Jedro

V primeru, ko bo sodišče ob izrečeni kratkotrajni kazni zapora (do treh mesecev) presodilo, da je zadeva takšna, da bi ob že navedenih kriterijih prišla v poštev izvršitev kazni na način, kot ga predvideva 4. odstavek 107. člena KZ, bo razpisalo narok, čeprav ga ZKP posebej ne zahteva.

O obliki izvršitve kazni zapora do treh mesecev na podlagi 4. odstavka 107. člena KZ odloča sodišče, medtem ko zagotovitev dela v točno določeni ustanovi oziroma zavodu spada v obveznosti zavoda za prestajanje kazni.

Okoliščina, da centru za socialno delo ni uspelo najti nobenega primernega dela, s katerim bi obsojenec opravil družbeno koristno delo, ne more biti razlog za zavrnitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora do treh mesecev.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 4.2.2005 in Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.3.2005 razveljavita in se zadeva vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Obsojeni M.Š. je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 28.6.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.4.2003 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena KZ in mu je bila izrečena kazen 6 mesecev zapora. Predsednik Republike Slovenije je z odlokom z dne 25.5.2004 odločil, da se obsojencu s pomilostitvijo izrečena kazen zapora zniža za 1 mesec, Vrhovno sodišče RS pa je ob reševanju zahteve za izredno omilitev kazni s sklepom z dne 9.7.2004 sklenilo, da se obsojencu kazen zniža na 3 mesece zapora.

Dne 3.1.2005 je zagovornica obsojenca podala vlogo za alternativni način izvrševanja kazni zapora po 4. odstavku 107. člena KZ, ki jo je Okrožno sodišče v Novem mestu z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo. Pritožbo zagovornice zoper ta sklep pa je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 3.3.2005. Zoper navedeno pravnomočno odločbo (sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.3.2005) je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Sodišče v izpodbijanih sklepih namreč ni navedlo odločilnih dejstev, s katerimi bi utemeljilo svojo odločitev. Tako je sodišče prve stopnje kot razlog navedlo le, da Centru za socialno delo ni uspelo najti primernega dela, oziroma pridobiti izvajalca, ki bi bil pripravljen prevzeti izvrševanje takšne kazni. To pa nikakor ni odločilno dejstvo, ki se presoja v primeru odločanja o tem, ali naj se obsojencu naloži delo v korist humanitarne organizacije ali ne. Če bi bilo sodiščem dovoljeno odločati zgolj na podlagi mnenja Centra za socialno delo, ki izjavi, da trenutno ni primernega dela tudi zaradi predsodkov organizacij, ki se ukvarjajo s humanitarnim delom, bi bili obsojenci v neenakem položaju. Tam kjer je več organizacij in so le-te bolj naklonjene obsojencem ter omogočajo delo, bi lahko na ta način izvršili kazen, tam kjer jih pa ni, bi morali obsojenci v zapor in ne bi imeli druge možnosti.

Državna tožilka se tako nadalje strinja z zagovornico obsojenca, da bi, kolikor bi sodišče pri odločanju o nadomestni izvršitvi zaporne kazni, bilo vezano na vnaprejšnje stališče ali tudi predsodek organizacije oziroma njenih zaposlenih, ki se ukvarjajo s humanitarnim delom ali delom v korist lokalne skupnosti, katerega obsojenca je pripravljena vzeti in katerega ne, bi bila lahko kršena ustavno zagotovljena pravica do enakega varstva (22. člen Ustave RS). Predlaga razveljavitev obeh sklepov.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornica v zahtevi sodišču očita kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana s tem, ker izpodbijana pravnomočna sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, ker sodišče ni presojalo objektivnih in subjektivnih okoliščin storilca, temveč se je pri svoji odločitvi napačno zadovoljilo zgolj z obvestilom Centra za socialno delo, da noben izvajalec ni pripravljen prevzeti izvrševanja take vrste kazni, pri čemer ni navedlo razloga odklonilnega odnosa do obsojenca, ki je romskega porekla. S tem pa je po mnenju zagovornice kršilo tudi Kazenski zakon, saj je odločilo v nasprotju z določbo 4. odstavka 107. člena KZ.

