Jedro

S potrditvijo napotnice (in izdajo potrdila o opravljenem delu) je tožena stranka pooblastila tožečo stranko, da na njen račun izplača v napotnici naveden znesek osebi, ki je navedena na napotnici. Gre za obliko in vrsto asignacije. Ker je tožeča stranka na podlagi takšnega pooblastilnega razmerja študentkama, ki sta navedeni v napotnicah, izplačala v njih določene zneske, je s trenutkom izpolnitve nakazila pridobila regresni zahtevek do tožene stranke za plačilo istega zneska, ki ga je po pooblastilu in na račun tožene stranke izplačala prejemnikom nakazila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 305,28 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4407/2009-2 z dne 25. 01. 2009 v prvem in četrtem odstavku izreka za glavnico v znesku 3.634,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 43,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 02. 2009 do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo računov, ki jih je tožeča stranka, ki se ukvarja s posredovanjem dela študentov in dijakov, izdala toženi stranki na podlagi predloženih potrdil o opravljenem študentskem delu štirih študentov. Tožena stranka se je plačilu upirala, ker naj bi dve študentki (A. G., L. L.), na kateri se glasijo izstavljeni računi, ne opravljali dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da A. G. dejansko ni delala pri toženi stranki, pač pa je delo na napotnico, izdano na ime A. G., opravila N. J., ki ni imela študentskega statusa; predpostavilo je nadalje, da je tudi namesto L. L. pri toženi stranki delala druga oseba. Ker je torej sodišče prve stopnje pritrdilo trditvam tožene stranke, da A. G. in L.L. pri toženi stranki nista opravljali dela, na katerega sta bili napoteni, pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, na kaj se nanaša pritožbeni očitek nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo prav takšno dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožena stranka.

6. Pritožba ima sicer prav, da je tožeča stranka, ki posreduje študentsko in dijaško delo, dolžna preveriti status oseb, ki delajo na podlagi študentskih napotnic in da osebam brez študentskega (dijaškega) statusa pač ne sme posredovati dela. Vendar pa ni sporno, da sta A. G. in L. L., ki jima je tožeča stranka izdala napotnici, imeli študentski status. S tem, ko tožeča stranka izda napotnico osebi s statusom, pa so njene dolžnosti izčrpane. Delodajalcu zato ni treba ponovno ugotavljati, ali ima oseba z napotnico študentski status, dolžan pa je preveriti identiteto osebe, ki pride k njemu opravljati delo in ugotoviti, če je to prav tista oseba, na katero se glasi izdana napotnica (četrti odstavek 20. člena Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje; Ur. l. RS, št. 139/2006). Ker tega v obravnavanem primeru ni storil, je za fiktivnost napotnice v smislu, da dela ni opravila oseba, ki je v njej navedena, odgovoren sam in se v razmerju do tožeče stranke nanjo ne more sklicevati.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka potrdila vse izdane napotnice, potrdila je tudi, da je bilo študentsko delo v celoti opravljeno. Zato so razlogi, na katere se sklicuje v pritožbi, nerelevantni. S potrditvijo napotnice (in izdajo potrdila o opravljenem delu) je tožena stranka pooblastila tožečo stranko, da na njen račun izplača v napotnici naveden znesek osebi, ki je navedena na napotnici. Gre za obliko in vrsto asignacije (1035. člen OZ). Ker je tožeča stranka na podlagi takšnega pooblastilnega razmerja študentkama, ki sta navedeni v napotnicah, izplačala v njih določene zneske, je s trenutkom izpolnitve nakazila pridobila regresni zahtevek do tožene stranke za plačilo istega zneska, ki ga je po pooblastilu in na račun tožene stranke izplačala prejemnikom nakazila. Ko je nakazilo enkrat izpolnjeno, ga ni mogoče več preklicati. Razmerje med pravdnima strankama je popolnoma neodvisno od razmerja med študentkama in toženo stranko. Za presojo utemeljenosti regresnega zahtevka tožeče stranke do tožene povsem zadostuje, da je tožeča stranka nakazilo izpolnila. Razlogi, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka, pa bi utegnili biti pomembni le v razmerju med toženo stranko in študentkama, od katerih bi lahko tožena stranka, če pri njej nista opravljali dela, lahko imela zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Vendar pa to razmerje ni predmet te pravde.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni, niti med seboj v nasprotju, prav tako pa so skladni tudi z izvedenimi dokazi. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini nagrade za postopek po tar. št. 3210 ob upoštevanju pritožbenega pcto in 20% DDV.