Jedro

Ker je tožnica zatrjevani obseg škode v celoti dokazala že z izvedencem psihiatrom, je sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca kliničnega psihologa.

Tožnica je upravičena do vzpostavitve stanja, kakršno je bilo, preden ji je škoda nastala, to pa so bile takšne bivalne razmere, da je lahko uporabljala celotno hišo. Zato je pritožbena navedba, da vgradnja dvigala za dostopanje v mansardni del ni bila nujna, strošek pa nepotreben in nesorazmeren, neutemeljena.

S toženkine strani pritožbeno izpostavljena tožničina starost v času škodnega dogodka, 67 let, in da je življenjsko splošno znano, da se s staranjem življenjska aktivnost spreminja in upada, prav tako ne utemeljujeta znižanja odškodnine po tej postavki, saj je tožnici odškodnina priznana zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi škodnega dogodka in ne zaradi staranja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 112.300,74 EUR zviša na znesek 117.300,74 EUR; - v drugi alineji I. točke izreka znesek 53.873 (1) zviša na 58.893 EUR; - v II. točki izreka (v stroškovnem delu) znesek 8.731,58 EUR zviša na znesek 10.118,22 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrneta ter se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici plača 112.300,74 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka) ter da tožnici povrne pravdne stroške v višini 8.731,58 EUR (II. točka izreka). V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Tožnica sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Uveljavlja postopkovno kršitev, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen predlog za postavitev izvedenca kliničnega psihologa, s tem pa ji je onemogočilo izkazati večji obseg škode, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. V nadaljevanju povzema dokazno oceno sodišča prve stopnje (listine, izpovedbe, izvedensko mnenje) glede utrpele nepremoženjske škode ter navaja, da bi ji sodišče moralo za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem dodatno prisoditi še 95.000 EUR, za strah še 6.000 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 70.000 EUR. Tožnica povzema primere iz sodne prakse, za katere zatrjuje, da so primerljivi z njenim. V zvezi z odločitvijo v stroškovnem delu navaja, da bi ji moralo sodišče priznati stroške za peto do deveto pripravljalno vlogo. Te vloge so bile nujne in potrebne za zagotovitev izjave v postopku. Sodišče ji tudi neutemeljeno ni priznalo stroškov dokaznih predlogov in ostalih krajših vlog. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnici dodatno prisodi odškodnino v znesku 171.000 EUR skupaj s stroški ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka sodbo izpodbija v prisodilnem in stroškovnem delu iz vseh dopustnih razlogov po ZPP. Navaja, da je sodišče tožnici priznalo previsoko odškodnino po vseh štirih postavkah iz naslova nepremoženjske škode. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ni upoštevalo tožničine izpovedbe, da bolečine niso bile zelo hude, da je bila daljši čas v komi in da je prejemala ustrezna protibolečinska zdravila. Prav tako ni bilo pravilno upoštevano, da je zdravljenje trajalo do 15. 9. 2017. Iz tega naslova bi šlo tožnici največ 45.000 EUR. Za strah bi tožnici šlo največ 8.000 EUR, glede na to, da se nesreče ne spominja, odškodnina za strah pa je vezana na subjektivno doživljanje oškodovanca. