Jedro

Čeprav je bila tožnica dne 16.3.1992 hospitalizirana, glede na mnenje zdravnikov Splošne bolnice Maribor - ORL-CFK njeno zdravstveno stanje ni bilo tako kritično, da se disciplinske obravnave ne bi mogla udeležiti, zato njena odsotnost z disciplinske obravnave ni bila upravičena.

Dejstva, da tožnici ni bil zagotovljen 5-dnevni rok, določen v 2. odst. 74. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank v RS (Ur.l. RS, št. 3/91), za pripravo na sejo komisije za pritožbe, ki je odločala na drugi stopnji o njenem ugovoru zoper sklep disciplinske komisije, ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepov disciplinske komisije tožene stranke z dne 16.3.1992 ter pritožbene komisije z dne 3.4.1992, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja; - vrnitev na delo na delovno mesto referenta za posle s prebivalstvom v ekspozituri X.; - plačilo razlike v plači za čas suspenza od 5.10.1991 dalje ter plačilo nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi in priznanje delovne dobe z vpisom delovne dobe v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo ter - povrnitev stroškov postopka (1. odstavek izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. odstavek izreka). Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga izrek milejšega disciplinskega ukrepa oz. razveljavitev prvostopenjske sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožnica dne 16.3.1992 hospitalizirana, zato disciplinska komisija obravnave ne bi smela opraviti. Sklicevanje tožene stranke na mnenje neidentificiranega zdravnika, da hospitalizacija ni bila tako nujna, ni utemeljeno, saj tožnica ne bi bila sprejeta v bolnico, če zdravstvena pomoč ne bi bila potrebna. Nadalje tožnica navaja, da zapisnik o prevzemu blagajne z dne 4.10.1991 ne obstaja, ker tožnica blagajne ni predala nikomur, niti ni zapisnika podpisala. Tudi postopek pred komisijo za pritožbe ni bil izveden pravilno, stališče, da nespoštovanje petdnevnega roka za pripravo obrambe ni bistvena kršitev določb postopka, pa je zmotno. Napačna je tudi ugotovitev, da je bila prvostopenjska disciplinska komisija pravilno sestavljena, saj se je v času disciplinskega postopka menjavala, čeprav je bilo s sklepom 9. seje upravnega odbora tožene stranke z dne 23.12.1991 navedeno, da so dosedanje disciplinske komisije pooblaščene končati začete disciplinske postopke. Glede drugostopenjske komisije pa se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na 17. člen poslovnika, ki je v nasprotju s kolektivno pogodbo, ki določa, da mora biti komisija sestavljena po paritetnem načelu. To načelo je bilo kršeno, ker je bila komisija sestavljena iz petih članov. Po mnenju pritožbe zahteva za uvedbo disciplinskega postopka nima opisa kršitve, vsebuje le pravno kvalifikacijo. Sodišče prve stopnje ne pove, v čem naj bi bilo nevestno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, disciplinski odločbi pa tudi ne navajata, da bi manjko lahko nastal zato, ker naj bi tožnica napačno prebrala zapis čeka, ki je glasil na znesek 450.000 din. Kontrola blagajne je bila izvedena napačno, v nasprotju z navodili o delovnih postopkih za blagajniško in trezorsko poslovanje, ki veljajo tudi pri izredni kontroli. Revizorka L. je sama opravila štetje, kar ni dovoljeno, ker bi poročilo o blagajniškem manjku morala sestaviti komisija treh delavcev, zapisnik pa bi morala podpisati blagajničarka, to je tožnica. Listine, ki jih je predložila tožena stranka, so bile izdane v nasprotju s pravilniki, manjko pa v tožničini blagajni sploh ni nastal. Tudi priča L. je na spornem čeku na obravnavi prebrala znesek 450.000 din, že samo ugibanje okrog zapisa zneska na čeku pa kaže, da bi bila lahko tožnica glede tega izplačila v zmoti. Manjka ni bilo, ker tožnice nihče ni terjal za povračilo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90 - ZPP/77) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v postopku pred disciplinskimi organi tožene stranke ni bilo bistvenih kršitev disciplinskega postopka, ki bi vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov, oz. ki bi pomenile kršitev pravice do obrambe. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bila tožnici kršena pravica do obrambe zaradi izvedbe disciplinske obravnave pred disciplinsko komisijo dne 16.3.1992 v odsotnosti tožnice in njenega pooblaščenca. Na tej obravnavi je bila namreč sprejeta odločitev o disciplinski odgovornosti tožnice za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti ter o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, čeprav tožnica ni bila zaslišana pred disciplinskim organom. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bila tako tožnica kot njen pooblaščenec pravilno vabljena na obravnavo dne 16.3.1992. Res je sicer, da je bila tožnica dne 16.3.1992 hospitalizirana, vendar pa glede na mnenje zdravnikov Splošne bolnice Maribor - ORL-CFK njeno zdravstveno stanje ni bilo tako kritično, da se disciplinske obravnave ni bi mogla udeležiti, poleg tega pa tožnica nikomur od osebja v bolnišnici ni omenila, da ima tega dne disciplinsko obravnavo. Tak zaključek izhaja iz uradnega zaznamka z dne 16.3.1992 o telefonskem razgovoru dne 16.3.1992 zjutraj (to je pred obravnavo disciplinske komisije) z dr. Š. M., pa tudi iz dopisa primarija dr. D. K. z dne 18.3.1992. Disciplinska komisija je zato pravilno štela, da odsotnost tožnice z disciplinske obravnave 16.3.1992 ni opravičena, zlasti glede na to, da je bila obravnava že prej preložena na predlog tožnice, ter opravila obravnavo v njeni nenavzočnosti. Tudi za odsotnost njenega pooblaščenca ni bilo opravičenih razlogov, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v disciplinskem postopku ni bilo kršeno določilo 2. odstavka 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ki določa, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo, in mu ni mogoče kratiti obrambe.

