Jedro

Dejstvo, ki ga v pritožbi ponovno izpostavlja tožena stranka, in sicer da je bil rubež opravljen korektno in skladno z zakonom, pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pravno odločilno, saj tudi tožnica toženi stranki ni nikoli očitala nasprotnega. Bistveno oziroma pravno pomembno je zgolj lastništvo zarubljenih premičnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Celju pod I 274/2020, upnika A. d.d., zoper dolžnika B. d.o.o., zaradi izterjave 141,64 EUR s pripadki, z rubežem in s prodajo predmetov - to je električne pečice Beko, kuhinjske nape Amica (steklo, inox, črne barve), aparata za pripravo pokovke "Popcorn", pomivalnega stroja Bosch in televizije TV LCD Sony, KE-55XH8096, S/N: 6025957, letnik 2021, ki se vsi nahajajo v stanovanjski hiši na naslovu ... - nedopustna (I. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 905,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožena stranka pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je na podlagi pavšalnih računov oziroma faktur, iz katerih ni razvidno in ne izhaja, da je tožnica lastnina premičnin, napačno sklepalo o njenem lastništvu premičnin, ki so bile predmet rubeža. Na slednje je tekom postopka ves čas opozarjala, prav tako pa so temu pritrdile priče, ki so izrecno izpovedale, da tožnica pri opravljanju rubeža ni izkazala lastninske pravice. Meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju podalo večji poudarek pavšalnim navedbam in dokazom tožnice, medtem ko tehtnim in argumentiranim navedbam tožene stranke ni podalo ustreznega poudarka, s tem pa ni enakopravno obravnavalo obe pravdni stranki. Očita tudi, da je sodišče nepravilno uporabilo določila materialnega prava, zlasti tista, ki urejajo izvršbo in zavarovanje ter da je sodba zaradi vsega navedenega obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Nadalje navaja, da je s svojimi dokazi in navedbami izkazala, da je bil rubež premičnin izveden pravilno in v skladu z zakonom. Tožena stranka izpodbija tudi stroškovni del sodbe in trdi, da je sodišče tožnici priznalo nesorazmerno visok znesek stroškov. Priznalo ji je stroške, ki tožnici niso nastali oziroma jih slednja ni izkazala ter tiste, ki niso bili nujno potrebno za pravdo. Posledično je presoja odločitve o stroških zmotna in napačna ter v nasprotju z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico za tožnico. Priglaša pritožbene stroške in stroške prihoda na glavno obravnavo 5. 12. 2023 ter stroške prihoda priče C. C. na zaslišanje istega dne.

3. Na pritožbo pravočasno odgovarja tožnica po pooblaščencu, ki meni, da so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ustrezno uporabilo materialno pravo in ravnalo v skladu z določili pravdnega postopka. Da je sodišče favoriziralo tožečo stranko zavrača kot neutemeljeno, saj je izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki. Svojo odločitev je nato natančno obrazložilo v 14. in 15. točki sodbe, kjer se je opredelilo tudi do računov, katerim tožena stranka oporeka. Priči D. D. in C. C., ki ju pritožba sicer ne navede, pa sta izpovedovali zgolj o poteku samega rubeža in ne o lastništvu premičnin, ki je za ta postopek edino pravno odločilno. Tožena stranka nadalje kritizira odločitev sodišča prve stopnje o priznanih pravdnih stroških, vendar ne poda konkretnih argumentov za svoje navedbe. Nadalje tudi trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, vendar ne navede konkretnih primerov kršitev. Priglasitev stroškov prihoda na obravnavo tako tožene stranke same, kot priče, pa je po njenem prepričanju prepozno. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša strošek pritožbenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki so pavšalni in nekonkretizirani. V obrazložitvi pritožbe je treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti, čemur pa pritožba ne zadosti. Pritožnica tako argumentirano ne izpodbija ključnih ugotovitev in razlogov sodišča prve stopnje v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer da iz priloženih računov in aneksov (priloge A5, A7, A8 in A9) izhaja, da je kupec zarubljenih predmetov tožnica, kar je slednja potrdila še v lastni izpovedbi, kakor je to potrdil tudi Robert Törnar, ki je izpovedal, da so bile zarubljene premičnine kupljene za osebno in družinsko rabo ter se kot takšne uporabljajo, glede česar je tožnica priložila še fotografije (priloga A18). Nadalje so ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da dolžnik nikoli ni posloval na naslovu tožnice oziroma na naslovu ..., kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpisa AJPES (priloga A14), tožnica pa je še izpovedala, da zarubljeni predmeti (pečica, kuhinjska napa, aparat za pripravo pokovke, pomivalni stroj in televizija) niso v nobeni povezavi z dejavnostjo dolžnika (svetovanje), niti jih ne bi potreboval za opravljanje dejavnosti. Na podlagi takšnih ugotovitev, pa lahko sodišče druge stopnje zgolj pritrdi sodišču prve stopnje, da je tožnica uspela dokazati, da ima na zarubljenih premičninah lastninsko pravico, ki v skladu s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) preprečuje izvršbo, s tem pa je njenemu tožbenemu zahtevku v celoti utemeljeno ugodilo.