Materialna podlaga za alternativno kaznovanje je predvidena v 4. odstavku 107. člena KZ, način izvršitve pa je določen v 13. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS - Ur. l. RS, št. 22/2000 z dne 10.3.2000) in v 8. členu Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Pravilnik RS, št. 102/2000 z dne 10.12.2000).

Po določbi 4. odstavka 107. člena KZ bo sodišče že izrečeno kazen zapora spremenilo v ukrep, ki ne pomeni odvzema prostosti, če bo menilo, da je tak ukrep glede na težo dejanja, okoliščine dejanja, vzroke za dejanje, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo (možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom itd.), zaključilo, da je tak ukrep smotrn. Pri določitvi oblike takšne izvršitve pa bo sodišče upoštevalo objektivne okoliščine (sprejemljivost dela glede na čas, prostor in socialne razmere) in subjektivne okoliščine (storilčeva fizična in zdravstvena zmožnost za opravo določenega dela, oziroma njegova usposobljenost, interesi, itd.) ter obsojenčevo privolitev.

Gre torej za diskrecijsko pravico sodišča (kazen zapora do treh mesecev je mogoče izvršiti tudi tako ...), ki pa jo mora izvrševati v skladu s splošnim smotrom predpisa, ki je v subjektivnem smislu v tem, da se storilec tudi pri prevzemanju socialnih posledic za kazniva dejanja obravnava kot svobodna osebnost, ki zavestno "poravnava škodo", ki jo je povzročil s svojim ravnanjem, oziroma poravna storjeno kršitev prava (socialno kršitev) in v objektivnem smislu v tem, kako se izogniti velikokrat negativnim učinkom kratkotrajnih prostostnih kazni.

V primeru, ko bo sodišče ob izrečeni kratkotrajni kazni (kazen zapora do treh mesecev) presodilo, da je zadeva takšna, da bi ob že navedenih kriterijih prišla v poštev izvršitev kazni na način, kot ga predvideva 4. odstavek 107. člena KZ, bo razpisalo narok, (čeprav ga ZKP posebej ne zahteva), na katerega bo povabilo obsojenca, ugotovilo, ali so podane objektivne in subjektivne okoliščine za izrek alternativnega kaznovanja ter na podlagi ugotovljenega določilo obliko izvrševanja dela. Za ustrezno odločitev bi moralo sodišče imeti spisek humanitarnih organizacij, podjetij ali ustreznih ustanov in del v teh ustanovah, katerih narava bi ustrezala smislu sankcije. Na podlagi fizičnih in umskih zmožnosti obsojenca in njegovih interesov bi nato ob privolitvi obsojenca določilo ne le obliko ampak tudi konkretno vrsto dela ter institucije, v kateri bi obsojenec takšno delo opravljal (npr. domovi za starostnike, zdravstvene institucije, šole, ipd.), ne da bi pri tem natančno navedlo ime institucije. Zagotovitev dela v točno določeni ustanovi oziroma zavodu spada v obveznosti zavoda za prestajanje kazni. Gre namreč za izvršilni del kazenskega prava, ki bo izveden, ko bo sodišče, ki je nadomestilo kazen zapora z delom v korist humanitarne organizacije in lokalne skupnosti v skladu z 2. odstavkom 8. člena Pravilnika in 1. odstavkom 13. člena ZIKZ, poslalo zavodu ali oddelku zavoda, ki bi sicer bil pristojen za izvršitev kazni obsojencu, odločbo, ki jo je treba izvršiti oziroma pisno odločitev: 1) o obliki izvršitve dela, 2) roku trajanja in 3) obsegu dela. Zavod pa bo v sodelovanju s pristojnim centrom za socialno delo pripravil vse potrebno, da bo obsojenec lahko začel delati na določenem delovnem mestu v korist določene humanitarne organizacije ali lokalne skupnosti.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo predlog zagovornice obsojenega M.Š. za alternativni način izvršitve kazni zapora zavrnilo z obrazložitvijo, da Centru za socialno delo ni uspelo najti nobenega primernega dela, s katerim bi obsojenec opravil družbeno koristno delo, niti jim ni uspelo pridobiti nobenega izvajalca, ki bi bil pripravljen prevzeti izvrševanje take vrste kazni. Tem razlogom je pritožbeno sodišče dodalo le še ugotovitev, da je obsojenec dne 25.2.2005 že nastopil kazen zapora, zaradi česar načina izvršitve zaporne kazni ni več mogoče spreminjati.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo kršilo določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz obrazložitve odločbe namreč ni razvidno, ali je sodišče sploh ugotavljalo in se opredelilo, ali gre za zadevo, za katero je smiselno izreči alternativno kaznovanje z opravljanjem dela v obdobju najmanj 6 mesecev v korist humanitarne organizacije ali lokalne skupnosti in če je, ali so na strani obsojenca podane objektivne in subjektivne okoliščine za takšno alternativno kaznovanje. To presojo je namreč mogoče opraviti ne le in šele "in concreto", to je ko ima sodišče pred očmi povsem določeno delo v določeni ustanovi ampak tudi ob upoštevanju vrste del, ki jih lahko opravljajo nekvalificirane osebe v humanitarnih organizacijah ali lokalnih skupnostih nasploh (razna pomožna dela, čiščenje ipd.). V obravnavanem primeru sodišče ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za nadomestitev zapora z delom v korist organizacij oziroma skupnosti predpisuje zakon. Ker torej odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je uveljavljena kršitev določb ZKP podana. Pritožbeno sodišče takšne kršitve, ki je bila uveljavljana v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje ni ugotovilo, čeprav bi to moralo storiti in izpodbijani sklep razveljaviti.