Tudi dejstva, da tožnici ni bil zagotovljen 5-dnevni rok za pripravo na sejo komisije za pritožbe, ki je odločala na drugi stopnji o njenem ugovoru zoper sklep disciplinske komisije, ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Res je sicer, da tožena stranka ni spoštovala določbe 2. odstavka 74. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank v RS (Ur.l. RS št. 3/91), ki določa, da mora biti vabilo delavcu vročeno pet delovnih dni pred posameznim dejanjem v disciplinskem postopku (vabilo za sejo je bilo vročeno tožnici oz. njenemu pooblaščencu 31.3.1992, zaradi njune odsotnosti), vendar je iz dokumentacije v spisu, zlasti iz zapisnika 3. seje komisije za pritožbe z dne 3.4.1992, razvidno, da je bilo opravljenih več neuspešnih poskusov vročitve že od 26.3.1992 dalje. Ker se na komisiji za pritožbe niso izvajali nikakršni novi dokazi, tožnica pa je že 20.3.1992 v odseku za pravne zadeve vpogledala in si prepisala vso dokumentacijo, ki jo je želela videti (kot izhaja iz uradnega zaznamka v disciplinskem spisu), pritožbeno sodišče meni, da ne gre za kršitev pravice do obrambe oz. za kršitev, ki bi lahko bistveno vplivala na zakonitost sprejete odločitve pred disciplinskim organom druge stopnje, kot je pravilno ugotovila že komisija za pritožbe tožene stranke oz. sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritrditi je potrebno tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ni bilo nikakršnih nepravilnosti glede sestave komisije za pritožbe na seji dne 3.4.1992, tako da pritožba tožnice tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je oprlo na določbo 17. člena Poslovnika o načinu in postopkih dela komisije za pritožbe, ki določa, da je komisija sklepčna, če sta na seji prisotni 2/3 vseh članov komisije. Ta določba ni v nasprotju s kolektivno pogodbo, po kateri mora biti komisija za pritožbe sestavljena po paritetnem načelu, kot zmotno meni pritožba. Določitev kvoruma za veljavno odločanje organa v splošnem aktu delodajalca je dopustna, saj niti zakonski predpisi niti kolektivna pogodba ne predpisujejo, da disciplinski organ druge stopnje oz. komisija za pritožbe obvezno sprejemajo odločitve le v polni zasedbi, to je v navzočnosti vseh članov.

Tudi disciplinska komisija prve stopnje je bila sestavljena pravilno, saj je odločal tričlanski senat, sestavljen izmed članov disciplinske komisije, ki so bili imenovani na 9. seji upravnega odbora tožene stranke 23. decembra 1991. Res je sicer, da 4. točka sklepa UO z dne 23.12.1991 določa, da se z dnem imenovanja disciplinske komisije na upravnem odboru razrešijo člani dosedanjih disciplinskih komisij s tem, da so dosedanje disciplinske komisije pooblaščene končati vse tiste postopke, ki so jih komisije že začele oz. obravnavale. Kljub tej določbi pa je tožena stranka ravnala povsem pravilno, ko je po razveljavitvi prve odločbe disciplinske komisije z dne 28.10.1991 (odločba je bila razveljavljena s sklepom komisije za pritožbe z dne 20.1l.1992) zadevo ponovno obravnavala disciplinska komisija, sestavljena iz članov, imenovanih v decembru 1991. Na eni strani zato, ker v takšnem primeru ne gre za primer iz 4. točke sklepa UO (ker je bil prvi sklep disciplinske komisije razveljavljen, zadeva pa vrnjena temu organu v novo odločanje), na drugi strani pa zato, ker je v vmesnem času očitno prišlo do izteka mandata prejšnji disciplinski komisiji (ki je bila izvoljena v decembru 1987, kot izhaja iz listin v spisu). Tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v sestavi disciplinske komisije ter komisije za pritožbe, torej niso utemeljene.

Pritrditi je potrebno tudi zaključkom sodišča prve stopnje glede obstoja očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, disciplinske odgovornosti tožnice ter zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Tožnici se očita hujša kršitev delovnih obveznosti - nevestno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti po 1. točki 58. člena ZTPDR, storjena s tem, da je pri delu na blagajni v ekspozituri X. dne 4.10.1991 s svojim nevestnim ravnanjem povzročila manjko na blagajni v znesku 449.549,90 takratnih din. Zoper tožnico je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka vložena že 7.10.1991 (pri čemer je zahteva nanašala na tožnico in njena sodelavca A.A. in B.B., zaradi suma, da so v bančnih prostorih z bančnim denarjem organizirali preprodajo deviz). Iz prve zahteve z dne 7.10.1991 izhaja, da naj bi tožnica C.C., katere blagajna je dne 4.10.1991 izkazovala blagajniški manjko v višini 449.549,90 din, ta denar izročila možu B.B. za preprodajo deviz, s čemer naj bi storila hujše kršitve delovne obveznosti iz 9., 18. in 30. alinee 70. člena kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank. Ta zahteva je bila dopolnjena z zahtevo z dne 25.2.1991, s tem da je bila spremenjena le pravna kvalifikacija očitane hujše kršitve delovnih obveznosti. Zahteva vsebuje opis dejanja in ne le pravne kvalifikacije, kot zmotno meni pritožba, zato je bila ustrezna podlaga za izvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico.

Do domnevnih nepravilnosti pri izvedbi izrednega pregleda poslovanja blagajn in trezorja v ekspozituri X., na katere se sklicuje pritožba, se je opredelilo že sodišče prve stopnje, ki se je oprlo predvsem na izpoved priče B. L. - vodje službe notranje kontrole in revizije, ki je opravila izredni pregled blagajne, na kateri je 4.10.1991 delala tožnica. Pritožbeno sodišče glede zaključkov sodišča prve stopnje s tem v zvezi nima nobenih pomislekov. Čeprav tožnica res ni podpisala zapisnika o blagajniški razliki na dan 4.10.1991, ko je bila kontrola opravljena, ni nobenega dvoma o tem, da je bil manjko pravilno ugotovljen. To potrjujejo izvedeni dokazi, zlasti poročilo št. ... z dne 15.10.1991, zapisnik o prevzemu blagajne z dne 4.10.1991, kakor tudi izpisek o dnevnem knjiženju hranilnih vlog in tekočih računov iz terminala za dan 4.10.1991, ter izpoved priče L. K. B. ter T. O..

Iz vseh izvedenih dokazov tudi jasno izhaja vzrok za nastali manjko, to pa je knjiženje in izplačilo spornega čeka št. 5976159, izdanega dne 4.10.1991, na znesek 450,00 din oz. 450.000,00 din (tekoči račun 4850/9, lastnik tekočega računa B.B.), katerega fotokopija se nahaja v sodnem spisu oz. ki si ga je sodišče prve stopnje ogledalo s pomočjo aparature za predvajanje mikrofilma. Navedeni ček je bil knjižen za znesek 450,00 din, kot je zapisano na hrbtni strani čeka (B 32). To pa izhaja tudi iz izpiska o dnevnem knjiženju hranilnih vlog in tekočih računov iz terminala (B 22) ter iz izpovedi priče S. K. z dne 2.3.1992, ki je bil zaslišan kot priča v disciplinskem postopku zoper C.C. - izpovedal je, da je navedeni ček likvidiral na znesek 450,00 takratnih din, ker je iz zneska, zapisanega z besedo, razvidno, da je B.B. želela dvigniti ta znesek, znesek s številkami pa je napisan dvoumno. Povedal je tudi, da bi v primeru, če bi ček glasil na znesek 450.000,00 din, to tudi knjižil v terminalu, poleg tega pa bi moral tudi preveriti saldo na tekočem računu, ker je šlo za visok znesek. Ker je tožnica na podlagi navedenega čeka štela, da je na njem zapisan znesek 450.000,00 din, je tolikšen znesek tudi izplačala (kot izhaja iz podatkov v kazenskem spisu II K 46/96, ki ga je prvostopenjsko sodišče vpogledalo, je bil ta znesek izplačan možu B.B.). Zato je ob reviziji prišlo do ugotovljenega manjka v višini 449.549,90 din.

