrnitvi, ki je bil obremenjen z napako v navedbi identifikatorja nepremičnine. Ugotovljeno namreč je, da do pravnomočnosti popravnega sklepa v februarju 2005 tožniki niso imeli lastniških upravičenj, niti niso prejemali najemnin, pač pa je slednje prejemala tožena stranka (sodba sodišča druge stopnje, stran 5, tretji odstavek). Gre za dejansko ugotovitev, kdaj so tožniki postali dejanski upravljalci vrnjenih nepremičnin, česar v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati. Prav tako revizija ni utemeljena, ko zatrjuje nejasnost razlogov pritožbenega sodišča oziroma njegov molk (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava glede odbijanja vlaganj oziroma stroškov v višini 40%, kolikor znaša v postopku odmere davka (od najemnin) višina normiranih stroškov, od česar se davka ne plača. Sodba pritožbenega sodišča je glede tega jasna, enako tudi sodba sodišča prve stopnje. Sodišči sta pojasnili, zakaj je (zaradi izračuna davščin) v sodbi sploh govora o normiranih stroških, ki pa za sam obračun vtoževane terjatve niso bistveni. Tožena stranka namreč ni ne trdila ne dokazala, da bi jo prostori bremenili za kakršnekoli stroške. Pavšalno sklicevanje na avtomatizem iz davčnega postopka ne zadošča, da bi sodišči konkretno neizkazane stroške upoštevali in odšteli od ugotovljenega zneska prejetih koristi.

16. Delno utemeljeni reviziji tožnikov je Vrhovno sodišče po določbi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (tako da sta toženki dolžni tožnikom plačati še znesek 42.053,7 EUR, od celotnega prisojenega zneska pa zakonske zamudne obresti že od vložitve tožbe dalje), sicer pa je v preostalem delu neutemeljeno revizijo tožnikov in v celoti neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo po določbi 378. člena ZPP, saj razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi, niso utemeljeni.

17. Glede na to, da je tožeča stranka le v manjšem delu uspela z revizijo (3%), sicer pa pravdni stranki z izrednim pravnim sredstvom nista bili uspešni, Vrhovno sodišče ni posegalo v stroškovno odločitev pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku sicer uspešna tožeča stranka stroškov ni priglasila, zato tudi Vrhovno sodišče v ta del izpodbijane sodbe ni posegalo. Zaradi malenkostnega uspeha v revizijskem postopku in glede na to, da sta revizijo vložili obe stranki, pa je vrhovno sodišče odločilo še, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 172/2011. Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 313/2009. Op. št. (3): Sodbe VS RS II Ips 412/2001, II Ips 313/2009, II Ips 853/2009.