Strinjati pa se je potrebno tudi z zagovornico, da okoliščina, da Centru za socialno delo ni uspelo najti nobenega primernega dela, s katerim bi obsojeni Š. opravil družbeno koristno delo, ne more biti razlog za zavrnitev predloga (ob predpostavki, da so zakonski pogoji za odločitev v prid obsojencu podani), saj bi sodišče s takšnim razlogovanjem poleg v zakonu določenih pogojev za alternativno izvršitev kazni, dodalo še en - dodatni pogoj, da morajo biti podane dejanske možnosti za izvršitev takšne kazni. S tem pa bi v škodo obsojenca kršilo zakon. V vseh primerih, ko bo torej sodišče ocenilo, da so izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji za alternativno kaznovanje, bo tako tudi odločilo, država pa je obsojencu dolžna takšno delo zagotoviti oziroma mu ob podanih pogojih omogočiti alternativni način izvršitve kazni. Če dela ne najde, to ne more biti okoliščina, ki bi v škodo obsojenca preprečevala uporabo določbe 4. odstavka 107. člena KZ.

Ali je v konkretnem primeru sodišče kršilo tudi materialni zakon, pa Vrhovno sodišče ni moglo presojati, ker, kot je bilo že povedano, odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, ali so sploh podani zakonski pogoji za alternativno izvršitev kazni. Obstoja teh dejstev pa Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more ugotavljati. Glede na podano kršitev ZKP je izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej razčistiti, ali ima obsojenec, ki je že na pogojnem odpustu, za drugačno odločitev sploh še pravni interes oziroma ga pozvati, naj takšen interes izkaže. Eventualna nadomestitev kazni zapora z delom bi namreč lahko zanj glede na to, da gre za poseg v svobodo gibanja, pomenila večjo omejitev njegovih pravic in svoboščin, kot pa to pomeni možnost preklica pogojnega odpusta, še posebej, ker je razlog za preklic izključno v obsojenčevi sferi (110. člen KZ).