Jedro

Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška.

Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje in čeprav je razpolagalo s podatkom, da je storilec državljan Republike Hrvaške (navedeno izhaja že iz obvestila prekrškovnega organa storilcu z dne 17. 4. 2023), tega pravno odločilnega dejstva (ali ima storilec morda tuje vozniško dovoljenje) ni do konca raziskalo.

Storilec je pritožbi priložil kopijo vozniškega dovoljenja Republike Hrvaške, ki je izdano na ime storilca in ima številko 000 (gre za isto številko, kot je navedena na izpisu iz evidence kazenskih točk za storilca z dne 17. 8. 2023). V skladu z načelom materialne resnice je pritožbeno sodišče ta dokaz sprejelo. Gre za dokaz o dejstvu, ki je odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev o prekršku po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, ker prekršek storilcu ni dokazan.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se:

-postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih ustavi in stroški postopka v zvezi s tem prekrškom bremenijo proračun ter se storilcu enotna globa ne izreče;

-storilcu za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa izreče globa v znesku 120,00 EUR, storilec pa mora za odločbo o prekršku in za sodbo plačati sodno takso, za vsako v znesku 40,00 EUR.

II.V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Policijska postaja Brežice je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilca spoznal za odgovornega za prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za kar mu je po določitvi sankcije za vsak posamezen prekršek izrekel enotno globo v znesku 620,00 EUR ter mu naložil plačilo sodne takse v znesku 62,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Brežicah s sodbo ZSV 71/2023 z dne 29. 1. 2024 ter jo kot neutemeljeno zavrnilo, storilcu pa je naložilo plačilo sodne takse v znesku 62,00 EUR.

2.Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilec. Navaja, da je res lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vendar tega dne vozila ni vozil on, vozilo je družinsko in na voljo vsem v družinskem krogu, po zakonodaji pa se ni dolžan izjasniti zoper bližnje. Glede očitka, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, navaja, da mu je bilo na sodišču v Novem mestu na njegovo vprašanje o vozniškem dovoljenju rečeno, da to ni predmet obravnave. Po prejetem obvestilu in izrečeni globi se je pozanimal na Policijski upravi Novo mesto, kjer so ga glede veljavnosti hrvaškega vozniškega dovoljenja v Sloveniji usmerili na Upravno enoto Novo mesto, tam pa so se na njegovo vprašanje začudili, zakaj potrebuje slovensko vozniško dovoljenje, če ima veljavno hrvaško vozniško dovoljenje, ki velja v vseh državah članicah EU. Vozilo Škoda je na leasing na njegovo ime in če ne bi imel veljavnega vozniškega dovoljenja, to sploh ne bi bilo mogoče. Tega dne avta ni vozil on, saj je bil pred Lekarno v ... Glede ugotovitev sodišča, da sta se zagovor storilca in izpoved priče razhajala, pa navaja, da je povedal, da avto uporablja več oseb in je na voljo vsem, ki ga potrebujejo, A. A. pa avta res še ni vozil, vendar to ne pomeni, da mu ni na voljo; da sodišče ni omenilo, da se je priča A. A. popravil, da ima dve hčeri, obe zaposleni v Lekarni, vendar je bila kritičnega dne na porodniški B. A., ki je rodila marca 2023, storilčeva partnerka C. A. pa je rodila šele septembra 2023 in kritičnega dne ni bila na porodniškem dopustu; glede zaposlitve priče A. A. pa sta tako zagovor storilca kot izpoved priče oba pravilna. Sodišče mu je še očitalo, da je prekršek storil v smeri proti ..., kjer se nahajata dve večji kmetiji, ki se ukvarjata z živinorejo, vendar pa na omenjenih kmetijah še nikoli ni bil, kar se lahko preveri. Pritožbi je kot dokaz za svoje navedbe priložil kopijo veljavnega vozniškega dovoljenja Republike Hrvaške. Pritožbeno sodišče prosi, da njegove navedbe ponovno preuči.

