Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zemljišče, ki si ga je na naroku na kraju samem ogledalo dne 4.10.2017, v naravi predstavlja zemljišče, ki je neposredno povezano s stavbo in njenim stavbiščem ter predstavlja zaključeno enovito celoto s stavbo na njeni zahodni in vzhodni strani. Gre za zemljišče, ki je namenjeno in nujno potrebno za normalno funkcioniranje oziroma redno rabo izključno samo predmetne stavbe, zato ne gre za zemljišče, ki bi morebiti služilo kot pripadajoče zemljišče kake druge stavbe oziroma vsem stavbam v soseski, kakor tudi ne javni rabi v korist tretjih oseb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in III. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so parcele št. 974/2, 975/12, 984/5 in 984/9, vse k.o. X, pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 0000-843 na naslovu Ulica X 99, 99A, 99B in 99C v L., stoječi na parcelah št. 975/1, 975/9, 975/10 in 984/6, vse k.o. X ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (točka I. izreka). V točki II. izreka je kot neutemeljen zavrnilo predlog predlagateljice za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, navedeni v I. točki izreka sklepa, ki se nanaša na parcele št. 974/1, 975/11, 984/8, 984/10, 975/3, 987/5 in 984/3, vse k.o. X. Odločilo je tudi, da se parcele št. 974/2, 975/12, 984/5 in 984/9, vse k.o. X, v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča (ID zaznambe 0000 z začetkom učinkovanja 5.3.2014) po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiški knjigi kot splošni skupni deli stavbe ID znak 0000-843 ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sklepa (točki I. in III. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 v zvezi s 37. členom ZNP2 ter 3. členom ZVEtL-13 pritožuje prva nasprotna udeleženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljice zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja, na katerega je predvsem oprlo svojo odločitev, ni ocenilo niti ni pojasnilo, zakaj mu sledi. Prav tako ni upoštevalo pripomb, ki jih je nasprotna udeleženka podala na izvedensko mnenje. Nasprotna udeleženka je v postopku opozarjala, da določene parcele oziroma njihovi deli (parc. št. 974/2, 975/12, 984/9, vse k.o. 0000) predstavljajo grajeno javno dobro (kakor izhaja iz elaborata L. d.d, ki ga je v postopku predložila nasprotna udeleženka), ki ne more in ne sme biti določeno kot pripadajoče zemljišče. Gre namreč za javne površine, katerih lastnica, upravljavka in vzdrževalka je prva nasprotna udeleženka in so namenjene vsakomur pod enakimi pogoji. Sodišče prve stopnje je prezrlo navedbe pritožnice, da gre za javne površine in se do tozadevnih navedb ni opredelilo oziroma ne v zadostni meri (zgolj v sprotni opombi št. 20). Enako velja glede navedbe, da je lastnica vseh zemljišč, ki so bila predmet predloga predlagateljev (razen parc. št. 984/5), pri čemer je zemljišča za gradnjo soseske od bivših lastnikov odkupoval pravni prednik nasprotne udeleženke, investitor gradnje stavbe predlagateljev pa je bil Sklad za zidanje stanovanjskih hiš občine L., zaradi česar so predmetna zemljišča še danes last občine, zemljiškoknjižno stanje pa odraža dejansko stanje in pravo lastništvo predmetnih zemljišč. Zemljišča so bila za namen gradnje prenesena na investitorja, za kar je bila upravnemu organu predložena odločba o dodelitvi zemljišča v uporabo in posebna odločba o načinu in pogojih uporabe tega zemljišča. Zato je izpodbijani sklep pomanjkljiv in ne vsebuje glavnih razlogov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v svoji obrazložitvi ni navedlo, zakaj ne sledi navedbam pritožnice, da se spornih nepremičnin ne sme določiti kot pripadajoče zemljišče k predmetnim stavbam. Pritožnica je predmetne nepremičnine vseskozi ustrezno in redno vzdrževala in posledično na njih izvrševala posest (v največji možni meri, kot je za javne površine po naravi stvari to mogoče). Pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi je nujno upoštevati tudi javni interes, kar nenazadnje izhaja tudi iz namena zakonodajalca, ki je v 5. odst. 48. člena ZVEtL-1 predvidel udeležbo občine v postopku določitve pripadajočega zemljišča, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je odločilo v nasprotju z navedenim.

3. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi, zgrajeni pred letom 2003, je dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine pomenilo njeno funkcionalno zemljišče. Ob vložitvi predloga je pravno podlago za odločanje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL4, v času odločanja sodišča prve stopnje pa 43. člen ZVEtL-1.5

6. Izvedba postopkov po ZVEtL-1 po stališčih teorije6 omogoča tudi izvedbo razmejitve med zemljišči, namenjenimi zasebni rabi posamezne stanovanjske zgradbe, skupni rabi več zgradb in splošni rabi, ne glede na to, kdo je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik celotnega zemljišča. Zaradi zagotavljanja varstva javnega dobra in javnega interesa je občina formalna udeleženka postopka. V okviru postopka določitve pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1.1.2003, zato sodišče lahko oziroma mora obravnavati tudi vse njene ugovore, povezane z lastninjenjem javnega dobra, ki vplivajo na ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi.

7. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča za obravnavano stavbo, zgrajeno pred 1. 1. 2003, pravilno izhajalo iz kriterijev po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1, po katerih upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali je opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli; 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Obseg pripadajočega zemljišča k stavbi ter obseg pripadajočega zemljišča je ugotavljalo na podlagi mnenja izvedenca urbanistične stroke, ogleda na kraju samem in ob sodelovanju izvedenca geodetske stroke, ki je izdelal sodno parcelacijo obravnavanih zemljišč.

8. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po predtranzicijskem in tranzicijskem pravu (sodišče ga je predstavilo in povzelo na straneh 6 do 7 sklepa) njeno funkcionalno zemljišče. Ta domneva je izpodbojna: kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik njenega pripadajočega zemljišča, lahko dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). Občina, na območju katere je stavba, lahko zaradi varovanja javnega interesa v postopku uveljavlja enake zahtevke, kot ostali udeleženci postopka (četrti odstavek 47. člena ZVEtL-1).

9. Prva nasprotna udeleženka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe pritožnice, da gre za javne površine in se do tozadevnih navedb ni opredelilo oziroma ne v zadostni meri. Sodišče prve stopnje je na strani 11 izpodbijanega sklepa pojasnilo, da iz celotne urbanistične dokumentacije izhaja, da za obravnavano stavbo ni bilo izdane pravnomočne odločbe o določitvi pripadajočega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi. Razpoložljiva dokumentacija individualnih upravnih aktov izgradnje predmetne stavbe in prostorskega akta (Zazidalni načrt iz leta 1961), veljavnega v času izgradnje predmetne stavbe, ne vključuje elementov, ki bi neposredno, jasno in nedvoumno izkazovali definirani obseg zemljišča, ki je neposredno namenjeno za normalno redno rabo obravnavane stavbe ter tudi ne konkretne opredelitve zemljišča za skupno rabo več konkretno določenih stavb ali eksaktne opredelitve javnih površin oziroma jasnih razmejitev med njimi. Tudi sicer se stanje, ki je bilo načrtovano v času izgradnje, ne ujema z današnjim dejansko izgrajenim stanjem na območju obravnavane stavbe in soseske kot celote. Oceno obsega zemljišča, ki je namenjeno za normalno redno rabo predmetne stavbe, ob odsotnosti natančnih podlag iz časa izgradnje, je v največji meri mogoče opreti na vsebino geodetskega postopka, ki kot najbolj neposredno omenja „delilni načrt funkcionalnega zemljišča objektov“ kot osnovo postopka. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da zemljišče, ki si ga je na naroku na kraju samem ogledalo dne 4.10.2017, v naravi predstavlja zemljišče, ki je neposredno povezano s stavbo in njenim stavbiščem ter predstavlja zaključeno enovito celoto s stavbo na njeni zahodni in vzhodni strani. Gre za zemljišče, ki je namenjeno in nujno potrebno za normalno funkcioniranje oziroma redno rabo izključno samo predmetne stavbe, zato ne gre za zemljišče, ki bi morebiti služilo kot pripadajoče zemljišče kake druge stavbe oziroma vsem stavbam v soseski, kakor tudi ne javni rabi v korist tretjih oseb. Do elaborata L. d.d. (B3), ki ga je v postopku na prvi stopnji predložila prva nasprotna udeleženka, se je sodišče opredelilo v opombi 20 izpodbijanega sklepa in navedlo, da mu ni sledilo. Poudarilo je, da del zemljišča v širini 2 metrov neposredno ob fasadi stavbe predstavlja nujno površino, ki služi zgolj obravnavani stavbi, saj gre za dostopno pot do vhodov v stavbo. Elaborat ni usklajen niti z veljavnim občinskim prostorskim aktom OPN ..., ki kot javne površine v tem delu opredeljuje le majhna koščka zemljišča ob severovzhodnem in jugovzhodnem vogalu stavbe. Sledilo je tudi mnenju izvedenca, da ne gre za javne površine, ki ga je ta podal v izvedenskem mnenju in odgovoru na pripombe v vlogi z dne 2.6.2017 (na list. 130 in 194 spisa). Ne drži torej navedba pritožbe, da se sodišče do njenih navedb in pripomb ni opredelilo ter da ni ocenilo izvedenskega mnenja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da je sledilo pojasnilu izvedenca na list. št. 194 spisa, kjer je ta navedel, da v razpoložljivi dokumentaciji ni zasledil konkretnega dokumenta, to je odločbe o dodelitvi zemljišča v uporabo investitorju za namen gradnje. Prva nasprotna udeleženka se tako v pritožbi neutemeljeno ponovno sklicuje na dejstvo, da so bila zemljišča za namen gradnje prenesena na investitorja, za kar je bila upravnemu organu predložena odločba o dodelitvi zemljišča v uporabo in posebna odločba o načinu in pogojih uporabe tega zemljišča. 10. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo prve nasprotne udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točki I. in III. izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami. 3 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017. 4 Ur. l . RS, št. 45/2008 in 49/2011. 5 Ur. l. RS, št. 34/2017. 6 dr. Matija Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanje sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten št. 1/2011, str. 142,145