Jedro

Ni utemeljena revizijska graja, da ni bilo podlage za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe med toženima zakoncema, in o neutemeljeni ugoditvi zahtevku, da se toženec šteje za pravega prodajalca po sporni prodajni pogodbi s toženo občino. Obe materialnopravni vprašanji sta med seboj povezani, obravnavani zahtevek je celota. V tej pravdni zadevi so bili toženi vsi trije udeleženci pogodbenih razmerij iz med seboj prepletenih pogodb (darilne in prodajne). Zato so bili izpolnjeni procesni pogoji za poseg v prodajno pogodbo, ki ga je s tožbenim zahtevkom terjala tožeča stranka.

Potrebna dejanska podlaga za ta poseg, ki ga je tožeča stranka terjala v pogodbena razmerja treh tožencev, je bila v tej zadevi prav tako ugotovljena. Predvsem je bilo ugotovljeno, da je volja za sklenitev prodajne pogodbe v takšni vsebini, kakršna je ugotovljena v drugi točki sodbe prve stopnje, obstajala že v času sklenitve sporne prodajne pogodbe, in sicer tako na strani toženca kakor na strani tožene občine. Ta in druga dejanska podlaga izpodbijane sodbe (ki z neobrazloženo pritožbo ni bila izpodbijana), je narekovala izodbijano uporabo materialnega prava: ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tako pod 1) ugotovilo, da je nična darilna pogodba, sklenjena 6.7.1992 med (prvim) tožencem in njegovo ženo toženko za dvosobno stanovanje v Ljubljani; pod 2) ugotovilo, da je toženec pravi prodajalec tega stanovanja, ki je bilo s kupoprodajno pogodbo z dne 21.7.1992 prodano (tretje) toženi občini; pod 3) naložilo tožencu in toženki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je bila sporna darilna pogodba navidezna, sklenjena le zato, da bi se tožena zakonca izognila plačilu davka na dobiček, prava volja toženca pa je bila že ob sklenitvi te darilne pogodbe, stanovanje preko žene prodati toženi občini, ki ji je bilo vseeno, s kom ima sklenjeno prodajno pogodbo. Volja skleniti tako prodajno pogodbo je torej pri tožencu in pri toženi občini obstajala že ob sklenitvi pogodbe.

Proti tej sodbi sodišča prve stopnje sta tožena zakona vložila neobrazloženo pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta tožena zakonca vložila pravočasno revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga utemeljujeta z naslednjim: Niso podani razlogi ničnosti sporne darilne pogodbe. Obdaritev zakonca je dopustna in obdaritev je bila edini namen pri sklenitvi darilne pogodbe. V času darilne pogodbe sta bila tožena zakonca pred ločitvenim postopkom in sta na tak način želela predhodno urediti medsebojna premoženjska razmerja, da bi toženka imela z otrokom rešen stanovanjski problem. Sodišče ni verjelo toženčevi izpovedi, zato bi moralo zaradi popolnejše ugotovitve dejanskega stanja zaslišati tudi toženko. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta toženca mlada zakonca ter da je v času sklepanja darilne pogodbe zaradi družinskih sporov med njima prihajalo do hitrih sprememb in nenadnih odločitev, ki pa so bile v tistem trenutku resno mišljene. Sodišče je neutemeljeno ugodilo zahtevku, da se toženec šteje za pravega prodajalca po sporni prodajni pogodbi s toženo občino. Toženec s toženo občino v nobenem primeru ne bi sklenil prodajne pogodbe za sporno stanovanje; za veljavnost takšne pogodbe torej ni podana volja obeh pogodbenikov. Toženca predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila (v skladu s prvim odstavkom 390. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP) vročena tožeči stranki in toženi občini, ki nanjo nista odgovorili, prav tako pa Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je bila prvič predložena Vrhovnemu sodišču že 26.10.1995, vendar takrat niso bili izpolnjeni pogoji za njeno predložitev in obravnavanje, ker izpodbijana sodba sodišča druge stopnje še ni bila pravilno vročena toženi občini. Zato je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki je opravilo vročitev toženi občini 16.2.1996, nakar je sodnica 19.3.1996 odredila ponovno predložitev spisa Vrhovnemu sodišču. Zaradi napake pisarne je bil spis pomotoma arhiviran in ponovno predložen Vrhovnemu sodišču zaradi odločitve o reviziji šele 9.1.2003. V času odločanja o reviziji že velja novi Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), ki v prvem odstavku 498. člena določa, da se v postopku s pravnimi sredstvi uporabi prejšnji ZPP, če je bila sodba prve stopnje izdana še v času njegove veljavnosti. Revizijski preskus izpodbijane sodbe je tako (na podlagi 386. člena ZPP), poleg preskusa v mejah konkretnih revizijskih razlogov in uradnega preskusa uporabe materialnega prava, obsegal tudi preskus v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija jih ne uveljavlja.