3.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

Glede prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP

4.Odločba o prekršku je bila storilcu izdana na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP. Ta določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 zavzelo stališče, da citirana določba ne določa, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Pri tem pa je težo dokaznega bremena treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, storilca oprostiti (načelo in dubio pro reo ). Tudi Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji praksi že izoblikovalo standarde, ki veljajo v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, v katerem se skuša storilec kot lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP razbremeniti odgovornosti za prekršek. Presodilo je, da navedena zakonska določba storilcu ne nalaga dolžnosti prepričati sodišče, da očitanega prekrška ni storil, temveč je na njem breme, da vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi oziroma predlaganju razbremenilnih dokazov, ki pri sodišču vzbudijo razumen dvom o njegovi (domnevani) odgovornosti za prekršek.

5.Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek, v katerem je (med drugim) tudi zaslišalo storilca in pričo A. A. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je ocenilo vsak dokaz posebej in nato še v povezavi z drugimi dokazi, vse pa tudi v povezavi z zagovorom storilca in navedbami v zahtevi za sodno varstvo ter sklenilo, da se zagovor storilca in izpoved priče sicer ujemata v tem, da sta se kritičnega dne srečala pred lekarno, kjer je priča storilcu predal zdravila, vendar pa so neprepričljive navedbe storilca, da ne ve, ali je bila partnerka tistega dne v službi ali ne, glede na to, da je stal na parkirišču pred lekarno, v kateri je sicer zaposlena ter da tudi ni pojasnil, na kakšen način je v času storitve prekrška prišel do lekarne, glede na to, da je bil z vozilom, ki ga sicer on uporablja, storjen prekršek. Ob odsotnosti drugih dokazov in upoštevajoč 8. člen ZPrCP, po katerem je storilec tisti, ki bi moral dokazati, da prekrška ni storil, je zaključilo, da je storilec storil prekršek. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedbe v zahtevi za sodno varstvo in v zagovoru ter s strani obrambe predlagani in izvedeni dokazi ne dosegajo stopnje razumnega dvoma v domnevo iz 8. člena ZPrCP. Pritožbeno sodišče pripominja, da čeprav bi za razbremenitev odgovornosti zadoščala ugotovitev, da se v času prekrška storilec ni nahajal na kraju storitve prekrška (zadoščal bi že izkazan razumen dvom o tem dejstvu), storilec temu bremenu ni zadostil. Zgolj navedbe o tem, da se je v času storitve prekrška nahajal na parkirnem prostoru pred Lekarno na ..., skupaj s A. A., pri čemer teh navedb zaslišana priča A. A. ni potrdil, saj je glede kritičnega dne zgolj posplošeno izpovedal, da se je tistega dne s storilcem res srečal pred Lekarno na ..., ne dosegajo stopnje razumnega dvoma v domnevano dejstvo, da je storilec 7. 4. 2023 ob 15.45 uri vozil avtomobil Škoda, katerega imetnik pravice uporabe je.

6.Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dokazno oceno zagovora storilca in izpovedi priče A. A., pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z drugim odstavkom 66. člena ZP-1 sodbo, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, mogoče izpodbijati iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, kar pomeni, da je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je pritožbeni razlog iz 3. točke 154. člena ZP-1. Ob pojasnjenem so zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, neupoštevne in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

Glede prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1

7.Storilec je bil v obvestilu z dne 17. 4. 2023, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrškov po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, pozvan, da lahko v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 v roku 5 dni od prejema dopisa poda pisno izjavo in se izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrškov ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati, pojasnjena pa mu je bila tudi odgovornost na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP. Storilec je tako v izjavi z dne 26. 4. 2023 kot v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je res uporabnik vozila Škoda, vendar pa kritičnega dne vozila ni vozil on. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dvoma, da se je storilec s takimi navedbami upiral tudi očitku o domnevni storitvi prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (da naj bi vozil v cestnem prometu motorno vozilo v času, ko naj ne bi imel veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil) kot tudi, da nobeni od teh vlog ni priložil kopije veljavnega vozniškega dovoljenja Republike Hrvaške in da je slednjega priložil šele k obravnavani pritožbi.

