Jedro

Seznanitev delodajalca z razlogom za odpoved je dejansko vprašanje. Delodajalec je lahko z njim seznanjen takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njim kasneje, vse do zagovora delavca. Če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče šteti, da se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač tega dne ni zvedel nič novega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17.6.2005, ki je bila tožniku vročena 20.6.2005, nezakonita, ker je tožena stranka ni podala v zakonskem 30-dnevnem subjektivnem roku od seznanitve z razlogi za odpoved. V skladu z zahtevkom je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in tožniku priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je bila tožena stranka z odločbo zdravstvene komisije pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije dne 9.3.2005 obveščena, da tožnik v času od 19.2. do 28.2.2005 ni bil nezmožen za delo zaradi bolezni, je soglašalo, da je tožena stranka zamudila subjektivni 30-dnevni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnikovo odpoved podala šele 17.6.2005. Pri tem dejstva, da je tožniku že 24.3.2005 vročila pisno obdolžitev in ga vabila na zagovor, ki se ga tožnik ni udeležil, na začetek teka roka za odpoved ni vplivalo. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje, da tudi tožnikova opravičila, da se v skladu z mnenji psihiatrov ni sposoben zagovarjati, niso vplivala na začetek teka zakonskega subjektivnega roka za odpoved, ki je prekluzivnega značaja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da se je tožena stranka pred odločitvijo za odpoved hotela seznaniti tudi s tožnikovim subjektivnim odnosom do kršitve. Po novem ZDR je redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče podati šele, ko se ugotovi tudi delavčev subjektivni odnos do očitanih kršitev. Temu je namenjen tudi zagovor delavca. Hkrati zakon delodajalcu izrecno nalaga, da delavcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Ne more biti toženi stranki v škodo, če je v skladu z veljavno zakonodajo tožniku hotela omogočiti zagovor. Ker se je tožnik opravičil, da se 25.3.2005 zagovora ne more udeležiti, mu je bil dne 8.6.2005 utemeljeno ponovno določen dan zagovora. Šele ker se tožnik tudi tokrat zagovora ni udeležil in je bilo očitno, da se zagovoru izmika, je lahko tožena stranka še vedno znotraj šestmesečnega objektivnega roka dne 17.6.2005 podala tožniku sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šele 8.6.2005, ko se tožnik že drugič zagovora ni udeležil, je bila tožena stranka seznanjena z vsemi pomembnimi razlogi za podajo odpovedi.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je vsaj posredno odgovorilo na pritožbene navedbe o pomenu seznanitve s subjektivnim odnosom delavca do očitane kršitve za začetek teka subjektivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Glede začetka teka subjektivnega roka je zavzelo stališče, da je pomembna dejanska seznanitev z nastankom razloga za odpoved, pri tem pa je datum zagovora lahko pomemben le, če bi tožena stranka na zagovoru dejansko ugotovila okoliščine, ki so pomembne in na podlagi katerih bi se odločila za podajo odpovedi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) res določa pravico delavca do zagovora, vendar to pomeni, da je dolžnost delodajalca, da delavcu zagovor omogoči, pravica delavca pa je, da se zagovora udeleži ali ne udeleži. Tako revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo do pomembnih pritožbenih navedb, ni utemeljen.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Sodišče je pravilno presodilo, da gre za zakonski prekluzivni rok, z iztekom katerega delodajalec izgubi pravico delavcu podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Že v odločbi VIII Ips 33/2006 z dne 11.4.2006, je to sodišče zavzelo stališče, da je seznanitev delodajalca z razlogi za odpoved dejansko vprašanje. Delodajalec je lahko seznanjen takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče šteti, da se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač tega dne ni zvedel nič novega. Takšno stališče je bilo doslej večkrat ponovljeno (na primer odločitve sodišča v zadevah VIII Ips 205/2006, VIII Ips 227/2006, VIII Ips 70/2007 in VIII Ips 212/2007).

Ob dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, da je bila toženi stranki dne 9.3.2005 vročena dokončna odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, iz katere je izhajalo, da tožnik v času sporne odsotnosti z dela od 19.2.2005 do 28.2.2005 ni bil nezmožen za delo zaradi bolezni in ugotovitvi, da se ni odzval vabilom na zagovor, se glede na navedene razlage začetka teka subjektivnega roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni mogla uspešno sklicevati na to, da naj bi 30-dnevni subjektivni rok pričel teči šele od dneva, ko se tožnik že drugič ni odzval vabilu na zagovor, torej od 17.6.2005. Sodišče je v skladu z že sprejetimi stališči pravilno presodilo, da je subjektivni 30-dnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz petega odstavka 88. člena ZDR toženi stranki pričel teči z 9.3.2005, ko je bila obveščena o tem, da tožnik v spornih dneh ni bil upravičeno odsoten z dela iz zdravstvenih razlogov in kasnejši neuspeli zagovor tožnika na začetek teka tega roka ni vplival. Ker je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku navedenega roka, je sodišče v skladu z zahtevkom utemeljeno ugotovilo njeno nezakonitost in ugodilo tudi ostalim tožbenim zahtevkom.

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.