Jedro

Toženka je s tem, ko je opravljala pridobitno delo pri drugem delodajalcu v času bolniškega staleža (10. 6. 2011 in 13. 6. 2011), pri drugem delodajalcu opravljala delo, ki bi ga bila sicer dolžna opravljati pri tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker tožeča stranka s tožbo zahteva povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi izplačila nadomestila plače toženki za mesece april in maj 2011, ta škoda ni v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem, ki je bilo ugotovljeno dne 10. 6. 2011 in dne 13. 6. 2011. Zato tožbeni zahtevek na plačilo škode ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 2.256,95 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 317,52 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je v času bolniškega staleža opravljala delo pri drugem delodajalcu, napačen pa je zaključek o dolžini trajanja zlorabe bolniškega staleža. Sodišče je zaključilo, da je toženka v času trajanja bolniškega staleža delala pri drugem delodajalcu zgolj 2 dni, 10. 6. 2011 in 13. 6. 2011. Iz poročila detektiva izhaja, da je detektiv opravil nadzor na kraju samem dne 10. 6. 2011 in 13. 6. 2011 ter takrat z neposrednim zaznavanjem ugotovil, da je toženka delala v frizerskem salonu A., prav tako pa izsledki kažejo, da je tam delala že dalj časa. Sodišče dokazov o tem, kdaj je toženka delala v frizerskem salonu, ni izvedlo in je protispisno zaključilo, da toženka v aprilu in maju 2011 bolniškega staleža ni zlorabljala. V kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo poročilo detektiva in zaslišalo direktorico ter pričo B.B., bi nedvomno prišlo do zaključka, da je trditev tožeče stranke, da je toženka tudi v aprilu in maju 2012 delala v frizerskem salonu, resnična. Ker je toženka pri tožeči stranki koristila bolniški stalež zato, da bi lahko opravljala enako pridobitno delo v frizerskem salonu A. je povzročila, da ji je tožeča stranka izplačala nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti. Izplačilo nadomestila plače tako predstavlja škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi protipravnega ravnanja toženke. Toženka tako do izplačila nadomestila plače za primer nezmožnosti za delo zaradi bolezni ni bila upravičena. Med ravnanjem toženke in škodo pa obstaja nedvomna vzročna zveza. Nadomestila plače tožeča stranka ni bila dolžna izplačati, ker zanj ni bilo pravne podlage, v to pa se je prepričala naknadno, z angažiranjem detektiva in na podlagi pričevanja ljudi, ki so toženko videli delati v frizerskem salonu. Sodišče prve stopnje tudi napačno šteje, da je posledica zlorabe bolniškega staleža zgolj izredna odpoved. Navedeno stališče je preveč restriktivno. Ni nujno, da zloraba bolniškega staleža sploh vodi v odpoved (odločitev diskrecije delodajalca), sicer pa kljub temu, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi tistemu, ki je kršil bolniški stalež, sama odpoved ne pomeni reparacije škode, ki je delodajalcu nastala zaradi zlorabe bolniškega staleža. Ne more biti dvoma, da je toženka tožeči stranki povzročila škodo s tem, ko je koristila bolniško odsotnost in prejela nadomestilo plače, ves čas pa delala pri drugem delodajalcu. Sodba nima razlogov v delu zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov detektiva. Stroški za plačilo detektiva predstavljajo škodo, ki jo je tožeči stranki povzročila toženka. Detektiva je tožeča stranka najela zato, da bi preverila ali drži, da je toženka delala drugje medtem, ko je bila na bolniškem staležu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo direktorice tožene stranke in predlagane priče B.B.. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z 2. odstavkom 287. člena ZPP, ki določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo. Senat je na naroku za glavno obravnavo dne 27. 3. 2014 sprejel sklep, da se kot nepotrebni zavrnejo ostali predlagani dokazi, kar pomeni, da je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje direktorice tožeče stranke in predlagane priče. S tem je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi iz citirane določbe 2. odstavka 287. člena ZPP. Sicer pa bi tožeča stranka to kršitev morala uveljavljati takrat, ko je sodišče prve stopnje prejelo sklep, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, torej ob koncu naroka za glavno obravnavo in ne šele v pritožbi. Prvi odstavek 286 b. člena ZPP namreč določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in da se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno s pravnimi sredstvi, upoštevajo le, če stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Tožeča stranka zahteva v predmetnem sporu povrnitev premoženjske škode, ki je tožeči stranki nastala in sicer uveljavlja stroške nadomestila plače, ki odpade na boleznino, ter sorazmerni del davkov in prispevkov, in sicer za mesec april 2011 v višini 305,88 EUR in za mesec maj 2011 v višini 511,07 EUR, prav tako pa uveljavlja tudi stroške plačila detektivski družbi v višini 1.440,00 EUR.