8.Ob navedenem se odpira vprašanje razmerja med institutom prekluzije in načelom materialne resnice. Ker so prekrški del kaznovalnega prava, morajo biti storilcu, glede na sodno prakso ESČP in številne judikate Vrhovnega sodišča RS, tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (prekluzija) in čeprav je v postopku po prvem odstavku 8. člena ZPrCP na storilcu breme, da s predložitvijo razbremenilnih dokazov izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je sodišče vezano na načelo materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku, posledično mora izvesti vse tiste dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Cilj postopka o prekršku je namreč pravno pravilna in zakonita odločitev o obstoju ali neobstoju prekrška.

9.Sodišče prve stopnje je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo dopolnjevalo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, vendar pa v zvezi s prekrškom po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 ni popolnoma ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev.

Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, se je storilec upiral tudi očitku o storitvi prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1. V pritožbi navaja, da mu je bilo na sodišču v Novem mestu (zaslišanje storilca je bilo izvedeno po zaprošenem sodišču) na vprašanje o vozniškem dovoljenju rečeno, da to niti ni predmet obravnave. Konkretno to v zapisniku o zaslišanju storilca z dne 4. 10. 2023 sicer ni protokolirano, je pa sodišče prve stopnje v zaprosilu Okrajnemu sodišču v Novem mestu z dne 8. 9. 2023 navedlo, da prosi za zaslišanje storilca, ki naj se ga zasliši zlasti glede okoliščin oziroma trditev in dokazov, da v kritičnem času ni vozil predmetnega vozila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o zaslišanju storilca res ne izhaja, da bi sodišče storilca zaslišalo tudi o tem, ali ima veljavno vozniško dovoljenje. Iz spisa je tudi razvidno, da je sodišče pridobilo izpis iz evidence kazenskih točk za storilca z dne 17. 8. 2023 (list. št. 5), v katerem je navedena številka vozniškega dovoljenja 000 in vpisan plačilni nalog Postaje prometne policije Novo mesto z dne 12. 7. 2022, ki je postal pravnomočen 21. 7. 2022, s katerim so bile storilcu za prekršek po petem odstavku 35. člena ZPrCP poleg globe izrečene tudi 3 kazenske točke. Sodišče je torej imelo podatek tako o številki vozniškega dovoljenja storilca kot tudi o tem, da so bile storilcu pravnomočno izrečene kazenske točke v cestnem prometu, te pa se lahko izrečejo le vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje (drugi odstavek 22. člena ZP-1). Očitno sodišče je podvomilo v to, da je storilec storil prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj je pred izdajo izpodbijane sodbe preverilo, ali ima v Republiki Sloveniji izdano veljavno vozniško dovoljenje in ugotovilo, da ima storilec izdano zgolj dovoljenje za začasno prebivanje (izpis ER51 - seznam veljavnih listin, list. št. 23-24) in čeprav je razpolagalo s podatkom, da je storilec državljan Republike Hrvaške (navedeno izhaja že iz obvestila prekrškovnega organa storilcu z dne 17. 4. 2023), tega pravno odločilnega dejstva (ali ima storilec morda tuje vozniško dovoljenje) ni do konca raziskalo.

10.Storilec je pritožbi priložil kopijo vozniškega dovoljenja Republike Hrvaške, ki je izdano na ime storilca in ima številko 000 (gre za isto številko, kot je navedena na izpisu iz evidence kazenskih točk za storilca z dne 17. 8. 2023). V skladu z načelom materialne resnice je pritožbeno sodišče ta dokaz sprejelo. Gre za dokaz o dejstvu, ki je odločilnega pomena za pravilno in zakonito odločitev o prekršku po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, saj ima za posledico ustavitev postopka o prekršku, ker prekršek storilcu ni dokazan.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, stroški postopka v zvezi s tem prekrškom pa bremenijo proračun.

12.Takšna odločitev ima za posledico tudi spremembo v odločitvi o izreku sankcije tako, da se storilcu ob upoštevanju že določene globe za prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP sankcija za ta prekršek izreče, in sicer se mu izreče globa v znesku 120,00 EUR, posledično pa se mu ne izreče enotna globa, storilec pa mora za odločbo o prekršku in za sodbo plačati sodno takso, za vsako v znesku 40,00 EUR (na podlagi tar. št. 8111 Zakona o sodnih taksah, 10% zneska globe - najmanj 40,00 EUR). Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, je v ostalem delu pritožba storilca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13.Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v storilčevo korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 147. člena ZP-1).