Jedro

V konkretnem primeru sodišče prve stopnje, kot rečeno, sodbe ni oprlo na citirano sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, zato ni šlo za kršitev pravice do kontradiktornega obravnavanja, če tožena stranka ni imela možnosti izjasniti se tudi o vsebini tega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je Okrožno sodišče v Kopru odločilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je tožeči stranki nastala dne 19.2.2001 in 20.2.2001 z izklopom kompresorske postaje in posledično z izpadom proizvodnega procesa. Ugotovilo je, da sta F. B. in M. Č. 19.2.2001 in 20.2.2001 odvila električne varovalke na kompresorju za dve uri, zaradi česar je proizvodnja v tožeči stranki zastala vsakič za 3,5 ure. To sta storila po nalogu toženca. Ravnanje tožene stranke je bilo nezakonito, v nasprotju z Zakonom o stavki, pomeni tudi kršitev delovne obveznosti, podana je vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo, škoda je bila povzročena namenoma. Ker so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, toženec po temelju odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z izklopom kompresorja in izpadom proizvodnje.

Zoper vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi. Priglaša še stroške pritožbenega postopka. Najprej opozarja na dejstvo, da je bil narok 23.1.2008 opravljen pred drugo sodnico, v zapisniku pa ni zabeleženo, da se glavna obravnava prične znova. Sodišče strankama ni dalo možnosti, da se izjasnita, ali se strinjata z že izvedenimi dokazi in ali je treba katere od dokazov ponoviti. Tožena stranka je namreč na naroku naslovnemu sodišču predlagala ponovno zaslišanje prič. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo načelo neposrednosti. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti postopka, saj sodišče tožencu ni vročilo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr.št. Pdp 30/2008 z dne 6.2.2008, ki jo je tožeča stranka vložila v spis. Toženi stranki tako ni bila dana možnost, da se izjasni o dokazu tožeče stranke. Z vsem zgoraj navedenim je sodišče zagrešilo kršitev postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka opozarja na dejstvo, da je sodišče kljub jasnemu pričanju prič F. B. in M. Č., da toženec ni odredil izklopa, nekritično ugotovilo ravno nasprotno. Sodišče ne pojasni, zakaj naj bi bili izjavi teh dveh prič manj prepričljivi od ostalih dokazov. V zvezi z uradnim zaznamkom policije pa je treba opozoriti na dejstvo, da toženec izjave policistom ni nikoli podal. Če bi jo podal, bi jo tudi podpisal. Toženec je ves čas postopka zatrjeval, da ima priča K. interes v tej pravdi. Res zdaj ni več zaposlen pri toženi stranki, vendar je jasno, da svojih izjav ne bo spreminjal, saj bi izpadel kot neverodostojna priča. Sodišče napačno zaključuje, da bi toženec policistom sam izpovedal, da je naročil izklop. Tega ni nikoli izjavil. Res je le, da je sam povedal, da prevzema moralno odgovornost za dogodke, pri čemer pa ni šlo za priznanje odškodninske odgovornosti. Priča K. ni niti videl niti slišal, da bi toženec izdal ukaz o izklopu postaje, sodišče je na to sklepalo le iz posrednih dokazov. Sodišče ne pojasni, kako je ugotovilo, da je proizvodnja obstala za 3,5 ure, če je bil kompresor izklopljen le dve uri. Sodišče ne pojasni, v kakšnem smislu naj bi toženec nastopal kot fizična oseba in kako naj bi to vplivalo na pravdo. Navedbe sodišča o tem, da naj bi bil toženec kot vodja stavkovnega odbora nepotrebno obveščen o dogajanju med stavko oziroma je med stavko dajal konkretna navodila stavkajočim, so zgolj pavšalne. Očitno je sodišče zgolj sledilo neutemeljenim navedbam tožeče stranke, čeprav je toženec jasno navedel, da med stavko ni dajal nobenih navodil stavkajočim, to izjavo sta potrdila tudi priči B. in Č. Tudi navedba sodišča, da naj bi nespoštovanje stavkovnih pravil izhajalo iz izjave toženca na glavni obravnavi v zadevi Pd 1 dne 13.6.2001, ne dokazuje navedbe sodišča, da naj bi toženec dajal konkretna navodila stavkajočim. Očitno je, da sodišče ni ravnalo z dovoljšno mero skrbnosti pri presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče je nekritično presojalo tudi izpoved priče B. K., saj je bil ta v času prvega zaslišanja direktor tožeče stranke, ob drugem zaslišanju pa priča ni mogla spremeniti izjave, saj bi tvegala kazenski postopek. Po navedbah sodišča naj bi toženec oba dneva priči povedal, kaj se je dogajalo v kompresorski postaji, ob tem pa je poudariti, da je priča izpovedala, da je bilo to med 8. in 10. uro zjutraj, ni pa hkrati izpovedala, da je bilo to pred prihodom policije. Dejstvo pa je, da je bil policijski zapisnik sestavljen ob 10. uri. Če bi toženec pred tem povedal K. o izklopu, bi K. to sporočil policiji. Povedano kaže na neresničnost izjave K., da naj bi bil prisoten na pogovoru policista in toženca 19.2.2001. Če bi toženec o izklopu povedal K. tudi 20.2.2001, bi moral K. o tem obvestiti policijo, pa tega očitno ni storil. Sodišče ne navede, v čem naj bi bile toženčeve navedbe na zaslišanju v zadevi Pd 1 v nasprotju z navedbami, danimi v tej pravdi. O vsebini uradnega zaznamka pa sam ni bil seznanjen, izjave tudi ni podpisal. Če bi ga podpisal, bi nanj podal tudi pripombe. Jasno je, da ima B. K. interes za izid te pravde, priči B. in Č. pa ne. Sodišče tudi navaja, da ni moglo mimo toženčevega obnašanja med zaslišanjem, ko se je najprej vidno razburil, nato pa zmedel, kar kaže na to, da v svojo izpoved ni bil prepričan. Normalno je, da je toženec čustveno reagiral, saj je priča K. lagal. Iz zapisnika pa ne izhaja, da bi se vidno razburil. Zaključek sodišča je nelogičen, saj je toženec ves čas postopka vztrajal, da je prevzel v konkretnem primeru zgolj moralno odgovornost. Če določena oseba ne odgovori takoj na vprašanje, to še ne daje pravice sodišču, da njeno izpoved oceni kot neverodostojno.

