Jedro

Nestrinjanje staršev pri odločanju o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, ne predstavlja psihičnega nasilja nad otrokom v smislu petega odstavka 3. člena ZPND.

ZPND določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Toda sedež odločanja o otrokovih stikih je in mora biti nepravdni postopek za ureditev stikov.

Izvedba dokaza z izvedencem je za otroke nedvomno obremenjujoča, ponavljanje oziroma izvajanje tega dokaza v dveh postopkih pa še bolj, in torej nikakor ne bi bilo otroku v korist. Prav korist otrok pa je osnovno vodilo v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki, tudi v postopku po ZPND.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka, kolikor se nanaša na prvo predlagateljico, razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Udeleženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca zoper svoj sklep II N 548/2018-10 z 11. 9. 20181 in ta sklep razveljavilo. Odločilo je še, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta predlagateljici.

Nasprotni udeleženec je ugovor glede prve predlagateljice umaknil, kar je v sklepu obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je odločitev sodišča o razveljavitvi sklepa tudi glede prve predlagateljice, v nasprotju z obrazložitvijo.

Sicer pa se pritožnica zavzema za postavitev izvedencev psihologa in psihiatra. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker teh dokazov ni izvedlo. Le z izvedenci bi sodišče lahko zaščitilo otrokove koristi, saj drugače kot tako ni moglo ugotoviti, od kod izvira velika stiska deklice in s stiki z očetom povezan strah.

Pritožnica izpodbija še dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ocenjuje, da sodišče ni verjelo izpovedim prič, ki jim je deklica zaupala svojo stisko, verjelo pa je vsem pričam, katerih zaslišanje je predlagal nasprotni udeleženec. Pritožnica pojasnjuje, zakaj te priče niso verodostojne. Predlagateljici je ob tem in z zavrnitvijo dokazov z izvedenci naložilo nesorazmerno veliko breme, da dokaže nasilje. Dokaze je tehtalo pomanjkljivo in selektivno, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti.

Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev o psihičnem nasilju nasprotnega udeleženca, ko ni dal soglasja za zdravstveno pomoč deklici, čeprav je psihologinja dr. A. A. že po nekaj srečanjih ugotovila, da potrebuje nadaljnjo obravnavo, in ko je umaknil soglasje za vpis v osnovno šolo.

Sodišče je v spisu 558/2018 (pravilno: II N 558/2018) iskalo zgolj potrditev za svojo odločitev. Dogajanje na dveh nadzorovanih stikih pred CSD nikakor ne more biti podlaga za sprejem odločitve o domnevnem nasilju, povsem razumno je pričakovati, da v tem času roditelj ne bo izvajal za otroka škodljivih ravnanj.

3. Nasprotni udeleženec predlaga zavrženje ali vsaj zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi prve predlagateljice

5. O ugovoru, kolikor se je nanašal na prvo predlagateljico, je sodišče prve stopnje odločilo že s sklepom z 19. 10. 2018, ki je postal pravnomočen istega dne. Razveljavitev sklepa, kolikor se je nanašal na prvo predlagateljico, predstavlja torej nedopustno ponovno odločanje o stvari, o kateri je bilo pravnomočno odločeno, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 1. odstavkom 22a. člena Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Kršitev je terjala razveljavitev sklepa glede prve predlagateljice (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi druge predlagateljice, šestletne hčerke prve predlagateljice in nasprotnega udeleženca

6. Pritožnica ima prav, ko izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev o psihičnem nasilju nasprotnega udeleženca, ko ni dal soglasja za zdravstveno pomoč deklici, čeprav je psihologinja dr. A. A. že po nekaj srečanjih ugotovila, da potrebuje nadaljnjo obravnavo, in ko je umaknil soglasje za vpis v osnovno šolo. Materialno pravni odgovor na te trditve pa lahko poda pritožbeno sodišče: v skladu z 2. odstavkom 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) starša, ki ne živita skupaj, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga CSD. Če se tudi ob tej pomoči ne sporazumeta, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Nič nenavadnega ni, če se starši kdaj razhajajo pri odločanju o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Nestrinjanje nasprotnega udeleženca s stališči prve predlagateljice glede teh vprašanj, ne predstavlja psihičnega nasilja nad deklico v smislu 5. odstavka 3. člena ZPND.2

7. ZPND določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. Ukrepi, kakršne je s sklepom II N 548/2018-10 z 11. 9. 2018 v obravnavanem primeru izreklo sodišče prve stopnje, naj varujejo žrtev tako, da povzročitelju nasilja za največ eno leto prepovedo (vsak) stik z žrtvijo.

