Jedro

Trditve tožeče stranke ne gredo dalje od navedb, da naj bi tožena stranka opustila nadzor nad izvajanjem dela in nad delovnim sredstvom in opustila izvedbo varovanja pred padcem v globino. Takšne navedbe so pavšalne in zato nezadostne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.649,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2010 dalje do plačila in ji povrniti vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka 1.856,72 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.649,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 7. 4. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške 297,00 EUR in stroške za izvedenca 989,89 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da bi morala tožeča stranka glede na določbo prvega odstavka 87. člena ZZVZZ navesti konkretno, kateri ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi, niso bili izvedeni pri toženi stranki kot delodajalcu, ki pa morajo biti v vzročni zvezi z nastankom nesreče pri delu. Tudi potem, ko jo je pooblaščenec tožene stranke pozval, da konkretizira svoje trditve, kateri ukrepi niso bili ustrezno izvedeni, je tožeča stranka navedla, da tega ne more in ni dolžna podajati. Razjasnjevalna obveznost sodišča v takšnem primeru ni potrebna. Tožeča stranka ni podala dovolj trditvene podlage, iz katere bi izhajala odškodninska odgovornost tožene stranke, saj ni zatrjevala oziroma dokazovala, da je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila predpise o varstvu pri delu, izvedeni dokazi pa ne morejo zapolniti pomanjkljive trditvene podlage. Tožena stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da naj bi se delavec AA poškodoval pri plezanju na delovni stroj in zavrača ugotovitve izvedenca, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezno organizacijo dela. Poudarja, da je do nezgode prišlo drugače, kot je ugotovil izvedenec in ker je delavec sam ravnal samovoljno oziroma v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Poleg tega je izvedenec v svojem mnenju zavzel nekatera stališča, ki presegajo njegovo nalogo, saj se spušča v oceno in podaja mnenje o pravnih vprašanjih. Sodišče bi moralo odločati v mejah tožbenega zahtevka in v okviru trditvenega in dokaznega gradiva, ki ga je imela na razpolago ter ugotoviti, da je do delovne nezgode prišlo zaradi spleta nesrečnih oziroma nepredvidljivih okoliščin in zaradi zmanjšane previdnosti pri delu delavca samega. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z ugovorom zastaranja.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Navaja, da je vseskozi zatrjevala in dokazovala, da tožena stranka ni storila vsega, kar se od nje zahteva s področja varnosti in zdravja pri delu. Glede na nasprotujoče si razlage nastanka poškodbe pa je dejanski način nastanka dopolnil sodni izvedenec po opravljenem ogledu kraja. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ima tožeča stranka pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je poškodba zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Na tej podlagi tožeča stranka terja od tožene stranke povrnitev škode, nastale kot posledica delovne nezgode delavca AA, takrat zaposlenega pri toženi stranki.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, ker je ocenilo, da je bil vzrok poškodbe delavca slaba in nevarna organizacija dela pri toženi stranki, ki ni zagotovila vseh potrebnih ukrepov varstva pri delu. Do tega sklepa je sodišče prišlo na podlagi trditev tožeče stranke v tožbi, ki da so bile v postopku nato substancirane z mnenjem izvedenca za varstvo pri delu. Ker je tožena stranka ves čas poudarjala, da bi morala tožeča stranka določno navesti, katere ukrepe varstva pri delu oziroma druge ukrepe, predpisane ali odrejene za varnost ljudi, naj bi kršila oziroma opustila, je v tej zadevi ključno vprašanje, ali je tožeča stranka dovolj konkretizirala očitek o kršitvi oziroma opustitvi ukrepov varstva pri delu.

