Jedro

Morebitni odškodninski zahtevki zaradi razveljavitve koncesijske pogodbe (do katere bi prišlo ob uspehu v upravnem sporu) ne predstavljajo težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrže. II. Pritožbi stranke z interesom Lovske družine A. se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 229/2009-7 z dne 22. 7. 2009, spremeni tako, da se zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške tega pritožbenega postopka odmerjene na 125 EUR v 15 dneh od vročitve sklepa, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri sodišču prve stopnje vložil tožbo zoper odločbi tožene stranke z dne 10. 6. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo vlogo za dodelitev koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v lovišču A. z dne 10. 6. 2009, s katero je tožena stranka za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v lovišču A. za koncesionarja izbrala Lovsko družino A. Hkrati s tožbo je tožnik predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev obeh izpodbijanih odločb tako, da Vladi Republike Slovenije prepove sklenitev koncesijske pogodbe z Lovsko družino A. ter da do pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu upravlja z loviščem A. tožeča stranka.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo v delu, da se zadrži izvršitev odločbe tožene stranke z dne 10. 6. 2009, o podelitvi koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo Lovski družini A. za lovišče A. in se toženi stranki prepove sklenitev koncesijske pogodbe na podlagi navedene odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu; v preostalem delu (glede predlagane odložitve izvršitve zavrnjene vloge) je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v svoji zahtevi ni izrecno opredelil pravne podlage, glede na predlog pa je tožnikovo zahtevo obravnavalo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Materialna škoda sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode. Za to morajo biti izkazane še druge okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bo z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva. Kot taka se predvsem upošteva škoda v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu, torej škoda, ki bi jo tudi v primeru uspeha v tožbi kasneje ne bilo mogoče ali pa zelo težko odpraviti. Tožena stranka je z odločbo z dne 10. 6. 2009, koncesijo za sporno lovišče podelilo Lovski družini V. in sicer za dobo 20 let od sklenitve koncesijske pogodbe. Na podlagi navedene odločbe je izbrani koncesionar dolžan skleniti koncesijsko pogodbo v roku 60 dni od dokončnosti te odločbe, sicer izgubi pravico do podeljene koncesije. Sklenitev navedene koncesijske pogodbe pa bi po presoji sodišča prve stopnje za tožnika lahko pomenilo tako pravno posledico, zaradi katere bi lahko bila vzpostavitev prejšnjega stanja, kljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu, zelo otežena. Koncesijska pogodba se sklepa za 20 let, morebitna predčasna razveljavitev pogodbe pa bi lahko imela za posledico odškodninske zahtevke, s tem pa je po mnenju sodišča prve stopnje izkazan pogoj težko popravljive škode in javne koristi. Posledično je s tem utemeljena potreba po začasni ureditvi spornega razmerja. Z izdano začasno odredbo ne bo prizadeta javna korist ali korist nasprotnih strank. Upravljanje z loviščem A. se bo še naprej izvajalo na podlagi dosedanjih pravnih podlag, tako da zaradi zadržanja sklenitve koncesijske pogodbe ne bo prizadeta javna korist. Prav tako ne bodo prizadete koristi stranke z interesom.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper tisti del izpodbijanega sklepa s katerim je bilo zahtevi ugodeno ugotavlja, da bo z zadržanjem sklenitve koncesijske pogodbe nedvomno prizadeta korist Lovske družine A., ki bi z upravljanjem lovišča že morala začeti. Tožeča stranka že upravlja z loviščem J. in bo lahko še naprej normalno delovala ter ne bo utrpela nobene škode. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe v celoti.

5. Stranka z interesom (Lovska družina A.) vlaga pritožbo zoper tisti del izpodbijanega sklepa v katerem je bilo zahtevi ugodeno. Navaja, da sodišče prve stopnje, ki je izdalo regulacijsko začasno odredbo, ni presojalo in obrazložilo „verjetnosti uspeha tožbe“, zato napadeni sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu. Sodišče tudi ni obrazložilo s čim naj bi bila prizadeta javna korist v primeru neizdaje začasne odredbe. Pritožnica meni, da je prizadetost javne koristi potrebno ocenjevati v smislu zagotavljanja ustreznega upravljanja z divjadjo in loviščem, ne pa z morebitnimi odškodninskimi zahtevki strank tega upravnega spora. Za varovanje javnih koristi pa sta registrirani in usposobljeni tako tožeča stranka kot pritožnica. Nadalje oporeka višini „izgubljenega dobička“ iz spornega lovišča ter poudarja, da materialna škoda sama zase ne predstavlja težko popravljive škode. Prvostopno sodišče je v okviru „testa sorazmernosti“ stranko z interesom neenako obravnavalo, kar predstavlja kršitev njene ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, saj ni uporabilo enakih kriterijev za vse udeležence postopka. Sodišče prve stopnje se tudi ni ukvarjalo z ugovorom pritožnice, da bi izdaja predlagane začasne odredbe vplivala na njeno osnovno dejavnost, kot sta ohranjanje in varstvo divjadi. Pritožnica na podlagi začasne odredbe, kakršna je bila izdana, še naprej ostaja „brez“ svojega lovišča in tako ne more normalno opravljati svoje dejavnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži pritožbene stroške.