8. A sedež odločanja o otrokovih stikih (in z njimi povezano koristjo otroka) je in mora biti nepravdni postopek za ureditev stikov. Tak postopek med udeleženci tega postopka teče pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v zadevi II N 558/2018, in prav je, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tega ni zanemarilo. V postopku II N 558/2018 je bila izdana začasna odredba, na podlagi katere stiki med deklico in nasprotnim udeležencem potekajo le pod nadzorom centra za socialno delo. Drugih stikov z njo nasprotni udeleženec nima in ne sme imeti. S tem je deklica dobro zaščitena pred vsakim potencialno pretečim nasiljem nasprotnega udeleženca. V postopku za ureditev stikov bo sodišče natančno raziskalo, kakšni stiki so otroku v korist, kje korenini dekličina (nedvomna) stiska in strah, za kar bo (glede na naštete okoliščine) najverjetneje moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke.

9. Postopek po ZPND pa je nujen in prednosten, torej hiter (24. člen ZPND). Ukrepi, ki jih lahko izreče sodišče za največ 12 mesecev in so namenjeni preprečevanju nasilja, varstvu ter pomoči žrtvi (2. odstavek 1. člena ZPND), pa so začasni (ob odločanju višjega sodišča je že potekel rok, za katerega je sodišče prve stopnje ukrepe izreklo3). Opisano pomeni, da je tudi dokazni postopek v funkciji nujnosti in hitrosti ter začasnega varstva, ki se žrtvi lahko nudi. Po naravi stvari postopek ne sme biti daljši, kot je možno trajanje izrečenega ukrepa. Višje sodišče je že nekajkrat zavzelo stališče, da to samo po sebi ne pomeni, da dokaz z izvedencem v postopku po ZPND ni dopusten, a sodišče mora biti pri odločanju za izvedbo takšnega dokaza še posebej pazljivo in skrbno, da ne bi šel, če res ni nujen, po nepotrebnem na račun hitrosti in nujnosti postopka4. Dodati je še treba, da mora tudi pri izvedbi postopka po ZPND, kadar je udeleženec otrok, sodišče posebej paziti na njegove koristi. Izvedba dokaza z izvedencem je za otroke nedvomno obremenjujoča, ponavljanje (oziroma izvajanje v dveh postopkih) pa še bolj, in torej nikakor ne bi bilo deklici v korist. Prav korist otrok pa je osnovno vodilo v vseh postopkih iz razmerij med starši in otroki, tudi v postopku po ZPND. Spoštovati ga je treba že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev.5

10. Upoštevaje vse navedeno6, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki se za izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi poskušal ugotoviti, kaj je vzrok dekličinih stisk in strahov, v tem postopku ni odločilo.

11. Ob izvedbi (in z 8. členom ZPP skladni dokazni oceni) vseh ostalih predlaganih dokazov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da deklica stiske in strahove nedvomno doživlja (ne drži torej, da ni verjelo izpovedim prič, ki se jim je zaupala). Da bi te težave povzročilo nasilje - konkretno, ščipanje in tepenje nasprotnega udeleženca7, pa izvedeni dokazni postopek ni pokazal. Res so prva predlagateljica in priče A. M., dr. D. M. ter T. P. izpovedale, da jim je deklica zaupala, da jo je oče (oziroma oče ali dedek) tepel po ritki. A ta izjava deklice (ob tem, ko je govor enkrat o očetu, drugič o dedku, tretjič o odraslih v V. nasploh) še ne izkazuje s stopnjo verjetnosti, da je bil nasprotni udeleženec do deklice nasilen.