7. Delavec tožene stranke AA se je poškodoval 11. 11. 2007 v prostorih tožene stranke, kar ni sporno. Sporno je, ali je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki povzročeno škodo zaradi stroškov zdravljenja, ker ni v zadostni meri poskrbela za varnost in zdravje delavca, poškodba pa je v vzročni zvezi z njenim ravnanjem oziroma opustitvami. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je do poškodbe delavca prišlo, ko je na delovnem mestu pomočnika delovnega stroja z nogo poskušal poriniti delovni voziček, ki se je zaradi neočiščenih tirnic zagozdil, pri tem se je voziček nepričakovano sprostil, tako da je delavec padel vznak v globino 2 m in si pri tem poškodoval glavo in hrbet. Temu opisu nezgode je prvostopenjsko sodišče le delno sledilo, na podlagi mnenja izvedenca je štelo, da slabo očiščena tirnica ni bila vzrok za nezgodo, pač pa naj bi to bila nujnost plezanja po stroju zaradi nameščanja papirja iz odvijalnega stroja. Glede obeh različic škodnega dogodka tožeča stranka očita toženi stranki, da je opustila svoje dolžnosti: 1. ker je opustila svojo dolžnost nadzora nad izvajanjem del čiščenja tirnice, 2. če je bila poškodba posledica padca v globino, pa ni zagotovila varnosti v smislu zavarovanja delavcev pred padcem v globino v skladu z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja na delu na začasnih in premičnih gradbiščih oziroma Pravilnikom o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Na vztrajanje tožene stranke, da bi morala tožeča stranka konkretno navesti, kateri ukrepi niso bili ustrezno izvedeni pred nezgodo, pa je tožeča stranka odgovorila le, da konkretnejših navedb glede varovanja ne more in tudi ni dolžna podajati ter da zadostuje očitek toženi stranki, da ni izvedla ukrepov, ki se zahtevajo s predpisi, skupaj s predlogom za postavitev izvedenca za varstvo pri delu.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da zgoraj navedene trditve tožeče stranke o kršitvi ukrepov, ki bi bili lahko podlaga za odgovornost tožene stranke, ne zadoščajo. Tožeča stranka je tista, ki nosi trditveno in dokazno breme za te trditve (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Skladno z določbo 286. člena ZPP bi morala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in zanje predlagati dokaze. Navesti bi morala, kakšno bi bilo dolžnostno ravnanje tožene stranke in česa konkretno ni naredila. Trditve tožeče stranke pa ne gredo dalje od navedb, da naj bi tožena stranka opustila nadzor nad izvajanjem dela in nad delovnim sredstvom v smislu očiščenja tirnice (kar glede na ugotovitve sodišča o poteku dogodka verjetno nima pomena) in opustitev izvedbe varovanja pred padcem v globino. Takšne navedbe so pavšalne in zato nezadostne, na kar je bila tožeča stranka na glavni obravnavi 19. 11. 2012 izrecno opozorjena. Tudi sklicevanje na kršitev predpisov je presplošna in ne zadošča, ker tožeča stranka ni jasno in nedvoumno povedala, kako bi tožena stranka glede na okoliščine pred delovno nezgodo morala ravnati, da bi bilo prav oziroma česa ni storila (npr. zagotovila ustrezne delovne priprave za delo na višini kot lestev, pohodno delovno ploščad ipd.).

9. Zaključek sodišča, da zadostuje trditvena podlaga tožeče stranke v tožbi, zato ni pravilen. Ugotovitve in stališča izvedenca za varstvo pri delu, ki jih je podal v izvedenskem mnenju, pa ne morejo nadomestiti trditev tožeče stranke, kot se je že večkrat in enotno o tem izrekla sodna praksa. Temu sledi, da je sodišče prve stopnje toženi stranki zmotno pripisalo opustitev ukrepov varstva pri delu, ki naj bi bili vzrok za nezgodo, čeprav tožeča stranka konkretnih opustitev ni zatrjevala. Presoja prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 87. člena ZZVZZ je zato materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato skladno s pooblastilom v določbi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Ker je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela, ji mora tožeča stranka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti stroške postopka, in sicer 1.119,84 EUR, kolikor jih je pravilno priglasila v stroškovniku. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti tudi pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP), ki jih je prav tako pravilno priglasila v stroškovniku v znesku 736,88 EUR, saj gre za potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).