6. Očitki pritožbe, da je sodišče prve stopnje pravdni stranki neenakomerno obravnavalo oziroma da je dalo večji poudarek navedbam in dokazom tožnice, so lastni pritožbi, ki nimajo podlage v izpodbijani sodbi, saj tožena stranka za svoje (ugovorne) trditve ni predložila nobenega nasprotnega dokaza, svojih trditev pa tudi v pritožbi ne konkretizira do te mere, da bi sodišče druge stopnje lahko sklepalo o nasprotnem. Da tožnica ni izkazala lastninske pravice (neposredno) pri opravljanju rubeža kot navaja pritožba, pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj je C. C. izpovedal, da mu računi pri rubežu niso bili predloženi, temu pa je pritrdil tudi Č. Č., ki je bil takrat neposredno prisoten in je izpovedal, da računov ob rubežu ni imel pri sebi.

7. Že sodišče prve stopnje je na več mestih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je za predmetni postopek pravno pomembno zgolj lastništvo zarubljenih premičnin. Dejstvo, ki ga v pritožbi ponovno izpostavlja tožena stranka, in sicer da je bil rubež opravljen korektno in skladno z zakonom, pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pravno odločilno, saj tudi tožnica toženi stranki ni nikoli očitala nasprotnega.

8. Pritožba se nadalje zgolj splošno sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na nepravilno uporabo določb materialnega prava. Takšnih pritožbenih očitkov sodišče druge stopnje ne more preizkusiti, temveč lahko nanje odgovori le, da ni podana nobena izmed kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, materialno pravo (64. člen ZIZ) pa je pravilno uporabljeno.

9. Sodišče druge stopnje se opredeljuje še o pritožbeni argumentaciji o stroških. Glede te pritožba ne pojasni kateri stroški tožnici niso nastali oziroma jih slednja ni izkazala in ne obrazloži kateri priznani stroški niso bili nujno potrebno za pravdo. Ker tožena stranka tudi v tem delu ne podaja nobenih konkretnih trditev, lahko sodišče druge stopnje odgovori le, da uradoma upoštevane procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, odmerjena višina stroškov je skladna z OT.

10. Ker pri odločanju sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi istega določila pa mora tožena stranka tožnici povrniti njene stroške pritožbenega odgovora. Skladno s priloženim stroškovnikom in OT, ti predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) v obsegu 375 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 7,5 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk), oboje povečano za zahtevani 22 % DDV (2. člen OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, mora tožena stranka plačati tožnici 280,00 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da o v pritožbi priglašenem strošku prihoda na glavno obravnavo 5. 12. 2023 ter o strošku prihoda priče C. C. na zaslišanje istega dne ni odločilo, saj se stroška ne nanašata na postopek na pritožbeni stopnji.