Jedro

Smrt stranke ima za posledico konec njene pravne sposobnosti in s tem konec sposobnosti biti stranka v sodnem postopku. Sodišče v primeru, če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna stranka, pomanjkljivosti pa so take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, tožbo zavrže. Če je stranka umrla, pa je v postopku imela pooblaščenca, se postopek ne prekine. Od smrti dalje pooblaščenec zastopa dediče, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Dediči vstopijo na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu. Tako so dediči stranka in postopek prevzamejo v stanju, v katerem je bil v času smrti zapustnika.

Pri odločanju o tožnikovi zahtevi za izbris tožnikovega imena iz vseh javno objavljenih seznamov davčnih dolžnikov ne gre za odločanje o pravici, ki lahko preide na pravne naslednike.

Zaradi svoje narave so osebnostne pravice neprenosljive. Varstvo osebnih podatkov nesporno sodi v polje varovanja posameznikove zasebnosti, sodno varstvo pravic, ki jih ima posameznik zaradi uresničevanja varstva osebnih podatkov, pa je zagotovljeno v upravnem sporu, vendar uveljavljanje kršitve teh pravic v upravnem sporu ne pomeni, da dediči v tem sporu pridobijo pravico uveljavljanja kršitve. Ker gre torej za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, sodišče ne more šteti, da pooblaščenec lahko vodi upravni spor, saj (katerakoli) stranka razen pokojnega tožnika, očitno ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je 27. 1. 2015 pri naslovnem sodišču vložila tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena zahteva A. A., da se njegovo ime izbriše iz vseh javno objavljenih seznamov davčnih dolžnikov.

2. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo 20. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ugotovitev, da iz podatkov AJPES-a izhaja, da je neposredni lastnik družbe C., d.o.o. - v stečaju, v 100 % deležu družba B., d.o.o., katere lastniki so A. A. (22,4759 %), P. P. (12,9204 %), E., d.o.o. (17,9728 %) in družba C., d.o.o. - v stečaju (46,6309 %). Prvostopenjski organ je izračunal delež tožnika v družbi B., d.o.o. in preko tega tudi delež v družbi C., d.o.o. - v stečaju in ugotovil, da tožnikov delež znaša več kot zakonsko določenih 25 % deleža, kar je zakonsko določen prag za javno objavo osebnih podatkov o posrednem lastniku. Glede na besedilo 20. člena ZDavP-2 ni pomembno, kdaj je tožnik vstopil v družbo, ki je lastnik davčnega dolžnika, ampak se upošteva stanje na 25. dan v mesecu, pred mesecem objave seznama neplačnikov. Kot neutemeljeno je zavrnil navedbo, da nikoli ni prejel odločbe oziroma zahtevka za poravnavo obveznosti, saj mu ni bila vročena zato, ker lastniki poslovnih deležev v kapitalskih družbah načeloma ne odgovarjajo za obveznosti kapitalske družbe. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 3. Naslovno sodišče je s sodbo II U 44/2015-12 z dne 18. 8. 2016 tožbo v upravnem sporu zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom X Ips 330/2016 z dne 14. 12. 2016 zavrglo revizijo zoper navedeno sodbo.

4. Ustavno sodišče je z odločbo številka U-I-106/19-19, Up-190/17-22 z dne 10. 3. 2022 odločilo, da se peti odstavek 20. člena ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) razveljavi, kolikor določa, da se na seznamu neplačnikov objavijo tudi podatki o fizičnih osebah, ki so dejanski lastniki pravne osebe, ki je objavljena na seznamu neplačnikov davkov, postale po tem, ko je pravna oseba že imela zapadle neplačane davčne obveznosti v smislu drugega odstavka 20. člena istega zakona (1. točka izreka) ter da se sodba Upravnega sodišča št. II U 44/2015 z dne 18. 8. 2016 razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje (2. točka izreka).

5. V ponovnem postopku Upravno sodišče RS, oddelek v Celju, zadevo obravnava pod opravilno številko IV U 103/2022. 6. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 28. 7. 2022 navedla trditve o nadaljnjem izkazanem pravnem interesu za nadaljevanje postopka in ponovno odločitev v zadevi, saj brez meritorne odločitve sodišča o tožbi in ugotovitvi nezakonitosti in neustavnosti izpodbijanih odločb tožeča stranka ne bi imela možnosti uveljavljati zahtevka iz naslova imaterialne in materialne škode, njeno dobro ime in čast ne bi bila "oprana" ter ne bi imela možnosti uveljavljati povračila stroškov postopkov. Glede na sedanje dejansko stanje, ko je tožnikovo ime iz drugih okoliščin izbrisano iz seznama davčnih dolžnikov, tožeča stranka delno modificira zahtevek in predlaga, da sodišče samo ugotovi nezakonitost oz. neustavnost izpodbijanih odločb ter da bi tožnikovi zahtevi z dne 30. 12. 2013 moralo biti ugodeno, sicer ustavne pravice tožnika ne bodo varovane ter vztraja tudi pri podrejenem zahtevku.

7. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2022 še navedla podatke, s katerimi razpolaga prvostopenjski organ. Iz javno objavljenih podatkov, dostopnih v Poslovnem registru Slovenije, izhaja, da je sodišče izdalo sklep o začetku stečajnega postopka St ... za družbo C., d.o.o. 9. 8. 2006. Dne 9. 8. 2006 je dolg te družbe, ki ga je davčni organ prijavil v stečajni postopek, znašal 2.108.438,51 EUR, družba pa je izkazovala še dolg 8.543,70 EUR iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Obveznosti v stečajnem postopku niso bile v celoti poplačane, zato je bil 5. 8. 2017 na podlagi 106. člena ZDavP-2, odpisan dolg v višini 2.109.044,88 EUR. Iz javno objavljenih podatkov v Poslovnem registru Slovenije izhaja tudi, da je A. A. v družbo B., d.o.o. vstopil 15. 1. 2007. 8. Tožeča stranka je v vlogah z dne 3. 10. 2022 in 20. 10. 2022 prosila za čimprejšnjo odločitev v zadevi.

9. Pooblaščenec tožeče stranke je v vlogi z dne 27. 10. 2022 sodišče obvestil, da je tožnik A. A. 21. 10. 2022 umrl. Navedel je še, da je tožnik imel izkazan interes, da sodišče o njegovem zahtevku odloči in imajo ta interes gotovo tudi njegovi dediči (sin in žena), saj bo šele z odločitvijo sodišča "oprano" tožnikovo ime, odprti pa so tudi stroški postopka. Ker ima tožeča stranka v postopku pooblaščenca - odvetnika, je uporabiti določilo prvega odstavka 100. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišče o zadevi lahko odloči. K I. točki izreka:

10. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, kolikor ZUS-1 ne določa drugače). Smrt stranke ima za posledico konec njene pravne sposobnosti in s tem konec sposobnosti biti stranka v sodnem postopku. V petem odstavku 81. člena ZPP je določeno, da sodišče v primeru, če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna stranka, pomanjkljivosti pa so take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, tožbo zavrže. 11. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik, ki je v tem upravnem sporu imel pooblaščenca, 21. 10. 2022, torej po vložitvi tožbe, umrl. 12. Skladno s 100. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v primeru, če je stranka umrla, pa je v postopku imela pooblaščenca, postopek ne prekine. Od smrti dalje pooblaščenec zastopa dediče, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo. Dediči vstopijo na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu. Tako so dediči stranka in postopek prevzamejo v stanju, v katerem je bil v času smrti zapustnika.

13. Vendar pa nadalje sodišče ugotavlja, da pri odločanju o tožnikovi zahtevi za izbris tožnikovega imena iz vseh javno objavljenih seznamov davčnih dolžnikov ne gre za odločanje o pravici, ki lahko preide na pravne naslednike.

14. Sodišče pojasnjuje, da je na podlagi prvega odstavka 38. člena Ustave RS zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in da je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. V okviru te določbe je varovana tudi v tem upravnem sporu zatrjevana kršitev t. i. informacijske zasebnosti, ki jo je mogoče omejiti samo pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS in 2. člena Ustave RS, seveda ob upoštevanju načela (presoje) sorazmernosti.

15. Tovrstno omejitev je ob vložitvi tožbe in času odločanja Upravnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS predstavljala v tem upravnem sporu materialno pravna podlaga izpodbijane odločitve, določba petega odstavka 20. člena ZDavP-2, ki je določala javno objavo podatkov o pravnih osebah, neplačnicah davkov in ki jo je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-106/19-19, Up-190/17-22 z dne 10. 3. 2022 razveljavilo, kolikor določa, da se na seznamu neplačnikov objavijo tudi podatki o fizičnih osebah, ki so dejanski lastniki pravne osebe, ki je objavljena na seznamu neplačnikov davkov, postale po tem, ko je pravna oseba že imela zapadle neplačane davčne obveznosti v smislu drugega odstavka 20. člena istega zakona.

16. Ob upoštevanju navedenega in nespornega dejstva, da gre za objavo, ki pod določenimi pogoji lahko posega v z Ustavo RS zagotovljeno osebno pravico, pa sodišče ugotavlja, da je za osebnostne pravice značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega). Zaradi svoje narave so osebnostne pravice neprenosljive. Varstvo osebnih podatkov nesporno sodi v polje varovanja posameznikove zasebnosti, sodno varstvo pravic, ki jih ima posameznik zaradi uresničevanja varstva osebnih podatkov, pa je zagotovljeno v upravnem sporu, vendar uveljavljanje kršitve teh pravic v upravnem sporu ne pomeni, da dediči v tem sporu pridobijo pravico uveljavljanja kršitve.

17. Ker gre torej za pravico, ki je osebna in neprenosljiva, sodišče ne more šteti, da pooblaščenec lahko vodi upravni spor, saj (katerakoli) stranka razen pokojnega tožnika, očitno ne bi mogla uspeti s tožbo v upravnem sporu, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

18. Ker pomanjkanja procesne predpostavke sposobnost biti stranka ni mogoče odpraviti z nobenim ukrepom, saj jo fizična oseba s smrtjo izgubi in se sporno pravno razmerje nanaša izključno na objavo osebnih podatkov tožeče stranke, torej je izpodbijana odločitev vezana izključno na osebo tožeče stranke, strogo osebne pravice prosilca pa so nepodedljive, je sodišče tožbo na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.