Jedro

Okoliščine, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, očitno niso okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za zaključek, da gre za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov, ki pomenijo podlago za priznanje statusa begunca po določilih Ženevske konvencije oziroma ZMZ, zato je toženka pravilno odločila v pospešenem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 13. 2. 2013 za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi obširno navaja dejanske in pravne razloge za sprejeto odločitev. Med drugim navaja, da je tožnik že v prošnji navedel, da je po odhodu iz Srbije dne 9. 2. 2013 še 2 dni prebival na Hrvaškem, pri prijatelju v Zagrebu, ne da bi pomislil, da bi tam vložil prošnjo za azil, ker mu je iz časa opravljanja njegove poslovne dejavnosti znan splošen odpor do Srbov, celo do voznikov vozil, registriranih v Srbiji. Zato je tožnik, ki je Srb iz Srbije, prepričan, da bi že iz tega razloga imel na Hrvaškem težave.

Prošnjo je tožnik utemeljeval z navedbami, da se v Srbiji počuti tako fizično kot psihično ogroženega, ker je na oblasti spet Miloševičeva stranka SPS in Srbska radikalna stranka. V A. je na oblasti SPS v koaliciji z Gibanjem B., predsednik mestne skupščine pa je C.C., s katerim je imel tožnik probleme že v obdobju rušenja Miloševićeve oblasti, ki pa zdaj tožnika trpinči na različne načine, čeprav ne sicer neposredno, pač pa to počnejo drugače. Pozivajo ga na primer na davčno upravo zaradi urejanja zadev zanemarljive vrednosti 2 ali 3 cente ali pa ga na informativnih razgovorih sprašujejo o njegovih poslih, ki pa pa niso kakorkoli sporni; prejema položnice za plačilo absurdno nizkih davčnih obveznosti, celo nižjih od zneska pristojbine za njihovo plačilo, kljub temu pa je davčna služba zavrnila njegov predlog za medsebojni pobot dolgovanih in terjanih zneskov. Zato meni, da naj bi šlo za način načrtnega obremenjevanja tožnika. Razlog za to leži po mnenju tožnika v njegovem nasprotovanju Miloševićevemu režimu, in sicer še v času bivanja v Č., kjer je tožnik zaradi kritik Miloševićevega režima in politike leta 1993 izgubil delo in mu je razpadla tudi družina, zato se vrnil v A. Ker pa je ista politična opcija spet na oblasti in ji je tožnikovo zoperstavljanje njeni politiki dobro znano, sedaj tožnik potrebuje mednarodno zaščito. Težave je imel tudi kot potomec mešanega zakona med Srbom in Madžarko, katoliške vere, tako da so ga, kljub njegovim sposobnostim in izobrazbi, zadrževali na nižjih delovnih mestih in funkcijah. Po letu 1993 je tožnik na razne opisane načine pomagal opoziciji, med drugim tako, da je kot direktor klavnice voditeljem opozicije pogosto dostavljal meso in druge izdelke za opozicijske shode ter se je tudi sam osebno udeleževal protestov proti Miloševićevi oblasti, a nikoli kot njihov organizator ali voditelj. Težave so se zanj povečale z vstopom njegovega sina v opozicijsko gibanje D. Izpostavljen je bil stalnemu nadzoru policije, ki je med leti 1998 in 2000 z nalogi za hišne preiskave pri njem doma iskala orožje in dokumentacijo. Po letu 2000, ko je oblast prevzela Demokratska stranka, se tožnik ni več udeleževal protestov, vse do leta 2012, ko jo je na oblasti zamenjala nekdanja Miloševićeva stranka, skupaj s Srbsko radikalno stranko.