Dejstvo je, da je sporni ček nejasen, kar velja tako za izpis številke (dvom, ali so številki 450 dodane tri ali le dve ničli), pa tudi pri zapisu zneska z besedo, kot izhaja tudi iz priložene fotokopije čeka v spisu. Pri tem ni odločilnega pomena dejstvo, da je ček uničen, na kar se sklicuje pritožba - če drugih dokazov ni, je potrebno upoštevati razpoložljive listine oz. mikrofilm. Tudi priča B. L. K., ki je bila navzoča na obravnavi dne 19.5.1998, na kateri si je sodišče ogledalo sporni ček s pomočjo aparature za predvajanje mikrofilma, je na čeku prebrala zapis z besedo kot štiristopetdeset tisoč. Kljub navedenim nejasnostim pa ni mogoče mimo dejstva, da je tožnica kljub dejstvu, da je bil ček knjižen za znesek 450,00 takratnih din, na podlagi spornega čeka izplačala 450.000,00 din, čeprav bi kot blagajničarka morala primerjati knjiženi znesek in izpisani znesek na čeku in v primeru dvoma o pravilnosti zneska vprašati likvidatorja, kot je izpovedala priča L. K. B. Ker tega ni storila, je prišlo do manjka na blagajni. Tožnica se je sicer že tekom disciplinskega postopka, pa tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, sklicevala na to, da manjka sploh ni bilo, ker je "pokrit" s čekom za znesek 450.000,00 din, za napako pri knjiženju pa je odgovoren likvidator. Vendar njenemu zagovoru, ob upoštevanju dolžnosti blagajnika pri izplačilu čekov, kot jih je sodišču obrazložila priča L., ni mogoče slediti. Tudi dejstvo, da od tožnice nihče ni terjal povračila manjka, ne dokazuje, da manjka ni bilo, kot zmotno meni pritožba. Iz listin v spisu je razvidno, kako je bil manjko poravnan - iz pripisa na dopisu št. ... z dne 10.1.1992, ki se nahaja v disciplinskem spisu, namreč izhaja, da je bil manjko blagajnikov C.C. in A.A. poravnan s sredstvi, zaseženimi možu B.B..

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožnica s svojim nevestnim in malomarnim ravnanjem povzročila manjko v blagajni, in da je očitana hujša kršitev po 1. točki 58. člena ZTPDR (neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti) tožnici dokazana in da je bil tožnici zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pritrditi je treba tudi stališču, da je v obravnavanem primeru dopustna direktna uporaba navedene določbe ZTPDR glede na določbo 70. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank v Republiki Sloveniji, ki taksativno našteva kršitve, ki se poleg hujših kršitev, določenih v zakonu, štejejo za hujše kršitve delovnih obveznosti v banki. Upoštevati pa je potrebno tudi določbo 2. odstavka 71. člena navedene kolektivne pogodbe, ki določa, da se ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče ob pogojih iz 89. člena republiškega zakona o delovnih razmerjih za vse primere, določene v 1. odstavku 58. člena zveznega zakona o temeljih pravicah iz delovnega razmerja in drugih zakonih. Povzročitev primanjkljaja v večjem znesku na delovnem mestu blagajnika, ne glede na to, da je bil le-ta kasneje (tudi zaradi intervencije policije) pokrit, je nedvomno ravnanje, s katerim bi lahko bila povzročena večja škoda, zato ni dvoma, da so pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91) izpolnjeni. Glede na naravo in težo kršitve je najstrožji disciplinski ukrep primeren, čeprav je bila tožnica tokrat prvič v disciplinskem postopku. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru na strani tožnice niso podane tako tehtne olajševalne okoliščine, ki bi opravičevale milejši ukrep. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).