6. Odgovori na pritožbi niso bili vloženi.

K 1. točki izreka:

7. Pritožba tožene stranke ni dovoljena.

8. Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko dejanje v postopku s pritožbo opravlja stranka samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-69/2007 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/2008) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanje postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta v četrtem odstavku 86. člena določa, da sme pravdno dejanje v postopku opravljati tudi stranka sama ali njen zakoniti zastopnik v primerih, če ima ta opravljen pravniški državni izpit. 9. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je pritožba nedovoljena, če jo vloži oseba, ki ni imela te pravice.

10. V obravnavanem primeru sta pritožbo tožene stranke podpisala M.Š., vodja oddelka in S.N., višji svetovalec III, pri čemer se v pritožbi ne zatrjuje in tudi z ničemer ne dokazuje, da naj bi kdo od njiju imel opravljen pravniški državni izpit. Zato je treba šteti, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima in jo je bilo treba na zgoraj navedeni pravni podlagi zavreči. K 2. točki izreka:

11. Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razloga iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno upravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Če pa predlaga ureditveno začasno odredbo (tretji odstavek 32. člena ZUS-1), mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje.

12. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da materialna škoda sama po sebi praviloma še ne pomeni težko popravljive škode in da se le-ta upošteva predvsem v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v upravnem sporu, torej škoda, ki je tudi v primeru uspeha s tožbo v upravnem sporu kasneje ne bi bilo mogoče ali pa zelo težko odpraviti. Iz slednjega razloga je sodišče prve stopnje tudi izdalo začasno odredbo, vendar po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeno. Tudi v takem primeru mora namreč biti možnost nastanka težko popravljive škode zatrjevana in izkazana. Ker se koncesijska pogodba za upravljanje z loviščem na podlagi odločbe o izbiri sklepa za dobo 20 let, izbrani koncesionar pa jo je dolžan skleniti v roku 60. dni od dokončnosti odločbe o izbiri, bi po mnenju prvostopenjskega sodišča morebitna predčasna razveljavitev pogodbe (v primeru uspeha v upravnem sporu) lahko imela za posledico odškodninske zahtevke, s tem pa naj bi bil izkazan pogoj težko popravljive škode in javne koristi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe sploh ne zatrjuje možnost nastanka težko popravljive škode zaradi sklenitve koncesijske pogodbe druge lovske družine in razveljavitve te pogodbe ob morebitnem uspehu v tem upravnem sporu. Te škode tudi z ničemer ne dokazuje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ne pove, za kakšno škodo naj bi sploh šlo in kaj naj bi škoda v takem primeru sploh predstavljala. Samo morebitni odškodninski zahtevki zaradi razveljavljene pogodbe, tudi ob upoštevanju koristi nasprotne stranke (v obravnavanem primeru pritožnice), ki so takorekoč identične koristim tožnice (načelo sorazmernosti), pa po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljujejo izdajo ureditvene začasne odredbe, kakršna je bila izdana.

13. Tudi škoda, ki pa jo tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje, ni izkazana do stopnje verjetnosti, da bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo. Zatrjevani zmanjšani prihodki, ki naj ne bi mogli pokriti vseh predvidenih stroškov v zvezi z opravljanjem dejavnosti tožeče stranke iz predloženih listin niso razvidni, ravno tako pa ne, da bi zatrjevana škoda za tožnika in opravljanje njegove dejavnosti predstavljala težko popravljivo škodo.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 3. točke tretjega odstavka 80. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje tako, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo tudi v tistem delu, ki se nanaša na koncesijo, podeljeno stranki z interesom, saj glede na vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe ter predloženo dokumentacijo tudi za ta del zahteve niso izpolnjeni pogoji iz drugega oziroma tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. K 3. točki izreka:

15. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka (v zvezi z začasno odredbo). Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov stranke z interesom, ki jih je sodišče odmerilo na 125 EUR. Sodišče je stranki z interesom priznalo na podlagi tarifne številke 3220 50 EUR (postopek z rednimi pravnimi sredstvi – zoper druge odločbe – nagrada za postopek), na podlagi tarifne številke 6002 20 EUR (pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev), oboje povečano za DDV (14 EUR) ter stroške za plačano takso v višini 41 EUR.