Tožnik je bil na osebnem razgovoru dne 21. 5. 2013 tudi ustno zaslišan. Svojo identiteto je izkazal s srbskim potnim listom, izdanim leta 2011, s katerim po lastnih navedbah pri prehajanju državnih meja ni imel nikoli težav. Navedel je, da ima v Srbiji še dva sinova, ki živita v E., in brata v A., kjer ima tožnik tudi hišo, za katero sedaj skrbi njegov prijatelj. Azil v Sloveniji si želi zaradi podobnosti obeh jezikov in ker Slovenija leži v EU ter bi tu rad preživljal starost. Glede neprijetnosti v Srbiji, zaradi katerih želi azil, je navedel, da je bil zaradi javno izraženega mnenja zoper Miloševića leta 1993 zamenjan na mestu direktorja Zadruge F., čemur je sledila tudi socialna degradacija, dokler ni spet pridobil položaj direktorja, zahvaljujoč svojim znancem. Leta 2002 je bil spet zamenjan z mesta direktorja družbe G., tako kot še 50 drugih direktorjev. Skupaj z nekaterimi izmed njih je ustanovil Zadrugo H., imel pa je še svoje podjetje, ki sedaj miruje, a je vse do leta 2010 dobro poslovalo s prodajo ovac in volne, celo v Indijo, nato pa je opravljalo le še dejavnost embaliranja in zakola drobnice po celotni Vojvodini. Tožnik med leti 2000 do 2012 v času vladavine demokratov ni imel nobenih težav, od leta 2012, ko je bila spet izvoljena stranka SPS, pa se tožnik boji za svojo eksistenco. Srbijo je zapustil, da ne bi ponovno imel težav, še zlasti, ker je v A. sedaj župan C.C., vidni član SPS, ki je bil v letu 2000 predstojnik policije in državni sekretar in je tožniku grozil že pred letom 1999 zaradi podpore opoziciji in sodelovanja njegovega sina na demonstracijah. Glede izražene bojazni za svojo eksistenco je tožnik, na posebno vprašanje, kaj se je zanj spremenilo leta 2012, odgovoril, da so zdaj na oblasti vsi, ki so bili že takrat, ko je tožnik „nastradal“; noče spet doživljati tistega, kar je doživel takrat, a ne more izpostaviti nič konkretnega, temveč misli, da zanj to ne bo dobro, češ da oni nič ne pozabijo. Na posebno vprašanje, ali je imel kakšne težave z oblastjo, je pojasnil, da ga je v zvezi z anonimnimi prijavami o zakolu in prodaji mesa „na črno“ že pred letom ali dvema privedla in zasliševala policija, vendar ga ni nikoli priprla. Že po njegovem odhodu v Slovenijo so mu vlomili v hišo in ukradli računalnik, vendar storilcev policija še ni izsledila oziroma o tem ni obvestila tožnikovega prijatelja, ki skrbi za hišo. Po oceni tožene stranke ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da za zaščito ni čim prej zaprosil, ker še ni imel vseh informacij o samem postopku mednarodne zaščite in ni vedel, ali bo zaradi vložitve prošnje utrpel kakšne posledice. Tožena stranka poudarja, da so že po naravi stvari dejanja prosilca za mednarodno zaščito, ki jo resnično potrebuje zaradi preganjanja, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, usmerjena izključno v iskanje zaščite in bo za pomoč zaprosil takoj, ko se mu za to ponudi možnost, česar pa tožnik ni storil in za zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, ko je za to imel možnost, kar izhaja iz njegovega ravnanja, saj če bi resnično potreboval zaščito zaradi preganjanja v Srbiji, bi zaščito poiskal že v Republiki Hrvaški, kjer se je po odhodu iz Srbije najprej nahajal 2 dni, pa tega ni storil, niti ni uveljavljal, da bi bil sam kakorkoli ogrožen v Republiki Hrvaški. Iz njegove izjave in ravnanja je mogoč zaključek, da je Hrvaška zanj varna država, saj je dolga leta poslovno sodeloval z različnimi hrvaškimi podjetji in sklenil tudi osebna prijateljstva. Med dvodnevnim bivanjem pri prijatelju v Zagrebu pa tudi ni doživel nič takega, na podlagi česar bi bil mogoč zaključek, da Hrvaška zanj ni varna država. Po preučitvi vseh izjav tožnika in tudi njegovega ravnanja tožena stranka meni, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, ko je imel za to možnost (5. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ). Poleg tega ocenjuje, da so dogodki, ki jih tožnik navaja kot vzrok za zapustitev izvorne države, nepomembni oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ (2. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), saj jih v ničemer ni mogoče povezati z njegovo raso, narodnostjo, veroizpovedjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, pač pa je tožnik navajal le več časovno zelo oddaljenih dogodkov. Vendar pa je tudi po tem, ko so se opisani dogodki zgodili, tožnik normalno in brez posledic nadaljeval s svojim življenjem, tako da je po odstavitvi z mesta direktorja zadruge F. preko zvez in poznanstev ponovno dobil direktorsko mesto, na vodilnem mestu pa je bil zaposlen vse do odhoda iz izvorne države. Glede opisanih težav zaradi nadzora policije in davčne uprave tožena stranka meni, da prav tako ne omogočajo zaključka, da bi nastale zaradi razlogov, kot jih določa Ženevska konvencija (rasa, vera, narodnost, politično prepričanje ali pripadnost posebni družbeni skupini), saj tožnik drugih težav s policijo in davčno upravo ni imel. Ob dejstvu, da je davčne obveznosti potrebno poravnavati v vsaki državi in na podlagi njegovih izjav, v katerih ni navedel, da bi bil preganjan zaradi svoje narodnosti, vere, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, je tožena stranka ugotovila, da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, zato pa so izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, glede na splošno znano dejstvo, da varnostna situacija v Srbiji ni takšna, da bi utemeljevala sklep, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Iz vseh navedenih razlogov je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2., 3. in 5. točke 55. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi, vloženi po svetovalki za begunce, uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Navaja, da tožena stranka sploh ni presojala zatrjevanega preganjanja v tožnikovi izvorni državi. Ker je splošno znano obračunavanje Miloševićevega režima s političnimi nasprotniki, bi morala ugotoviti, da je bil tožnik v preteklosti preganjan. Tožnik tudi meni, da ni bilo mogoče ugotoviti dejanskega stanja le na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ. Razumljivo je, da tožnik ni mogel povedati, kaj konkretno bi se mu zgodilo, saj ne more vedeti, s kakšnimi dejanji bo tokrat preganjan, je pa na osebnem razgovoru že povedal, da so sedaj spet na oblasti vsi tisti, ki so bili že tedaj, ko je on „nastradal“, kar vse dokazuje njegov subjektivni strah pred preganjanjem, ki je utemeljen že zaradi preteklega preganjanja s strani istih subjektov. Tožnik še meni, da mu je tožena stranka naložila nedosegljivo dokazno breme, saj ne more predložiti dokazov o preganjanju, ki se sploh še ni zgodilo. Meni tudi, da niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku in da so zaključki tožene stranke neutemeljeni, češ da so njegovi razlogi za zapustitev izvorne države nepomembni oziroma zanemarljivega pomena, ker da jih ni mogoče v ničemer povezati z razlogi za podelitev mednarodne zaščite, saj je on izrecno navedel, da se boji preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja. Kot nepravilen označuje tudi zaključek, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v čim krajšem možnem času. Glede ocene Hrvaške kot očitno varne države, v kateri bi že moral zaprositi za mednarodno zaščito, tožnik poudarja, da nacionalna in evropska zakonodaja nikomur ne nalagata obveznosti, da mora zaprositi za mednarodno zaščito v zanj prvi varni državi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo, ki ga je sodišču predložila hkrati z predmetnim upravnim spisom, tožena stranka v celoti prereka vse navedbe v tožbi, do katerih se je, kot posebej izpostavlja, izčrpno opredelila že v izpodbijani odločbi. Ta je po njenem mnenju pravilna in zakonita, zato vztraja na dejanskih ugotovitvah in pravni podlagi, na katere se je pri odločitvi oprla. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje tožnika za mednarodno zaščito navedla okoliščine iz 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Na podlagi izjav tožnika ob vložitvi prošnje na predpisanem obrazcu in na zapisnik ustnega zaslišanja na osebnem razgovoru dne 21. 5. 2013, ki jo je utemeljeval s z navedbami, da se počuti psihično in fizično ogroženega, ker je po volitvah leta 2012 spet na oblasti politična stranka SPS in Srbska radikalna stranka, je pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po določilih (2. in 3. odstavka 2. člena) ZMZ in je njegovo prošnjo pravilno zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi razlogov iz 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po 3. točki 1 odstavka 55. člena ZMZ pa se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Po 5. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ pa se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane navedene okoliščine iz 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene iz razlogov, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, celovito in logično prepričljivo obrazložila v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Sodišče se z njenimi razlogi za odločitev v celoti strinja in lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe ter se, da se izogne ponavljanju, na razloge tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe na tem mestu le sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče v zvezi s tožbenimi ugovori zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik sam v prošnji ni zatrjeval, da bi bil v izvorni državi kadarkoli preganjan zaradi kateregakoli izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, pač pa za mednarodno zaščito v Sloveniji zaproša, ker se v Srbiji počuti tako fizično kot psihično ogroženega, ker je na oblasti spet bivša Miloševićeva stranka SPS in Srbska radikalna stranka in ker si na stara leta želi biti v Sloveniji, ki je država članica EU z (uradnim) jezikom, podobnim srbskemu jeziku. Te navedbe pa tudi po presoji sodišča nikakor ne morejo predstavljati okoliščin in dejstev, ki bi tako z objektivnega kot tudi s subjektivnega vidika bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po določilih ZMZ. Tožnik pa je, četudi je dokazno breme v azilnih postopkih med strankama deljeno, kar je posebnost pri upravnem odločanju v zadevah priznanja mednarodne zaščite in predstavlja izjemo glede na splošna pravila dokazovanja v upravno-pravnih zadevah po določilih 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, ki med drugim določa, da mora stranka navesti dejansko stanje, na katerega opira svoj zahtevek natančno, po resnici in določno, ter mora za svoje navedbe predlagati dokaze in jih tudi predložiti, če ne gre za splošno znana dejstva), šele v upravnem sporu uveljavljal zgolj posplošene oziroma pavšalne navedbe, da naj bi bil v Srbiji diskriminiran na podlagi katoliške verske usmerjenosti, ne da bi pri tem hkrati tudi obrazložil v skladu z določilom 52. člena ZUS-2, zakaj te navedbe ni uveljavljal že v upravnem postopku pred izdajo sedaj izpodbijane odločbe. Po določbi 52. člena v povezavi s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1 se namreč nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma predlagati ali navesti v postopku izdaje upravnega akta, česar pa tožnik, kot rečeno, v tožbi niti ne navaja niti ne obrazlaga.

V zvezi s tožbenim očitkom, čaš da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za odločanje tožene stranke v pospešenem postopku, ker da tožena stranka naj ne bi mogla ugotoviti dejanskega stanja v celoti zgolj na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, zaradi česar naj bi bilo napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabljeno materialno pravo, pa sodišče ta tožbeni očitek zavrača kot neutemeljen ob dejstvu, da tožnik v upravnem postopku ni niti uveljavljal, da bi bil v Srbiji kakorkoli ogrožen zaradi katerega izmed razlogov, ki predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca po določilih Ženevske konvencije, torej zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Okoliščine, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, očitno niso okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za presojo, da gre za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov oziroma podlag, določenih v Ženevski konvenciji oziroma ZMZ. Glede na takšne ugotovitve je tožena stranka pravilno odločila v pospešenem postopku, saj v tem primeru ni bila dolžna izvesti rednega postopka.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.