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo tudi, da bo občasni blagi sekundarni strah tožnici ostal trajno. Za skaženost bi šlo tožnici največ 10.000 EUR, saj je sodišče povsem spregledalo subjektivni kriterij. Pri odškodnini za zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti pa je sodišče dalo premajhno težo dejstvom, da je po škodnem dogodku utrpela tudi možgansko kap, ki je ni mogoče povezati z nesrečo, da je po nesreči bivalno okolje in osebno vozilo prilagodila svojim potrebam in si s tem znatno olajšala premagovanje ovir ter da je bila v času škodnega dogodka stara 67 let, torej v starosti, ko se življenjska aktivnost ljudi spreminja in upada. Iz tega naslova bi tožnici šlo največ 65.000 EUR. Toženka predlaga znižanje odškodnine za 32.000 EUR. V zvezi s premoženjsko škodo toženka izpodbija odločitev sodišča, da gre tožnici celoten strošek 30.178,20 EUR za prilagoditev objekta v Sloveniji, saj večino časa z možem živita v pritličju hiše, zato gradnja dvigala za dostopanje v mansardni del ni bila nujna ter je predstavljala nepotreben in nesorazmeren strošek, hiša pa je pridobila na vrednosti. Tožnici bi šel iz tega naslova polovični znesek 15.089,10 EUR. Toženka tožnici odreka tudi pravico do povrnitve stroškov zdravljenja v UKC ... po računu z dne 16. 3. 2016 v višini 7.193,64 EUR. Osnovni pogoj je, da so ti stroški sploh nastali in da je tožnici nastala škoda, kar pa ni dokazano, saj ni bilo sporno, da tega računa ni plačala. Tudi ni res, da računa ni poravnala nemška zavarovalnica, saj ji sodišče sploh ni zastavilo takšnega vprašanja. Poleg tega pa je strošek po računu zastaral v triletnem zastaralnem roku in tožnici škoda ne more več nastati. Toženka predlaga, da sodišče iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode odškodnino zniža za 54.281,74 EUR, pravdne stroške naloži v plačilo tožnici in priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnica je v odgovoru na toženkino pritožbo pritožbene navedbe prerekala in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožničina pritožba je utemeljena v manjšem delu (glede višine odškodnine v zvezi z nepremoženjsko škodo in v stroškovnem delu), v preostanku ni utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zoper toženko kot zavarovalnico zaradi utrpelih poškodb v škodnem dogodku z dne 14. 12. 2015, ko je toženkina zavarovanka izgubila nadzor nad vozilom, trčila v tožnico in njenega moža, ki sta stala na parkirišču, ter ju hudo telesno poškodovala. Temelj terjatve v obravnavani zadevi ni bil sporen, razen glede obsega nastale škode. Tožnica, ki je imela ob nesreči 67 let, je utrpela brutalno politravmo (izvid urgentne ambulante SB ... z dne 14. 12. 2015 - A4) s poškodbami, kot so obrazložene v 5. točki izpodbijane sodbe in jih je mogoče povzeti v teh treh sklopih. Zaradi hudih poškodb je bila tožnici opravljena obojestranska amputacija nog, levo podkolensko, desno nadkolensko, ter sta ji bili napravljeni protezi. Tožnica je sicer mobilna, vendar v invalidskem vozičku, v katerem preživi večino dneva. Drugi sklop poškodb se nanaša na levo roko, kjer je tožnica utrpela dvojni zlom nadlahtnice in zlom podlakti, zlomi pa so se zacelili v dobrem položaju in z razmeroma dobrim funkcionalnim rezultatom z omejeno gibljivostjo rame, komolca in podlakti lažje stopnje. Tretji sklop se nanaša na utrpele poškodbe glave s pretresom možganov, udarnino ter poškodovanim levim ušesom in lasiščem. Posledice teh poškodb so prečna amputacija zgornjega centimetra levega uhlja, brazgotina v lasišču nad njim ter okrnjenost višjih živčnih funkcij (spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti in govora, izražanja ter presoje). Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno niso prerekane. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnica približno dve leti po škodnem dogodku utrpela možgansko kap, ki je izvedenci ne povezujejo s škodnim dogodkom, je pa dodatno okrnila delovanje tožničinih višjih živčnih funkcij. Prav tako s škodnim dogodkom ne povezujejo tožničine inkontinence. Po ugotovitvah izvedencev se je pri tožnici razvila tudi blaga demenca kot posledica tako poškodbe možganov ob škodnem dogodku kot zaradi možganske kapi. Tudi to dejansko stanje pritožbeno ni izpodbijano.

7. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova nepremoženjske škode priznalo 160.000 EUR denarne odškodnine, kar je v času odločanja znašalo približno 122 povprečnih neto plač. Priznalo ji je tudi premoženjsko škodo po postavkah tuje pomoči in nege, prilagoditve hiše v Nemčiji in Sloveniji z montažo dvigal, nakup dodatnih protibolečinskih zdravil in medicinskih pripomočkov, stroške zdravstvenih storitev, prevozne stroške, stroške prilagoditve sedeža v vozilu in nakup dvigala prtljažnika ter stroške za aplikacijo proteze, medtem ko prevoznih stroškov družinskih članov ni priznalo. Iz naslova nepremoženjske škode, ob upoštevanju že plačanih in revaloriziranih zneskov, je toženki naložilo še plačilo 53.893 EUR, skupaj s priznano odškodnino za premoženjsko škodo pa 112.300,74 EUR. Za tožnico je pritožbeno sporen zavrnilni del, to je odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 171.000 EUR, za toženko pa prisodilni del, to je odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 32.000 EUR ter premoženjsko škodo v zneskih 7.193,64 EUR in 15.089,10 EUR, skupaj 54.281,74 EUR.

_Procesna kršitev_

8. Tožnica s pritožbo uveljavlja procesno kršitev, ker je sodišče zavrnilo njen dokazni predlog po postavitvi izvedenca kliničnega psihologa. S tem ji je onemogočilo izkazovanje večjega obsega škode ter ji odvzelo pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Trditvena podlaga, ki jo je tožnica postavila v II. točki tožbe glede psihičnih težav, se glasi: da se tožnica s svojo podobo in s svojim položajem ne more sprijazniti, zaradi česar je depresivna in se hitro razburi, nadalje, ker ni sposobna skrbeti sama zase, se počuti nemočno in manjvredno, je razdražljiva, depresivna in močno psihično obremenjena, zaradi bolečin slabo spi, se pogosto prebuja, vstane nenaspana in je čez dan brez prave energije, kar vse se odraža na njenem razpoloženju in psihičnem stanju. Za dokazovanje obsega vse utrpele škode je predlagala postavitev več izvedencev, tudi izvedenca kliničnega psihologa, v vlogi, v kateri je podala vprašanja za izvedence (list. št. 88), pa je postavila tudi vprašanje glede svojih psiholoških težav kot posledice obravnavane nezgode. Sodišče prve stopnje je s sklepom (list. št. 92) za izvedensko inštitucijo postavilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v L., ta pa je za izdelavo mnenja imenovala prof. dr. A. A., dr. medicine s področja psihiatrije, in prof. dr. B. B., dr. medicine s področja travmatologije (list. št. 104). Komisija očitno ni štela za potrebno, da bi postavila tudi izvedenca kliničnega psihologa.

9. Iz izvedenskega mnenja (list. št. 133) in njegovih dopolnitev (list. št. 177 in 210) je razvidno, da je izvedenec psihiater opravil pregled tožnice vključno z opravljanjem psiholoških preizkusov, opredelil se je do njenega psihičnega statusa in medicinske dokumentacije v zvezi s tem ter odgovoril na tožničina vprašanja in pripombe v zvezi z mnenjem. Tožnica je v svojih prvih pripombah res navedla, da so v mnenju premalo razdelane njene psihološke težave, a dopolnitve mnenja v tej smeri ni predlagala, saj je predlagala tudi angažiranje izvedenca kliničnega psihologa in je pri dokaznem predlogu vztrajala (list. št. 170). S tem, ko je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog zavrnilo, ni kršilo postopkovnih določil, tožnici pa ni odvzelo pravice do izjave. Sodišče prve stopnje je namreč, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve, ugotovitvam izvedenskega mnenja v zvezi s tožničinimi psihičnimi težavami v posledici škodnega dogodka ter njeni izpovedbi in izpovedbi njenega moža v celoti sledilo. Tako je ugotovilo, da se je tožnica po nesreči osebnostno spremenila, da se s posledicami ni uspešno spoprijela in jo je treba jemati takšno kot je. Ko je govorila o posledicah nesreče, da je sedaj stoodstotno drugače kot pred nesrečo, ker sama ne more nič, se je zjokala, kar je sodišče v sodbi upoštevalo. Sodišče je torej njene psihične težave, kot jih je zatrjevala, v celoti sprejelo in štelo za dokazane ter jih ustrezno ovrednotilo in upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin, ki jih je tožnica utrpela zaradi zmanjšanja njene življenjske aktivnosti. Ker je tožnica ta zatrjevani obseg škode v celoti dokazala že z izvedencem psihiatrom, je sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca kliničnega psihologa.2 Pritožbeno sodišče dodaja, da glede na izjemen obseg tožničinih poškodb, vključno z amputacijo obeh nog, ne dvomi, da so tožnici nastale psihične težave, kot jih zatrjuje.

