Jedro

Presoja materialnopravne pravilnosti višine odškodnine za nematerialno škodo.

Izrek

Revizija tožeče stranke zoper izrek o stroških se zavrže, v ostalem delu se revizija tožeče stranke, revizija tožene stranke pa v celoti, zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za nematerialno škodo v skupnem znesku 4.900.000 SIT. Od tega mu je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo 2.200.000 SIT, za strah 500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 700.000 SIT. Toženo stranko je sodišče obsodilo tudi na plačilo odškodnine za materialno škodo v višini 6.900.000 SIT. Od skupnega zneska je sodišče nato odštelo valoriziran znesek odškodnine, ki je bila tožniku izplačana iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Tožniku je tako prisodilo odškodnino v skupnem znesku 10.451.679 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo v obsodilnem delu za 3.200.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razveljavljeni del se nanaša na del odškodnine za materialno škodo. Sodbo sodišča prve stopnje pa je tudi delno spremenilo in sicer tako, da se preostalemu delu tožnikovega zahtevka ugodi do 9.551.679 SIT, za znesek 4.148.321 SIT pa zavrne. Razsodilo je, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 2.500.000 SIT. Glede priznane odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti je soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Stališče revizije je, da je ugotavljanje zmanjšane življenjske aktivnosti v odvisni povezavi z ugotovitvijo sodišča I. stopnje v ponovljenem postopku, kakšna vrsta sanacije bo potrebna po 15 letih uporabe prve fiksne oskrbe. Zaradi narave poškodbe je sicer premoženjska škoda precejšnja, vendar pa bo po vseh medicinskih posegih, zaradi katerih ta nastaja, podana pri tožniku skoraj popolna restitucija, če bo ugotovitev izvedenca takšna, da je tudi v drugi fazi primerna fiksna protetična rehabilitacija. Izvedenec je namreč v mnenju 26.3.2001 navedel, da implantna protetična oskrba močno poveča kvaliteto življenja po izgubi zob, še posebej v primerjavi s klasično protetično oskrbo s prevlekami in parcialnimi protezami z ulito bazo. Ker je sodišče druge stopnje odškodnino iz tega naslova celo zvišalo, je kršilo določila o pravični odškodnini. Obenem je tudi bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker si razlogi sodbe nasprotujejo oziroma so nejasni. Dalje navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je tudi oškodovanec zavezan k takšnemu ravnanju, ki škode ne povečuje. V vseh letih po poškodbi tožnik ni storil ničesar, kljub temu, da je bilo zdravljenje zaključeno že leta 1995. Še vedno ima nameščeno le delno protezo, glede katere ni dvoma, da ga ovira. Tožnik bi lahko izvršil implantno protetično oskrbo že veliko prej, torej po končanem zdravljenju. Na ta način bi bili njegovi napori pri zadovoljevanju življenjskih potreb (prehranjevanju) bistveno manjši oziroma bi bili v pretežni meri odpravljeni. Revizija meni, da bi bil iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik upravičen do 1.000.000 SIT. Revizija nasprotuje tudi višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Zastavlja se vprašanje, ali ni pritibolečinska terapija znižala praga bolečin. Pravična odškodnina iz tega naslova bi znašala 1.000.000 SIT. Revizija meni, da bi za duševne bolečine zaradi skaženosti zadoščala odškodnina v višini 250.000 SIT, enak znesek pa bi ustrezal tudi prestanemu strahu.

Tožeča stranka vlaga revizijo zoper zavrnilni del točke I ter zoper točki II in III izreka sodbe sodišča druge stopnje. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke glede nepremoženjske škode v celoti ugodi, obenem pa naj odloči, da se odločitev o pravdnih stroških, vključno s stroški revizije, pridrži do končne odločitve sodišča. Revident opozarja, da je sodišče druge stopnje v prvi točki izreka odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Odločitev se namreč sestoji iz razveljavitvenega dela v višini 3.200.000 SIT, obsodilnega v višini 9.551.679 SIT ter zavrnilnega v višini 4.148.321 SIT. Seštevek znaša 16.900.000 SIT, kar predstavlja celoten tožbeni zahtevek. Ob tem pa revidentu ni jasno, kaj predstavlja izrek pod točko II, ki vsebuje odločitev, da se zavrne pritožba obeh pravdnih strank, čeprav je sodišče o zahtevku odločilo že pod točko I. Sodišče je kršilo tudi izrek o stroških, saj bi se moral ta pravilno glasiti, da se odločitev o stroških pravdnega postopka pridrži do končne odločitve sodišča, ne pa samo, da se pridrži odločitev o pritožbenih stroških. Sicer pa revident meni, da je sodišče druge stopnje prisodilo tožniku za 2.800.000 SIT prenizko odškodnino. Meni, da bi znašala primerna satisfakcija za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 4.500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 4.000.000 SIT.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija tožeče stranke zoper sklep o stroških ni dovoljena, reviziji obeh pravdnih strank zoper sodbo pa nista utemeljeni.

Res je sicer, da je v izreku pod točko III sodišče pridržalo le odločitev o pritožbenih stroških, vendar pa gre glede na obrazložitev za očitno pisno pomoto ter bi bilo pravilno, če bi bil pridevnik pritožbeni v izreku izpuščen. Ne glede na to, da gre za odpravljivo pomoto, pa odločitev pod točko III ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan ter zato revizija zoper njega ni dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP). V skladu s 377. členom ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo.