Revizijski preskus uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi se opira na dejansko podlago te sodbe, ki je z revizijo ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni preskušalo, saj je bil pritožbeni preskus prvostopenjske sodbe omejen na uradno upoštevne razloge po volji revidentov, toženih zakoncev - po njunem procesnem razpolaganju, da vložita neobrazloženo pritožbo. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa so bile naslednje: - toženec je kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice 16.1.1992, po privatizacijskih pogojih Stanovanjskega zakona, kupil sporno stanovanje; - toženec je z darilno pogodbo 6.7.1992 podaril stanovanje ženi toženki; - toženka je 21.7.1992 stanovanje prodala toženi občini, ki je bila po pogodbi dolžna kupnino nakazati na toženčev (!) bančni račun; - toženca sta sklenila darilno pogodbo zato, da se izogneta davku na dobiček in sodišče ni verjelo izpovedi toženca: da se je za darilo odločil, ker mu življenje v Ljubljani ni ustrezalo in ker se z ženo takrat in že v času odkupa stanovanja nista dobro razumela; niti da sta se pobotala ravno v času, ko je toženka stanovanje (komaj 15 dni po obdaritvi) prodala; niti da se je za prodajo odločila zaradi slabih gmotnih razmer (saj bi taka prodaja prej kazala, da obdarjenec tega premoženja ne potrebuje), ali v gmotni stiski (saj bi tedaj najbrž kupnino hotela zase, ne pa da se je dogovorila, da se kupnina nakaže tožencu - ki izpoveduje, da se pred prodajo o njej s toženko ni nič menil); - prava volja toženca je bila že ob sklenitvi darilne pogodbe, sporno stanovanje preko žene prodati; tožena občina je izjavila, da ji je vseeno, s kom ima sklenjeno prodajno pogodbo; torej je volja toženca kot prodajalca in tožene občine kot kupca obstajala že ob sklenitvi te pogodbe.

Revizijski razlogi, opredeljeni kot graja uporabe materialnega prava (ki je dovoljena), so po svoji resnični vsebini skoraj v celoti graja dejanske podlage sodbe, torej (po tretjem odstavku 385. člena ZPP) nedovoljen poskus, uveljaviti zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (česar toženca v pritožbenem postopku, ko je bilo to dovoljeno, nista poskusila uveljaviti). To velja za očitek, da bi moralo sodišče zaradi popolnejše ugotovitve dejanskega stanja zaslišati tudi toženko, ko ni verjelo toženčevi izpovedi (tu gre za očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Velja za trditev, da je bila obdaritev toženke edini toženčev namen pri sklenitvi sporne darilne pogodbe (dejanska ugotovitev sodišča je drugačna). Velja tudi za očitek, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta toženca mlada zakonca ter da je v času sklepanja darilne pogodbe med njima prihajalo zaradi družinskih sporov do hitrih sprememb in nenadnih odločitev, ki pa so bile v tistem trenutku resno mišljene (tu gre za očitek na račun dokazne ocene, ki je bila sodišču podlaga za ugotovitev odločilnih dejstev). Enako velja za trditev, da toženec s toženo občino v nobenem primeru ne bi sklenil prodajne pogodbe za sporno stanovanje in da torej za veljavnost takšne pogodbe ni bila podana volja obeh pogodbenikov (kar je dejanska trditev, ki je v nasprotju z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje). Nedovoljen poskus posega v dejansko podlago izpodbijane sodbe - obenem pa še nedovoljena (po 387. členu ZPP) revizijska novota -, je trditev, da sta bila v času darilne pogodbe tožena zakonca pred ločitvenim postopkom in da sta na tak način želela predhodno urediti premoženjska razmerja, zato da bi toženka imela z otrokom rešen stanovanjski problem.

Kar zadeva revizijsko grajo, ki ostaja v mejah dovoljene graje uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi - namreč stališče, da ni bilo podlage za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe med toženima zakoncema, in o neutemeljeni ugoditvi zahtevku, da se toženec šteje za pravega prodajalca po sporni prodajni pogodbi s toženo občino -, pa je treba odgovoriti, da ta graja ni utemeljena. Obe materialnopravni vprašanji sta med seboj povezani, obravnavani zahtevek je celota. V tej pravdni zadevi so bili toženi vsi trije udeleženci pogodbenih razmerij iz med seboj prepletenih pogodb (darilne in prodajne). Zato so bili izpolnjeni procesni pogoji za poseg v prodajno pogodbo, ki ga je s tožbenim zahtevkom terjala tožeča stranka.

Potrebna dejanska podlaga za poseg, ki ga je tožeča stranka terjala v pogodbena razmerja treh tožencev, je bila v tej zadevi prav tako ugotovljena. Predvsem je bilo ugotovljeno, da je volja za sklenitev prodajne pogodbe v takšni vsebini, kakršna je ugotovljena v drugi točki sodbe prve stopnje, obstajala že v času sklenitve sporne prodajne pogodbe, in sicer tako na strani toženca kakor na strani tožene občine. Ta in druga, uvodno v vsej bistveni vsebini povzeta, dejanska podlaga izpodbijane sodbe (ki z neobrazloženo pritožbo ni bila izpodbijana), je narekovala izpodbijano uporabo materialnega prava: ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke na prvi stopnji in potrditev te sodbe, ob zavrnitvi neobrazložene pritožbe, na drugi stopnji. Tako tudi, kar zadeva prvi del tožbenega zahtevka (v funkcionalni celoti z njegovim drugim delom, nanašajočim se na prodajno pogodbo, in glede tega tokrat v brezhibni procesni situaciji), torej zahtevek za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe (na podlagi prvega odstavka 103. člena v zvezi s prvim odstavkom 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), katere ugotovljeni edini namen je bil, prikriti pravo prodajno pogodbo, sklenjeno v resnici med tožencem in toženo občino.

Revizija po vsem obrazloženem ni utemeljena in jo je bilo na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti.