Jedro

Tožnik v postavljenem roku pomanjkljivosti tožbe ni odpravil, zato je sodišče tožbo zavrglo ob uporabi prvega odstavka 146. člena ZPP, četrtega odstavka 108. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 104. člena ZPP ter drugega odstavka 31. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 3. 5. 2017 vložila tožbo zoper odločbo Finančne uprave RS, Posebni finančni urad 46161-99/2016-8 z dne 17. 11. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance 461-62/2016/2 z dne 15. 2. 2017, v zadevi ukrepa inšpektorja za igre na srečo. 2. Po podatkih v tožbi ima tožeča stranka sedež v tujini in v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca za ta sodni postopek. Na podlagi prvega odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), ki se v upravnem sporu primerno uporablja v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), bi zato morala tožeča stranka že ob vložitvi tožbe imenovati svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Vendar tega v konkretnem primeru tožeča stranka ni storila in ob vložitvi tožbe ni imenovala svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Zato ji je sodišče s posebnim sklepom I U 1007/2017-4 z dne 9. 5. 2017 v skladu z določbo prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj z nalogo, da tožeči stranki pošlje poseben sklep, I U 1007/2017-3 z dne 9. 5. 2017, s katerim ji je sodišče naložilo, da v danem roku imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, ter da popravi oziroma dopolni tožbo tako, da pravilno navede kateri akt izpodbija s tožbo, navede številko izpodbijanega akta, ga sodišču tudi predloži in da navede kako in v čem naj se izpodbijani upravni akt odpravi. Obenem je sodišče tožečo stranko tudi opozorilo, da navedeni 30-dnevni rok začne teči že od dneva, ko je bil ta sklep vročen začasni zastopnici, in sicer v skladu z namenom citirane zakonske ureditve, ki je v tem, da se sodna pisanja vročajo v Republiki Sloveniji. Prav tako je sodišče tožečo stranko opozorilo na posledice in sicer, da bo tožbo zavrglo, v kolikor v danem 30-dnevnem roku ne bo odpravila pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom tega sklepa.

3. Začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj, sta bila sklepa sodišča I U 1007/2017-3 ter I U 1007/2017-4, oba z dne 9. 5. 2017, vročena dne 11. 5. 2017, ko je začel tudi teči rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe, o čemer je bila tožeča stranka tudi obveščena (začasna zastopnica, upravičena za sprejemanje pisanj, je oba v tem odstavku navedena sklepa poslala tožeči stranki skupaj z dopisom z dne 12. 5. 2017). Iz vročilnice v spisu je razvidno, da je tožeča stranka navedena sklepa prejela 16. 5. 2017. 4. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je tako iztekel z dnem 11. 6. 2017, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje, do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenih sklepih. Sodišče je zato tožbo tožeče stranke ob uporabi prvega odstavka 146. člena ZPP, četrtega odstavka 108. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 104. člena ZPP ter drugega odstavka 31. člena ZUS-1, zavrglo (enako odločitev je sodišče sprejelo tudi v sklepu I U 735/2016 z dne 28. 11. 2016, I U 600/2015 z dne 10. 6. 2015).