12. Pritožbeno sodišče (ob odsotnosti kakršnegakoli neposrednega dokaza o nasilju) v pravilnost takšnega zaključka prepričuje predvsem primerjava dveh izvedenih dokazov8: priča P. P., soseda, je opisala dogodek, ko naj bi deklica panično kričala in pribežala v hišo, ko je zagledala avto, podoben očetovemu. Dogodek jo je prepričal v občutku, da se deklica očeta boji. Po tem dogodku sta bila pred CSD izvedena dva nadzorovana stika nasprotnega udeleženca z deklico. Iz poročila CSD (priloga B 73 v spisu) ne izhaja le to, da niso zaznali nikakršnega ogrožujočega ravnanja očeta (kar izpostavlja pritožba), ampak nekaj za odločitev v tem postopku bistveno bolj odločilnega - da pri deklici ob očetovem prihodu in ob igri ni bilo zaznati občutka nelagodnosti ali stiske, da je očetu dopuščala spontan telesni dotik, da mu je sproščeno in navdušeno odgovarjala o svojem vsakdanu, da je ves čas stika v odnosu do očeta delovala sproščeno in veselo, bila zgovorna in se ob koncu od očeta poslovila z objemom. Stisko je imela le pred stikom. Da bi bile zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na poročilu CSD, napačne, pritožba niti ne trdi - motijo jo drugi aspekti poročila in (neopredeljeno) ravnanje strokovne delavke CSD. Te ugotovitve pa prav v ničemer ne kažejo, da se deklica nasprotnega udeleženca boji. Nasprotno, CSD (ki ima v sodnem postopku položaj podoben položaju izvedenca9) je ugotovil, da deklica očetu nakazuje naklonjenost in da je med njima že vzpostavljen odnos, ki je potekal pred vzpostavitvijo stikov pod nadzorom.

13. Dokazi torej potrjujejo, da deklica izkazuje stisko, da ima skrbi, da verbalizira odklanjanje stikov10, hkrati pa, da se očeta ne boji in mu je naklonjena ter v njegovi prisotnosti sproščena. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da zato ni do stopnje verjetnosti dokazano, da je stiska, ki jo deklica preživlja, posledica nasilja nasprotnega udeleženca, je tako pravilna, izdaja ukrepov po ZPND pa ni na mestu.

14. Pritožba v tem delu torej ni utemeljena, razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 1. odstavkom 22a. člena ZPND). Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato višje sodišče nanje ne odgovarja. Na podlagi 8. odstavka 22a. člena ZPND je višje sodišče odločilo, da udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka.

1 Z njim je nasprotnemu udeležencu za šest mesecev prepovedalo približevanje predlagateljicama, navezovanje stikov z njima, zadrževanje in približevanje kraju bivanja in šolanja ... 2 Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. 3 To pomeni, da so ukrepi, kljub odločitvi v izpodbijanem sklepu, dejansko veljali pet mesecev. 4 Prim. sklepe VSL IV Cp 742/2011, IV Cp 602/2014 in IV Cp 2936/2015. 5 Prim. sklep VSL IV Cp 2004/2018. 6 In tudi to, da so bili ukrepi izrečeni za šest mesecev, so veljali pet mesecev, da se predlagateljici nista pritožili zoper zavrnilni del sklepa (predlagali sta namreč izdajo ukrepov za dvanajst mesecev) niti predlagali podaljšanja veljavnosti ukrepov. 7 Ostali očitki o nasilju se ne nanašajo na nasprotnega udeleženca - iz predloga izhaja, da je do deklice nasilen dedek, ki naj bi jo polil z ledeno vodo, telesno kaznoval, tepel po zadnjici, stiskal in ščipal po rokah, ji govori, da se baha, da je grda, da njena mati in njen novi partner nista dobra, da se ne bo nikoli vrnila v L., da se ne sme igrati s prijatelji iz L., da mora imeti rada samo očeta in dedka, česar si deklica nasprotnemu udeležencu ne upa povedati. 8 Oba sta ocenjena v izpodbijanem sklepu. 9 Prim. odločba VS RS II Ips 682/2007 z 8. 1. 2007: poročilo CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega varstva sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj. Temu stališču sledi praksa višjih sodišč. 10 Kar terja skrben dokazni postopek ob urejanju stikov, ki že poteka.