_Premoženjska škoda_

10. Toženka priznanih stroškov tožnici za nakup in izdelavo dvigala v nepremičnini v Nemčiji v višini 7.200 EUR ne izpodbija, izpodbija pa polovični strošek za vgradnjo dvigala v stanovanjski objekt v Sloveniji. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Da tožnica in njen mož v Sloveniji živita le v pritličju ter sta mansardo potrebovala le kratek čas, je nedopustna pritožbena novota, ki je toženka v postopku ni zatrjevala. Tožnica je res izpovedala, da se sedaj zadržuje v pritličju hiše, a ne tudi, da je pred nesrečo živela samo v pritličju. To okoliščino je sodišče prve stopnje v 14. točki pravilno obrazložilo. Pritrditi gre sodišču, da je tožnica upravičena do vzpostavitve stanja, kakršno je bilo, preden ji je škoda nastala, to pa so bile takšne bivalne razmere, da je lahko uporabljala celotno hišo v Sloveniji. Sodišče je materialno pravo v tem delu pravilno uporabilo. Zato je pritožbena navedba, da vgradnja dvigala za dostopanje v mansardni del ni bila nujna, strošek pa nepotreben in nesorazmeren, neutemeljena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je hiša v Sloveniji zaradi vgradnje dvigala pridobila na vrednosti, saj je izvedenec ugotovil nasprotno, da se je vrednost hiše zaradi posega v njo zmanjšala, toženka pa na takšno mnenje ni imela pripomb. Tožnici gre celotni strošek za vgradnjo dvigala v stanovanjski objekt v Sloveniji.

11. Tožnica je s tožbo zahtevala povrnitev doplačila zdravstvenih storitev po računu UKC ... v višini 7.193,64 EUR (A7). Toženka je v odgovoru na tožbo (list. št. 23) ugovarjala, da tožnica tega zneska ni plačala ter da ga je plačala njena zavarovalnica v Nemčiji, tožnica pa je na toženkin ugovor odgovorila, da zavarovalnica v Nemčiji tega zneska ni plačala (list. št. 33). Toženka je v pripravljalni vlogi podala dokazni predlog po poizvedbah pri nemški zavarovalnici (list. št. 62). Sodišče je poizvedbe opravilo (list. št. 80, 98) in je prejeti odgovor v nemškem jeziku (list. št. 106) vročilo toženki v prevod. Toženka je prevod priložila pripravljalni vlogi (list. št. 172), torej je bila s pridobljenimi listinami in prevodom seznanjena (B6, B7). Toženka v nadaljevanju postopka ni podala nobenih dodatnih dokaznih predlogov, kaj naj sodišče nemško zavarovalnico še vpraša, iz pridobljenih in prevedenih listin pa, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, ne izhaja, da bi nemška zavarovalnica ta znesek plačala. Zato je toženkina pritožbena navedba glede vprašanj sodišča nemški zavarovalnici neutemeljena. Neutemeljena je tudi njena pritožbena navedba, da je očitno, da je bil navedeni znesek poravnan, saj je tožnica pritožbi pravočasno3 predložila listino (A48), to je sklep o izvršbi zoper tožnico za navedeni znesek, kar nedvomno dokazuje, da tega zneska nemška zavarovalnica ni plačala in ga bo morala tožnica. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnici škoda ne bo nastala, saj je terjatev zastarala v triletnem zastaralnem roku. V primeru plačila spornega računa ne gre za triletni zastaralni rok, ki je določen za odškodninske terjatve, ampak gre za opravo zdravstvenih storitev ter plačilo po računu, za kar je določen splošni petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici dolžna poravnati tudi ta strošek.