Zaključek sodišča, da je toženec odgovoren za škodo, tako temelji zgolj na posrednih dokazih, sodišče pa tega ni ugotovilo niti z dovoljšno stopnjo verjetnosti. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je izklop postaje naročil prav toženec, čeprav je dokazno breme na njej.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Očitanih procesnih kršitev ni bilo niti v postopku niti v sodbi. Sodišče je dokazno oceno utemeljilo na podlagi vseh izvedenih dokazov in jo tudi obrazložilo, zato drugačni očitki v pritožbi ne držijo. Za zatrjevanje o neverodostojnosti priče K. pa bi tožena stranka morala ponuditi kaj več kot le trditve, da je bil direktor tožene stranke. Sodišče je opravilo soočenje, namen soočenja je, da sodišče oceni, katera od strank je bolj prepričljiva, zato je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo reakcije tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih kršitev postopka je najprej ugotoviti, da sicer drži, da iz zapisnika glavne obravnave z dne 23.1.2008 ni razvidno, da bi sodišče glavno obravnavo začelo znova, vendar bi šlo kvečjemu za relativno kršitev postopka, za katero pa toženec ne pove, v čem naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in že iz tega razloga te pritožbene navedbe ni mogoče upoštevati. Iz zapisnika naroka z dne 12.3.2004 izhaja, da je toženec res predlagal ponovno zaslišanje prič, vendar le v primeru, če bo sodišče sprejelo dokazni predlog tožeče stranke, to je branje sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr.št. Pdp 30/2008 z dne 6.2.2008. Sodišče prve stopnje je nato sprejelo dokazni sklep in odločilo, da se preberejo zapisniki glavnih obravnav v postopku pred razveljavitvijo prve vmesne sodbe in ponovno zaslišijo stranke, oziroma toženec in takratni direktor tožeče stranke. Tak sklep je v skladu z določbo 302. člena Zakona o pravdnem postopku, po kateri lahko sodnik odloči, da se priče ne zaslišijo znova, ampak se preberejo zapisniki o njihovem zaslišanju. Na ta sklep tožena stranka do zaključka glavne obravnave ni imela pripomb. Zato so tovrstne navedbe šele v pritožbi neutemeljene, oziroma prepozne. Dodati je še, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na sodbo Višjega delovnega sodišča in torej niti ni nastopila situacija, v kateri je toženec predlagal ponovno zaslišanje prič. Pritožba sicer pravilno opozarja, da mora sodišče dati strankam možnost, da se izjavijo o dokazih v pravdnem postopku, vendar to velja za tiste dokaze, ki so po pravnem stališču sodišča relevantni za odločitev. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje, kot rečeno, sodbe ni oprlo na citirano sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, zato ni šlo za kršitev pravice do kontradiktornega obravnavanja, če tožena stranka ni imela možnosti izjasniti se tudi o vsebini tega dokaza. V zvezi z očitano kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženec niti ne konkretizira, v čem naj bi bila ta kršitev (oziroma samo trdi, da je zaradi gornjih kršitev podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Do le pavšalnih očitkov se pritožbenemu sodišču ni potrebno izrekati.

