Jedro

Da kljub temu, da gre za hišniško stanovanje, stanovanjska pogodba z dne 12.7.1971 govori tudi o stanovanjski pravici, pa je le v korist tožeče stranke. V korist zato, ker lahko v stanovanju, ne glede na zahteve iz 157. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ), še nadalje prebiva. Ni pa s tem pridobila pravice, da od nekdanjega stanodajalca zahteva odkup stanovanja po 117. členu SZ. Zaradi imetništva stanovanjske pravice ji pripadajo le upravičenja iz 2. in 3. odstavka 129. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka z njo skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v Ljubljani. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 81.740,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je spregledalo, da stanovanjska pogodba z dne 12.7.1971 ne govori le o pravici do začasne uporabe stanovanja, ampak tudi o stanovanjski pravici. Med razlogi sodbe in pogodbo z dne 12.7.1971 obstoji zato nasprotje, kar predstavlja bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Stališče pritožbenega sodišča, da na hišniškem stanovanju ni mogoče pridobiti stanovanjske pravice, pa je pravno zgrešeno. Tožeči stranki je namreč 19.9.1978 prenehalo delovno razmerje, zaradi česar je na podlagi 2. odstavka 63. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) prenehala pravica do začasne uporabe stanovanja. Od 19.9.1978 je tožeča stranka stanovanje uporabljala nezakonito. Tožena stranka bi zato morala v rokih, ki jih je določal ZSR, vložiti izpraznitveno tožbo, česar pa ni storila. Pasivnost tožene stranke je imela za posledico pridobitev stanovanjske pravice. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi na prvi in drugi stopnji. Za odločitev je bistveno, da ima sporno stanovanje status hišniškega stanovanja. Dejstvo, da naj bi tožnik v letu 1978 prenehal opravljati hišniška dela, na status stanovanja ni moglo vplivati. Ravno tako dejstvo, da tožena stranka ni zahtevala izpraznitve stanovanja, ni imelo za posledico, da je stanovanje postalo "nehišniško", kot v reviziji zmotno zatrjuje tožeča stranka.

Tožeča stranka zaseda hišniško stanovanje (da gre za tako stanovanje sta ugotovili obe sodišči, pa tudi tožeča stranka dejstva, da je stanovanje v pogodbi z dne 12.7.1971 opredeljeno kot hišniško, ni osporavala). Da pa kljub temu, da gre za hišniško stanovanje, stanovanjska pogodba z dne 12.7.1971 govori tudi o stanovanjski pravici, pa je le v korist tožeče stranke. V korist zato, ker lahko v stanovanju, ne glede na zahteve iz 157. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ), še nadalje prebiva. Ni pa s tem pridobila pravice, da od nekdanjega stanodajalca zahteva odkup stanovanja po 117. členu SZ. Zaradi imetništva stanovanjske pravice ji pripadajo le upravičenja iz 2. in 3. odstavka 129. člena SZ.

Ob dejstvu, da je tožeča stranka zahtevala odkup hišniškega stanovanja, do katerega pa po določbah SZ ni upravičena, se sodiščema prve in druge stopnje ni bilo potrebno posebej ukvarjati z vprašanjem, kakšne so pravne posledice dejstva, da je v stanovanjsi pogodbi z dne 12.7.1971 govor tudi o stanovanjski pravici. Kljub temu pa sta sodišči tudi na to vprašanje odgovorili (predzadnji in zadnji odstavek na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje), in med drugim celo izrecno navedli, da "stanovanjsko pravico, ki jo je tožnik pridobil na podlagi določila 41. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 11/66 in 32/68) pravno ni možno enačiti s stanovanjsko pravico pridobljeno na podlagi določila 10. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82)". Neutemeljen je zato revizijski očitek, da sta nižji sodišči v nasprotju z vsebino stanovanjske pogodbe z dne 12.7.1971 ugotovili neobstoj stanovanjske pravice, zaradi česar naj bi med vsebino stanovanjske pogodbe z dne 12.7.1971 in razlogi sodbe obstajalo nasprotje, ki naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).