Jedro

Če je naročnik brez pripomb podpisal zapisnik o prevzemu opravljenih del, je takšen prevzem veljaven, četudi zapisnik ne vsebuje vseh sestavin po posebni gradbeni uzanci št. 113. Nadzor nad opravljanjem del je pravica naročnika, lahko pa ga vrši tudi izvajalec, če se stranke tako dogovorijo oziroma če naročnik temu ne nasprotuje.

Upnik - naročnik del - ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je brez pripomb podpisal zapisnik o prevzemu opravljenih del in ni nemudoma sporočil izvajalcu, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških v zvezi z nasprotno tožbo (zadnji odstavek izreka) s p r e m e n i tako, da je dolžna tožena stranka H.A. povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 158.916,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1999 do plačila, v 8 dneh.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zaradi skrčenja zahtevka po nasprotni tožbi za znesek 178.588,00 SIT s p.p. postopek v tem delu ustavilo; nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 603.355,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1993, kar skupaj na dan 9.9.1994 znaša 880.513,50 SIT, ter da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 549.848,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1993 dalje ter za obresti od zneska 603.355,60 SIT od 19.8.1993 do 6.10.1993; ugotovilo je, da na dan 9.9.1994 obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 184.369,60 SIT in obe navedeni terjatvi pobotalo do zneska 184.369,60 SIT. Glede na to je sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v N. delno vzdržalo v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka H.A. plačati tožeči stranki znesek 696.143,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.1994, v 8 dneh, v preostalem delu pa je razveljavilo navedeni sklep o izvršbi, ki je bil izdan za znesek 1.153.204,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1993 in v tem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede zahtevka po nasprotni tožbi je razsodilo, da je L. d.o.o. dolžna plačati H.A. znesek 17.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1997 do plačila, v 8 dneh, v preostalem delu pa je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo, tj. za plačilo zneskov 67.732,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1997 dalje, 188.776,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1993 dalje ter 591.303,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1997 dalje.

Glede stroškov postopka je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za izvršilne stroške v višini 8.941,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1993 dalje, razveljavilo pa ga je za znesek 8.941,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.11.1993 dalje ter odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka v zvezi z obravnavanjem zahtevka po tožbi. Kar se tiče stroškov postopka v zvezi z nasprotno tožbo je sodišče odločilo, da je dolžan H.A. povrniti družbi L. d.o.o. stroške postopka v višini 183.535,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1999 do plačila, v 8 dneh.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi pobot terjatev pravdnih strank na dan 1.10.1994, ko bi znašala razlika med obema terjatvama brez upoštevanja obresti največ 418.986,00 SIT, ter da prizna tožniku po nasprotni tožbi še znesek 67.732,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1997 dalje in znesek 188.776,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1993 dalje, ter v zvezi s tem ustrezno spremeni tudi sklep o stroških v zvezi z nasprotno tožbo. Mnenja je, da terjatev tožeče stranke v znesku 603.355,60 SIT ni zapadla v plačilo že 6.10.1993, saj zapisnika z dne 6.8.1993, ki ga je podpisal toženec ni mogoče šteti za zapisnik o prevzemu del v smislu gradbenih uzanc, zaradi česar ni moglo priti do dokončnega obračuna. Glede na to bi kot datum sprejema in izročitve spornega objekta bil kvečjemu lahko upoštevan datum začetka uporabe spornega objekta. Poleg tega je tožnik kot izvajalec del prevzel nadzor nad lastnimi deli, kar je v nasprotju z 61.čl. Zakona o graditvi objektov. Ta okoliščina pa ne more imeti za posledico zgolj izgubo plačila za izvajanje tega nadzora, ampak tudi dejstvo, da je zaradi tega toženec pravočasno uveljavljal pogodbeno kazen, katero je vsekakor uveljavljal pred končnim obračunom. Sodišče bi moralo priznati tožencu stroške za izravnavo sten in stebrov, saj je do te škode prišlo na toženčevi delavnici, ne pa na sosednjem objektu. Ista trditev velja tudi za stroške popravila asfalta na dvorišču, saj je do teh poškodb prišlo tako na dvorišču toženca pred delavnico, kot tudi na dvorišču toženčevega očeta, pri čemer se je asfalt pred toženčevo delavnico že popravil, na očetovi strani pa bi se tedaj, ko bi toženec izterjal denar od tožnika. Kar se tiče stroškov postopka je mnenja, da je sodišče neutemeljeno priznalo tožniku stroške iz naslova izgubljenega zaslužka v višini 25.000,00 SIT, saj teh stroškov ni tožnik z ničemer izkazal. Pritožba je le delno utemeljena v zvezi s stroški po nasprotni tožbi, v celotnem preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, z manjšo izjemo v zvezi s stroški postopka, dejansko stanje glede vseh bistvenih okoliščin pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne bistvene kršitve določb postopka, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. V zvezi z zapadlostjo v plačilo zneska 603.355,60 SIT, ki predstavlja (preostalo) vrednost po tožeči stranki opravljenih del, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec sporni objekt prevzel 6.8.1993 in zapisnik o prevzemu podpisal brez pripomb; do plačila zamudnih obresti od tega zneska je tožeča stranka zato upravičena od 7.10.1993 dalje, kar pomeni, v skladu z gradbeno uzanco, 60 dni po prevzemu. V obravnavanem razmerju med strankama, ki ga je presojati po določilih o podjemniški pogodbi, je dolžnost naročnika, da prevzame opravljeno delo (622.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih=ZOR). To je tožena stranka kot naročnik del storila s podpisom listine z dne 6.8.1993, ki vsebuje izrecno izjavo o prevzemu s strani investitorja - tožene stranke - zato o njeni vsebini ne more biti dvoma. Sklicevanje v pritožbi na dogovor, da bosta stranki vse ostalo, razen vizuelnih pripomb, uredili naknadno, pri čemer naj bi bile izpostavljene zlasti količine, pa ne more biti upoštevno, saj kot je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, sta stranki tega postopka dosegli sporazum in sprejeli takšno vrednost po tožeči stranki opravljenih del, kot jo je ugotovil s strani sodišča postavljeni izvedenec gradbene stroke. S tem so tudi po oceni pritožbenega sodišča odpadli ugovori, ki so bili podani v zvezi z obsegom in kvaliteto opravljenih del, kar hkrati pomeni, da so bile z načinom in obliko prevzema opravljenih del, ki ga tožena stranka napada v pritožbi, njene pravice v celoti varovane. Tudi kolikor se pritožba glede vsebine prevzema sklicuje na posebno gradbeno uzanco št. 113 je pripomniti, da je tudi po tej bistvena vsebina zapisnika o sprejemu in izročitvi del količinski in kakovostni prevzem del; kolikor pa v zvezi s tem tožena stranka izpostavlja izostanek atesta o kvaliteti betona je pripomniti, da navedena uzanca omenja le garancijske liste in ateste v zvezi z opremo - glede te pa tožena stranka tekom postopka ni imela pomisleka. Kar se tiče pritožbenega očitka, da je tožeča stranka kot izvajalec sama prevzela nadzor nad lastnimi deli, in kar ugotavlja tudi napadena sodba, je potrebno opozoriti, da je po določilu 603.čl. ZOR pravica naročnika nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, prevzemnik pa mu mora to omogočiti. Zato bi v zvezi s tem bilo pomembno le vprašanje, ali je tožeča stranka kot izvajalec kakorkoli preprečevala toženi stranki kot naročniku nadzorovanje posla. Temu očitno ni bilo tako, takšne trditve ne postavlja niti pritožba, kar pomeni, da je nadzor nad deli pač opravljala tožeča stranka, tožena stranka pa se temu ni protivila.