_Nepremoženjska škoda_

12. Pritrditi gre pritožbama, da mora sodišče, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. V zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnica zatrjuje, da je bila prisojena v prenizkem znesku ter izpostavlja primere iz sodne prakse VS002584, VS002404 in VS00025778. Toženka podobnih primerov v pritožbi ne navaja, a zatrjuje, da je sodišče po vseh štirih postavkah prisodilo previsoko odškodnino, sodišče prve stopnje pa se sklicuje na primerljivo zadevo VSL II Cp 2858/2015. 13. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožnici iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem pravilno prisodilo odškodnino v višini 55.000 EUR. Zgolj tožničino pritožbeno povzemanje izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, navedenega ne more izpodbiti. Tožničino sklicevanje na primer VS002404 prav tako ni utemeljeno, saj gre za hujši primer kot je tožničin, je pa utemeljeno sklicevanje na zadevo VS002584, saj gre za primerljiv primer, kjer je bilo prisojenih 118 povprečnih neto plač, za postavko telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 40 plač, v tožničinem primeru pa 42 plač. Glede toženkine pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedensko mnenje, da je tožnica prvih 19 dni trpela zelo hude bolečine, saj je tožničino izpovedbo in izvedensko mnenje ustrezno ovrednotilo skupaj. Da je bila tožnica v začetku zdravljenja v komi, je bilo sicer izpovedano, a s strani toženke ni bilo zatrjevano, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto. Da je tožničino zdravljenje trajalo do 15. 9. 2017, je bilo ugotovljeno s strani izvedenca, čemur toženka ni nasprotovala (list. št. 150 in 171), zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. Ob povedanem se pritožbi neutemeljeno zavzemata, da bi sodišče moralo odškodnino po tej postavki zvišati za 95.ooo EUR (tožnica) oziroma znižati na 45.000 EUR (toženka).

14. Zgolj tožničino pritožbeno povzemanje izvedenskega mnenja iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu ne more ovreči odločitve sodišča prve stopnje, da gre tožnici iz tega naslova 10.000 EUR, zavzemanje za zvišanje na 16.000 EUR pa je neutemeljeno. Odločitev sodišča je pravilno umeščena med oba primerljiva primera VS002584 in VSL II Cp 2858/2015. Neutemeljene so tudi toženkine pritožbene navedbe, da tožnica primarnega strahu ni utrpela, ker se nesreče ne spominja. Kot je ugotovljeno z izvedenskim mnenjem, se tožnica zaradi poškodb možganov in posledično razvoja blage demence nesreče res ni konkretno spominjala, a iz izvida kirurške ambulante Splošne bolnišnice ... na dan škodnega dogodka (A4) jasno izhaja, da je bila tožnica pripeljana zavestna ter je tožila na hude bolečine. Tožnica je torej primarni strah ob nezgodi, kot je ugotovljeno s strani izvedenca, nedvomno utrpela. Pritrditi gre izvedencema tudi, da bo občasni blagi sekundarni strah ostal pri tožnici trajno. Toženkino zavzemanje za znižanje odškodnine po tej postavki za 2.000 EUR je zato neutemeljeno.

