Jedro

Uvodni del obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, katere vsebina je opredeljena v določbah 395. člena ZKP, je namenjena povzetku do takrat sprejetih odločitev. Zato ne predstavlja razlogov, s katerimi sodišče druge stopnje presoja pritožbene navedbe.

Izrek

Zahteva obs. M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 12.5.1998 je bil obs. M.G. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Po določbah 50. člena istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določeni posamezni kazni 3 in 5 mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen 7 mesecev zapora ter preizkusna doba dveh let. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 2.2.1999 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila povprečnine.

Obsojenec je dne 19.5.1999 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in spremeni pravnomočno sodbo, ali v celoti ali delno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in sodbo višjega sodišča ali samo sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. Prav tako predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprosti obsojenca plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega M.G. ni utemeljena. O elementih silobrana je sodišče izvajalo dokaze in sprejelo zaključke. Opredeljevalo se je glede dejanskih vprašanj oziroma dejanskega stanja in napravilo pravne zaključke. Obsojenec izpodbija zaključke glede ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zahtevi za varstvo zakonitosti je mogoče pritrditi, da je v uvodu obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje napačen povzetek, da je bila obdolžencu določena preizkusna doba 3 let, čeprav je iz sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je bila določena preizkusna doba 2 let. Gre le za napačen povzetek v sodbi sodišča druge stopnje, pri čemer pa gre lahko tudi za strojepisno napako. To pa ne pomeni, da gre za zatrjevano kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP. Izrek sodbe sodišča druge stopnje je namreč povsem jasen in tudi izrek ni v nasprotju z razlogi, kajti tisti del obrazložitve, kjer je omenjena napaka, vsebinsko ne pomeni razlogov, ampak le navedbe o stanju v postopku. Tako sodišče ni zagrešilo kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljanje novih dejstev in dokazov, kar stori obsojeni glede svojega psihičnega stanja ob storitvi kaznivega dejanja, pa je lahko razlog za obnovo postopka, ne pa za izpodbijanje pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po stališču njenega vložnika je izrek sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Z navedbo v izreku sodišče druge stopnje potrjuje sodbo sodišča prve stopnje, s katero je obsojencu v okviru pogojne obsodbe bila določena preizkusna doba 2 let, medtem ko v razlogih sodbe določa daljšo preizkusno dobo. V uvodnem delu obrazložitve, v katerem sodišče druge stopnje povzema odločitev prvostopnega sodišča, sicer navaja, da je obsojencu bila določena preizkusna doba 3 let, čeprav iz prvostopne sodbe sledi, da mu je dejansko bila določena preizkusna doba 2 let. Gre za očitno pisno napako, kar sledi tudi iz razlogov, navedenih v drugostopni sodbi, v zvezi s preizkusom odločbe o kazenski sankciji, ki jo je obsojencu izreklo sodišče prve stopnje. Vsebina obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je opredeljena v določbah 395. člena ZKP. Zato uvodni del obrazložitve, ki je namenjen povzetku do takrat sprejetih odločitev, ne predstavlja razlogov, s katerimi sodišče druge stopnje presoja pritožbene navedbe. Povsem jasno je tudi, da s storjeno pisno napako, ki jo je mogoče odpraviti s sklepom, izdanim po 1. odstavku 365. člena ZKP, sodišče druge stopnje ni poseglo v na prvi stopnji izrečeno kazensko sankcijo. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo so ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je obsojenec storil kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Te okoliščine pravnomočna sodba presoja tudi z vidika obsojenčeve trditve, da je v primerih obeh oškodovancev ravnal v silobranu. Pri tem zaključuje, da v obravnavanem primeru niso podane vse sestavine, s katerimi je v določbi 2. odstavka 11. člena KZ opredeljen silobran. Ocenjuje namreč, da obsojenčeva obramba v primeru ošk. L.P. ni bila neizogibno potrebna za odvrnitev njegovega napada, pri čemer se opira na nastalo specifično situacijo in vse ugotovljene okoliščine. Odločilno težo daje načinu nastanka konfliktne situacije, v kateri sta k reakciji ošk. L.P. znatno soprispevala obsojenec in njegova partnerka. Na enak način presoja tudi razmerje moči med obsojencem in oškodovancem, ki je glede na njegovo mladost in ostale ugotovljene lastnosti izrazito v prid prvemu. To pa pomeni, da pravnomočna sodba ocenjuje, da oškodovančeva reakcija v tako ugotovljenih okoliščinah ni zmogla resno ogroziti obsojenca in da prav zaradi tega ni bila njegova obramba za odvrnitev oškodovančevega ravnanja oziroma napada neizogibno potrebna. Izpovedbo ošk. M.D. je sodišče ocenilo kot verodostojno, zavrnilo pa obsojenčev prikaz, da ga je ta oškodovanec od zadaj prijel za levo ramo in da se je zato čutil napadenega. Na podlagi tega je zaključilo, da med ošk. M.D. in obsojencem ni prišlo do nikakršnih groženj, prepira ali konflikta. Tako je zanesljivo ugotovljeno, da ošk. M.D. ni napadel obsojenca. Zaradi tega je zaključek pravnomočne sodbe, da tudi v tem primeru obsojenec ni ravnal v silobranu, pravilen.

Na podlagi pravilno ugotovljenih in ocenjenih dejanskih okoliščin je sodišče zanesljivo zaključilo, da obsojenčevi dejanji nista bili storjeni v silobranu. Prav tako pa ni dejanske podlage za zaključek, da je obsojenec storil dejanje v prekoračenem silobranu ali da je bil v zmoti glede napada (putativni silobran), kot to s posplošenimi navedbami nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti. Tudi sicer zahteva z izvajanji napada v pretežnem delu dejanske zaključke pravnomočne sodbe ter ponuja lastno oceno ugotovljenih dejstev. Navaja namreč, da bi bilo treba obsojenčevi dejanji presojati tudi z vidika njegovih psihičnih motenj, ki jih dokazuje z izvidom Psihiatrične bolnišnice v V. z dne 17.4.1999. Napada tudi oceno izpovedbe ošk. M.D. S tem zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Glede na navedeno sodišče ni kršilo kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in tudi ne po 5. točki istega člena. Ker sodišče ni ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v prekoračenem silobranu, tudi ni moglo presojati pogojev za odpustitev kazni v smislu določbe 3. odstavka 11. člena KZ. Z izrečeno pogojno obsodbo pa tudi ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Neutemeljen je tudi predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. S sklicevanjem na okoliščine, ki kažejo na nezmožnost njihovega plačila vložnik zahteve izpodbija dejansko podlago za odločitev pravnomočnega sklepa glede stroškov kazenskega postopka. Tega pa ob upoštevanju določbe 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo obs. M.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).