V zvezi z obsežnimi pritožbenimi očitki glede ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe svojo odločitev podrobno obrazložilo, skrbno je ocenjevalo izvedene dokaze vsakega posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kot ugotavlja že pritožba, je v tej zadevi le malo neposrednih dokazov, ampak gre pretežno za posredne dokaze, oziroma za indice. Če sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov, indicev, ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, bo lahko ugodilo tožbenemu zahtevku le, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati na obstoj odškodninske odgovornosti toženca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ugotovljena dejstva v tej pravdi tvorijo tak zaprt krog indicev in je bilo zato dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Na razloge iz sodbe prve stopnje se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Pritožba se ukvarja z vsakim od teh dejstev posebej in jih obravnava ločeno od drugih, izvzeto iz celotnega konteksta, zato kot taka ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tudi sicer pa so pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je dokazno vrednost izpovedi prič B. in Č. ocenjevalo (v drugem odstavku na strani 6 sodbe). Pred tem je ugotovilo, da njuna izpoved, da z izklopom kompresorske postaje nista imela nič, ne drži in da sta prav onadva tista, ki sta odvila varovalke, da torej nista izpovedovala po resnici. Če je tako, je logično, da je sodišče prve stopnje dejstvo, kdo je odredil izklop kompresorske postaje, ugotavljalo pretežno s pomočjo drugih dokazov. Ob primerjavi izpovedi priče K. na eni strani ter toženca in prič B. in Č. z ostalimi, zlasti listinskimi dokazi, je sodišče prišlo do zaključka, da je izpoved priče K. prepričljivejša in bolj v skladu z drugimi ugotovljenimi dejstvi in z izvedenimi dokazi. Zgolj na podlagi trditev, da je bil priča K. zaposlen pri tožeči stranki, ni mogoče sklepati, da gre za neverodostojno pričo. Tudi če bi šteli, da gre za zainteresirano pričo, je namreč za izid gotovo zainteresiran tudi toženec in (zlasti v času njunega zaslišanja) tudi priči B. in Č. Prav zato pa je sodišče izpovedi ocenjevalo v skladu z določbo 8. člena ZPP in prišlo do zaključka, da je prepričljivejša izpoved priče K.. Spekulacij pritožbe, da bi K. policistom gotovo povedal, da mu je toženec povedal, da je on odredil izklop, če bi bilo to res, ob vsebini uradnega zaznamka, v katerem je praktično samo prijava dogodka in izjava, da priča ne ve, kdo ima varovalke in ob temeljiti oceni vseh izvedenih dokazov, ni mogoče sprejeti. V zvezi z uradnim zaznamkom policistov je ponovno poudariti, da tega dokaza sodišče prve stopnje ni ocenjevalo zgolj samega po sebi, ampak v povezavi z drugimi dokazi. Ni dvoma, da se je toženec s policisti pogovarjal in da sam priznava, da jim je povedal, da prevzema odgovornost, sicer moralno. Zgolj dejstvo, da uradnega zaznamka ni podpisal (kar je običajno) ne pomeni, da ta listinski dokaz nima nobene vrednosti. V nasprotju z jasnimi razlogi sodbe je pritožbena trditev, da je sodišče zgolj pavšalno ugotovilo, da je bil toženec seznanjen z dogajanjem med stavko in da je bil on tisti, ki je dajal navodila. Do svojih zaključkov je namreč prišlo z analizo izpovedi toženca v zadevi Pd 1 in izpovedi B. K. v zadevi Pd 2, na koncu pa je ugotovilo, da upoštevaje povezovalno vlogo in vodstveni položaj vodje stavkovnega odbora, ne more sprejeti, da toženec ni bil obveščen o dnevnem dogajanju v tovarniških obratih, še posebej, ker je šlo za izreden dogodek. Z opisanimi zaključki se strinja tudi pritožbeno sodišče. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da sodišče ne pove, v čem so si v nasprotju izpoved toženca v delovnem sporu in v tej pravdi, saj je sodišče obe izpovedi povzelo in iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je toženec v delovnem sporu pojasnil, kako je potekalo dajanje navodil in da je tam izjavil, govoreč v prvi osebi množine, da so izklopili kompresorsko postajo, v tej pravdi pa je vsako zvezo z izklopom kompresorske postaje zanikal. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče ugotovilo, da je bila proizvodnja ustavljena za 3,5 uri, če je bila kompresorska postaja izklopljena le dve uri, je ugotoviti, da to dejstvo doslej sploh ni bilo sporno, zato se sodišču prve stopnje z njim ni bilo treba posebej ukvarjati in obrazložiti svojih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki je odredil izklop kompresorske postaje, s čimer je bilo preprečeno delo in proizvodnja, zato odgovarja za škodo, ki je nastala. Ob povedanem pritožbena navedba, da sodišče ni pojasnilo, kako je na odgovornost vplivalo to, da je toženec fizična oseba ni niti razumljiva niti relevantna. Sodišče prve stopnje ni v ničemer kršilo svojih pristojnosti, ker je v sodbi povzelo tudi svoj vtis s soočenja toženca in priče K. Ne nazadnje je eden od namenov soočenja prav ugotavljanje, katera od soočenih oseb je v svojih izjavah (velikokrat se namreč zgodi, da vsak vztraja pri svojem) prepričljivejša. Iz zapisnika izhaja, da je tožnik čustveno reagiral, bil mestoma celo žaljiv ter da je na trditve priče odgovarjal samo z vprašanji. Zato ugotovitev sodišča, da je bil toženec med soočenjem vidno razburjen, ni protispisna.

Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nobene od ostalih uradoma upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 164. člena ZPP.