15. Glede prisoje 15.000 EUR za tožničino skaženost, torej v celoti kot je zahtevala, se pritožuje toženka in predlaga znižanje po tej postavki za 5.000 EUR. Navaja, da je sodišče povsem spregledalo subjektivni kriterij in da iz tožničine izpovedi ne izhaja, da se zaradi amputacije obeh nog in pooperativne brazgotine na roki čuti skaženo, ter da ji to predstavljala hudo duševno stisko. Takšne trditve so protispisne, saj iz tožničine izpovedbe ob zaslišanju izhaja, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je zaradi škodnega dogodka v hudi duševni stiki še sedaj. Pritožbeno sodišče lahko le doda, da je izkustveno in življenjsko logično, da tožnica tudi subjektivno občuti svojo skaženost že samo iz razloga, ker je prišlo do amputacije obeh nog, ter da je zaradi tega v hudi duševni stiski, tudi če se ostale pooperativne brazgotine sploh ne bi upoštevale. Odškodnina iz tega naslova je pravilno prisojena in primerljiva s podobnim primerom VS002584. 16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnici zaradi nesreče ostale trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu. Pravilno je povzelo izvedenske ugotovitve, da je pri tožnici trajno prišlo do skupno velikega zmanjšanja življenjske aktivnosti na področjih učenja in uporabe znanja, splošnih opravil in zahtev, sporazumevanja, gibanja, skrbi zase, življenja doma, medosebnih stikov in odnosov, najpomembnejših področjih življenja, življenja v skupnosti, družbi in državi, ter da se je tožnica po nesreči osebnostno spremenila. Zato tožničino pritožbeno povzemanje izvedenskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo, odločitve sodišča ne more spremeniti. Se pa tožnica v pritožbi utemeljeno sklicuje na dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zadostno upoštevalo, da je v okviru okrnjenosti višjih živčnih funkcij pri tožnici prišlo do razvoja demence. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da pri tožnici realno ne bi prišlo do razvoja demence, če ne bi utrpela poškodb v obravnavanem škodnem dogodku, četudi bi se kasneje pojavila možganska kap. Do razvoja demence pri tožnici je po ugotovitvah izvedencev prišlo iz kombiniranega vzroka, torej zaradi škodnega dogodka in kasnejše možganske kapi, a je kot glavni vzrok za nastanek demence pri tožnici opredeljena prometna nesreča (list. št. 211). Splošno znano dejstvo je, da demenca slabša kvaliteto življenja. Zato pritožbeno sodišče tožnici iz tega naslova prisoja še 5.000 EUR odškodnine, v višjem znesku pa ne, saj je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je pri tožnici v sklopu demence prisotna okrnjenost višjih živčnih funkcij v blagi intenziteti. Ne drži toženkina pritožbena navedba, da je sodišče dalo premajhno težo dejstvu, da je tožnica po škodnem dogodku utrpela možgansko kap, saj je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje, iz katerega je iz razpredelnice na 27. strani (list. št. 146) razvidna razmejitev posledic obravnavanega škodnega dogodka in možganske kapi ter skupna okrnjenost po možganski kapi. V izvedenskem mnenju je ugotovljeno, da so bile tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja funkcioniranja po škodnem dogodku velike intenzitete in se le te po možganski kapi niso dodatno, bistveno ojačale (list. št. 183). Zato ni podlage za znižanje odškodnine iz razloga naknadno utrpele možganske kapi. Četudi je tožnica po nesreči bivalno okolje prilagodila svojim potrebam in preuredila osebno vozilo, navedeno ne pomeni, da zaradi velikega zmanjšanja življenjske aktivnosti trpi manj. Zato tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. S toženkine strani pritožbeno izpostavljena tožničina starost v času škodnega dogodka, 67 let, in da je življenjsko splošno znano, da se s staranjem življenjska aktivnost spreminja in upada, prav tako ne utemeljujeta znižanja odškodnine po tej postavki, saj je tožnici odškodnina priznana zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi škodnega dogodka in ne zaradi staranja. Toženkino pritožbeno zavzemanje za zmanjšanje odškodnine na 65.000 EUR je zato neutemeljeno.

17. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi 351. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je v I. točki izreka prisojeno odškodnino zvišalo za 5.000 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino v višini 160.000 EUR oziroma 122 povprečnih neto plač v času odločitve. Pritožbeno sodišče jo je zvišalo na 165.000 EUR oziroma 126 plač, kar ustreza primerljivima primeroma, to je VS002584 in VSL II Cp 2858/2015. Odškodnina pa je pravilno uvrščena tudi glede na oba hujša primera VS002404 in VS00025778, zato sta bili v presežku obe pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni ter sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrjena (353. člen ZPP).