Kolikor se pritožba v zvezi s tem sklicuje na 61.čl. Zakona o graditvi objektov pa je prvenstveno pripomniti, da gre za predpis javnopravne narave, pa še ta določa dolžnost investitorja, da zagotovi strokovno nadzorstvo nad izvajanjem del. Upoštevaje navedene ugotovitve, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je glede na datum prevzema opravljenih del (6.8.1993), znesek 603.455,60 SIT, ki predstavlja peostalo vrednost del po tožbi, zapadel v plačilo najkasneje 7.10.1993. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova pogodbene kazni v znesku 188.776,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1993 dalje - z obrazložitvijo, da je tožena stranka ni uveljavljala pravočasno, napada pritožba z utemeljitvijo, da jo je tožena stranka uveljavljala vsekakor pred končnim obračunom, torej pravočasno. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožena stranka pogodbeno kazen uveljavljala šele v ugovoru proti sklepu o izvršbi dne 22.11.1993, to vsekakor storila prepozno, saj 5.odst. 273.čl. ZOR določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Kot je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, je toženec opravljena dela prevzel 6.8.1993, kar pomeni, da je to storil prepozno glede na datum uveljavljanja zahtevka v tem delu.

Nastanek stroškov v zvezi z izravnavo sten in stebrov, ki jih uveljavlja tožena stranka z nasprotno tožbo v znesku 22.500,00 SIT so po navedbah pritožbe lahko tudi ugotovili vsi trije izvedenci, ki so se ukvarjali s spornim primerom, vendar takšen dokaz z izvedencem lahko prihaja v poštev kvečjemu po vprašanju obsega in višine škode; kar se pa tiče temelja, torej ali je tožeča stranka odgovorna za to škodo, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec pri zaslišanju dne 13.1.1997 povedal, da na njegovem stanovanjskem objektu ni bilo nobenih poškodb, kar pomeni, da je utemeljeno zavrnilo zahtevek iz tega naslova.

Za škodo na asfaltu v znesku 45.232,00 SIT pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da ta ni nastala tožencu, ampak tretji osebi, pri čemer se je oprlo na toženčevo izpovedbo v tem smislu. Pritožbene navedbe v tem delu pa ugotovitve sodišča prve stopnje le potrjujejo, pri čemer teh ugotovitev ne more spremeniti niti dejstvo, da je pri oškodovancu šlo za toženčevega očeta.

Utemeljena je pritožba zgolj v delu, kolikor navaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo stroške v zvezi z nasprotno tožbo iz naslova izgube zaslužka v znesku 25.000,00 SIT; iz spisa ni razvidno, da bi tožeča stranka ta strošek izkazala kot potrebnega, poleg tega pa ni v tem smislu predložila nobenega dokazila, tako da njen stroškovni zahtevek v tem delu ni utemeljen.

Glede na takšno odločitev je pritožbeno sodišče izračun v zvezi s stroški ponovno opravilo in pri tem ugotovilo, da znašajo stroški tožeče stranke 165.114,00 SIT (190.114,00-25.000,00) in se ji glede na ugotovljeni uspeh (98,4%) priznajo v znesku 162.472,20 SIT; po opravljenem pobotu do zneska 3.556,20 SIT (priznani stroški tožene stranke po nasprotni tožbi glede na uspeh 1,6%), je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki iz naslova stroškov po nasprotni tožbi znesek 158.916,00 SIT.