V izreku odločbe sodišča druge stopnje ni podano nikakršno nasprotje ali pa je to le navidezno. Vsebina in pravni pomen izreka sta jasna že zgolj z jezikovno razlago. Tožnik se je v reviziji tako obregnil ob metodo, s katero je pritožbeno sodišče na eni strani izreklo, da se pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodi, delno pa se zavrneta ter na drugi strani tudi odločilo, kateri del odločitve sodišča prve stopnje se zaradi tega (tj. zaradi delne ugoditve in delne zavrnitve pritožb) razveljavi, spremeni in potrdi. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zato neutemeljen.

Tožena stranka v reviziji tožniku očita, da vse doslej ni poskrbel za fiksno protezo, čeravno je tudi sam zavezan k takšnemu ravnanju, da se škoda ne povečuje. Na ta način podaja ugovor deljene odgovornosti (192. člen ZOR). Na dlani sicer je, da takšna proteza pri tožniku doslej ni bila nameščena. Vendar pa navedeno dejstvo doslej sploh ni bilo obravnavano v luči ugovora deljene odgovornosti. Tako nižji sodišči tudi nista ugotavljali vseh razlogov, zakaj takšna protetična oskrba še ni bila izvedena. Odgovor na to vprašanje ni samoumeven. Ker ta vidik dejanskega stanja doslej ni bil obravnavan (ravno nasprotno: tožena stranka se je celo spraševala o primernosti takšnega posega - pripravljalna vloga z dne 11.6.2001), torej tožena stranka svoj revizijski ugovor opira na dejstva, ki jih sodišči nižjih stopenj nista ugotovili. Takšen revizijski pristop pa ni dovoljen (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na tisto in takšno dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nedovoljene so zato tudi tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo, ga obhajajo ali celo spodbijajo. Prav tako so nedovoljene navedbe, ki očitajo neugotovljenost določenih dejstev, saj takšen očitek predstavlja očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Edina izjema je le primer, ko je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno do takšne mere, da preraste v bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe zaradi pomanjkanja dejanskih razlogov preprosto ni mogoče preizkusiti. Pa še v tem primeru mora revizija takšno kršitev opredeljeno uveljavljati. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožena stranka v reviziji namreč navaja, da je ugotavljanje zmanjšane življenjske aktivnosti v odvisni povezavi z ugotovitvijo sodišča I. stopnje v ponovljenem postopku, kakšna vrsta sanacije bo potrebna po 15 letih uporabe prve fiksne oskrbe. Takšen razlog bi bil na revizijski stopnji lahko upošteven le kot očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da sodbe ni mogoče preizkusiti. Vendar to ne drži. Sodbi nižjih sodišč imata namreč glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti vse potrebne dejanske razloge. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava pri prisoditvi odškodnine iz tega naslova torej revizijskemu sodišču ni onemogočen. Trditev o skoraj popolni restituciji po bodoči namestitvi fiksne proteze, ki jo skuša vsiliti revizija, ni sestavni del dejanskega stanja. Takšna dejanska trditev namreč nasprotuje ugotovljenemu dejstvu, da predvidena fiksna implantno protetična oskrba tramvatiziranega stomatognatnega sistema nikoli ne uspe nadomestiti kvalitete njegovih naravnih funkcij, kot je med drugim tudi žvečenje hrane (sodba sodišča druge stopnje, str. 7). Podrobnejši dejanski opis takšnega prikrajšanja je podan v prvem odstavku 5. strani sodbe sodišča prve stopnje. Poleg tega pa revizijsko sodišče še pripominja, da bodo tožnikove posledice v primeru, da čez predvidenih 15 let pri tožniku ne bo več mogoča fiksna implantna proteza, kvečjemu hujše kot ob dejanski predpostavki, na kateri temeljita sodbi nižjih sodišč (tj. da bo tovrstno protezo mogoče po 15 letih nadomestiti ter tožnik ne bo primoran v uporabo snemne proteze).

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. člen ZOR). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Tožnikov primer je mogoče po Fisherjevem sistemu razvrstitve poškodb opredeliti kot hud primer (četrta izmed šestih odškodninskih skupin) (op1). Primerjava s tistimi primeri v tej skupini, kjer so bile poškodbe podobne narave, pokaže, da je odškodnina, ki je bila tožniku prisojena na drugi stopnji sojenja ter predstavlja vrednost 50,5 tedanjih povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, primerna. Sodišče je po posameznih odškodninskih postavkah (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, strah ter telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem) pravilno uporabilo omenjeni načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin. Glede na siceršnja (običajna, povprečna) razmerja med posameznimi odškodninskimi postavkami, izstopata v konkretnem primeru predvsem odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah. Takšna materialnopravna posledica pa ustreza naravi v tej pravdi ugotovljenih dejstev (smrtni strah ter dolgotrajno in za tožnika skrajno obremenjujoče zdravljenje). Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine pa ustreza glede na celovito škodno stanje tudi skupna vsota prisojene odškodnine.

Neutemeljeni reviziji je zato sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.

Opomba 1: Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremožensjko škodo, Ljubljana 2001, str. 762.