_Stroški postopka_

18. V stroškovnem delu se pritožujeta obe stranki. Ker pritožbeno sodišče prisojene odškodnine ni znižalo, je toženkina pritožbena navedba, da naj stroškovni izrek spremeni glede na tožničin dejanski uspeh ter ji naloži, da toženki plača pritožbene stroške, neutemeljena. Tožnica je zahtevala prisojo dodatne odškodnine v višini 171.000 EUR, pritožbeno sodišče pa ji je dodatno prisodilo 5.000 EUR, to je v tako sorazmerno majhnem znesku, da uspeha v pravdi, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje in ki pritožbeno ni izpodbijan, ne spreminja. Zato je v tem delu tudi tožničina pritožba neutemeljena. Je pa utemeljena njena pritožba glede stroškov za peto do deveto pripravljalno vlogo. V peti pripravljalni vlogi (list. št. 88) je tožnica podala vprašanja za izvedensko inštitucijo, v šesti pripravljalni vlogi (list. št. 167) je podala obširne pripombe na osnovno izvedensko mnenje, v sedmi pripravljalni vlogi (list. št. 173) je odgovorila na toženkino pripravljalno vlogo z dne 17. 4. 2019, v osmi pripravljalni vlogi4 (list. št. 195) je podala obširne pripombe na dopolnilno izvedensko mnenje, v deveti pripravljalni vlogi (list. št. 224) pa je ponovno podala pripombe na dodatno dopolnitev izvedenskega mnenja. Z navedenimi vlogami je tožnica ob upoštevanju načela kontradiktornosti uresničevala svojo pravico do izjave v postopku, zato so bile po oceni pritožbenega sodišča te vloge potrebne in je sodišče prve stopnje stroške v zvezi z njimi neutemeljeno zavrnilo. Po 4. točki tarifne številke 19 Odvetniške tarife gredo odvetniku odvetniški stroški za dokazne predloge in druge vloge v višini 50 točk, kar gre tožnici za dokazni predlog z dne 19. 3. 2019, za sporočilo o založitvi predujma z vlogama 14. 8. 2018 in 18. 12. 2019 ter za prošnjo za preložitev ogleda z dne 2. 7. 2020. Za vsako pripravljalno vlogo gre tožnici 1000 točk, kar znaša 5000 točk, za štiri kratke vloge sodišču pa po 50 točk, kar znaša 200 točk, skupaj 5200 odvetniških točk, kar znaša 3.120 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški od preostanka točk pa 25,20 EUR. Skupaj dodatno odmerjeni stroški znašajo 3.157,20 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV v znesku 694,58 EUR pa 3.851,78 EUR. Iz podatkov spisa je razvidno, da so navedeni odvetniški stroški nastali po pripravljalnem naroku, v tem delu pa je pritožbeno neizpodbijano, da je tožničin uspeh znašal 36 %, kar od dodatno odmerjenih stroškov znaša 1.386,84 EUR, to pa je znesek, ki ga mora toženka tožnici poleg že prisojenega zneska stroškov v višini 8.731,58 EUR plačati. Skupaj ji mora torej povrniti 10.118,22 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točka izreka) na podlagi 351. člena ZPP spremenilo tudi v tem delu.

19. Toženka s pritožbo ni uspela. Tožnica je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu (5.000 EUR od zahtevanih 171.000 EUR), poleg tega z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1V tem delu pritožbeno sodišče popravlja tudi očitno pisno pomoto sodišča prve stopnje, ki je zapisalo za 20 EUR prenizek znesek – primerjaj 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 VSL II Cp 2039/2009, II Cp 2437/2013 in II Cp 2056/2013. 3 Sodišče je sodbo izdalo 26. 2. 2021, listina, to je sklep o izvršbi, pa je bila izdana 2. 3. 2021. 4 Pomotoma ponovno označena kot sedma pripravljalna vloga.