Po določbi 1. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Upoštevaje to določbo ter določbe Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001) o odškodninsko odgovornosti morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podani kumulativni vsi elementi odgovornosti, kot jih navaja že sodišče prve stopnje: - da gre za škodo delodajalca, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je toženka imela s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto frizerke z dne 11. 6. 2006; - da je tožeča stranka dne 14. 6. 2011 toženki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je toženka dne 10. 4. 2011 dve stranki frizerskega salona tožeče stranke frizirala na domu, izven delovnih prostorov delodajalca in brez njegove odobritve, za opravljeno delo pa ni izročila računa, pač pa je plačilo obdržala zase; - da je bilo s pravnomočno sodbo I Pd 1225/2011 ugotovljeno, da je bila izredna odpoved tožeče stranke podana toženki utemeljena in zakonito; - da je bila toženka v bolniškem staležu od 20. 4. 2011 do prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2011, - da je tožeča stranka dne 9. 6. 2011 najela detektivsko družbo C. d.o.o. z naročilom, da zbere obvestila glede suma, da toženka zlorablja bolniški stalež; - da iz sporočila detektivske družbe z dne 14. 6. 2011 izhaja, da je družba pričela z zbiranjem informacij dne 9. 6. 2011 in ugotovila, da je toženka dne 10. 6. 2011 in 13. 6. 2011 v popoldanskem času delala v frizerskem studiu A. na naslovu D. in da naj bi tam delala že dalj časa; - da je na podlagi tega poročila tožeča stranka zaključila, da je toženka zlorabila bolniški stalež, ki ga je imela v obdobju od 20. 4. 2011 do 16. 6. 2011. Ker ji je v tem obdobju izplačevala nadomestilo plače, je bila s tem oškodovana v višini izplačanega neto zneska in plačanih davkov in prispevkov za mesec april v višini 305,88 EUR in za mesec maj 2011 v višini 511,07 EUR. Škodo pa naj bi utrpela tudi s plačilom računa detektivski družbi v višini 1.440,00 EUR.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka s tem, ko je opravljala pridobitno delo pri drugem delodajalcu v času bolniškega staleža in sicer dne 10. 6. 2011 in 13. 6. 2011, storila nedopustno ravnanje, saj je v bolniškem staležu pri drugem delodajalcu opravljala delo, ki bi ga sicer bila dolžna opravljati pri tožeči stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je ugotovilo, da iz poročila zasebne detektivske agencije za zbiranje in posedovanje informacij C. d.o.o. izhaja, da je na podlagi naročila tožeče stranke E.E. začel z zbiranjem obvestil in ugotovil, da je dne 10. 6. 2011 toženka v popoldanskem času opravljala delo v Frizerskem studiu A., prav tako pa tudi v popoldanskih urah dne 13. 6. 2011 (A9). Ker tožeča stranka s tožbo zahteva povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi izplačila nadomestila plače toženki za mesece april in maj 2011, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ta škoda ni v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem, ki je bilo ugotovljeno z dne 10. 6. 2011 in 13. 6. 2011. Ker vtoževana škoda za mesec april in maj 2011 ni v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o delu zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov detektiva. V tem primeru ne gre, kot uveljavlja pritožba za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o predpostavkah odškodninske odgovornosti, ni podana. Za ugotovitev odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika, OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podane vzročne zveze med škodo in nedopustnim ravnanjem, zato je odškodninski zahtevek tožeče stranke že iz tega razloga zavrnilo, saj niso bili podani vsi elementi odškodninske obveznosti. Ker ni bil dokazan obstoj vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo in je bil zahtevek že iz tega razloga zavrnjen, se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno ukvarjati s stroški, ki so tožeči stranki nastali v posledici, ker je angažirala detektiva. Sicer pa tožeča stranka tudi ni izkazala višine nastalih stroškov detektiva, saj v dokazne namene ni predložila ne pogodbe sklenjene med tožečo stranko in detektivsko agencijo, skladno s 25. členom Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1, Ur. l. RS, št. 17/2011 in nadalj.) in ne računa za opravljene storitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.